Kateri izraz je pravilnejši »sveto« ali »jubilejno« leto 2025? Kaj pravzaprav pomeni beseda »jubilej«?

Uveljavili sta se obe poimenovanji. »Jubilejno leto« je odmev starozaveznega jubilejnega leta, ki je bilo vsakih petdeset let (3 Mz 25,8-13) in je bilo za Jude sveto leto; to je bilo leto sprave, odpuščanja in usmiljenja, ko so vsi rodovi izvoljenega ljudstva med drugim dobili nazaj vso zemljo, kot je bila razdeljena ob prihodu v obljubljeno deželo, če so jo vmes izgubili. Tako je vsaka generacija dobila približno enako izhodišče za svoje življenje. Ime »jubilejno« izhaja iz hebrejskega »jubileja«, ki je izpeljan iz hebrejske besede jobel, kar pomeni tudi ovnov rog, s katerim so naznanili to jubilejno leto. 

Čeprav se sproti zahvaljujemo Bogu in ga slavimo, je prav, da temu posvetimo kdaj tudi na poseben način kakšno leto.

V zgodovini Cerkve pa se tudi že od postavitve teh let takšno leto imenuje tudi »sveto«. Poimenovanje »sveto« vsekakor močno poudari, da je to čas, ko je še posebej posvečen svetemu Bogu in zato tudi služi posvetitvi človeka. »Jubilejno« pa bolj poudari veselje in praznovanje zaradi Božje dobrote in usmiljenja, ki smo ju ves čas deležni. Čeprav se sproti zahvaljujemo Bogu in ga slavimo, je prav, da temu posvetimo kdaj tudi na poseben način kakšno leto. Slavljenje in češčenje Boga je namreč glavni namen in smisel človekovega življenja.

Kdo lahko razglasi jubilejno leto in v kakšnih presledkih? 

Sveto leto lahko razglasi sveti oče. Prvo redno sveto leto je razglasil papež Bonifacij VIII. leta 1300 in določil, naj bi ga nato obhajali vsakih sto let, torej vedno ob prehodu stoletja. A so kmalu ugotovili, da je to predolga doba glede na dolžino človekovega življenja, zato je že leta 1350 papež Klemen VI. uskladil sveto leto s svetopisemskim jubilejnim letom na vsakih petdeset let; a so nato dobo še krajšali, najprej na triintrideset in končno leta 1470 na petindvajset let. Zadnje redno sveto leto smo obhajali leta 2000.

Namen svetih let je poglobiti vero in zavest odrešenosti po Jezusu Kristusu in s spravnimi dejanji pridobiti dodatno milost za napredovanje po poti za Gospodom.

Poleg rednih so tudi izredni jubileji – na koliko časa so?

Poleg rednih, ki prihajajo samodejno, lahko papež razglasi tudi izredna sveta leta ob različnih priložnostih ali potrebah, tudi za posamezna področja; torej jih papež razglasi po svoji presoji in glede na trenutne potrebe in razmere Cerkve in sveta. Nazadnje smo obhajali leta 2015 izredno sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek; pred tem smo pod papežem Benediktom XVI. obhajali »leto vere« (2012/2013). Prvi izredni jubilej pa je bil leta 1627 pod papežem Urbanom VIII. Vendar pa kakšne podobne pastoralne oblike srečamo že pred prvim rednim svetim letom, a se niso tako imenovale.

Kakšen je namen oziroma cilj jubilejnih let?

Namen rednih svetih let je poglobiti vero in zavest odrešenosti po Jezusu Kristusu in s spravnimi dejanji (romanje, vstop skozi sveta vrata, spoved) pridobiti dodatno milost (odpustki) za napredovanje po poti za Gospodom. Izredna jubilejna leta pa imajo še določnejši namen in izpostavijo predvsem en vidik zgodovine odrešenja.

Geslo jubileja 2025 bo »Romarji upanja«. Kdo je »romar upanja«? Kaj je »upanje« in zakaj je tako pomembno?

Papež Frančišek si »romarja upanja« predstavlja takole: »Krščansko življenje je pot, na kateri so potrebni tudi močni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom.« (Upanje ne osramoti, tč. 5) S tem je izrazil tudi pomembno značilnost kreposti upanja: omogoči zagledati cilj človekovega življenja, ki je človekova odrešenost v posmrtnem življenju. Ta »pogled« pa je izrednega pomena za tuzemsko življenje, saj je prav, da vsak dogodek, vsak trenutek vrednotimo in razpoznavamo prav s pogledom »s konca nazaj«; ali kot pravimo z vidika večnosti. 

Krščansko upanje je ravno v tem: pred smrtjo, kjer se zdi, da je vsega konec, prejmemo gotovost, da se po zaslugi Kristusa, po zaslugi njegove milosti, ki nam je bila posredovana pri krstu, 'življenje spremeni, ne pa uniči' za vedno.

Upanje je sicer ena izmed treh božanskih kreposti, ki jih Stvarnik po Svetem Duhu vliva v človekovo notranjost. Posameznik jih nato razvija ali ne. Upanje je resničnost, ki nam omogoča, da smo na skrivnosten način že v naprej deležni prihodnjih dobrin, v katere verujemo, kar nam omogoča varnejšo pot naprej. Upanju sorodna krepost, ki praktično sodi k upanju, je potrpežljivost, ki jo papež Frančišek imenuje »hčerka upanja«, saj ohranja upanje živo »in ga utrjuje kot krepost in način življenja« (tč. 4). »V moči upanja, v katerem smo bili odrešeni, in ob pogledu na čas, ki mineva, smo prepričani, da zgodovina človeštva in zgodovina slehernega izmed nas nista usmerjeni k slepi pegi ali temnemu breznu, ampak k srečanju z Gospodom v slavi. […] Krščansko upanje je ravno v tem: pred smrtjo, kjer se zdi, da je vsega konec, prejmemo gotovost, da se po zaslugi Kristusa, po zaslugi njegove milosti, ki nam je bila posredovana pri krstu, 'življenje spremeni, ne pa uniči' za vedno.« (tč. 19.20)

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (03/2024).