O partizanskih umorih je veliko napisanega. Navadno navajamo le najosnovnejše podatke, ker je do pričevanj oziroma podrobnejših opisov že dolgo težko priti. Zato si lahko kdaj pomagamo s spretno besedo kakovostnega pisatelja.

O literaturi Marjana Tomšiča sem že pisal. Zapisal sem, da sta njegova romana Šavrinke in Zrno od frmntona nekaj najboljšega, kar so napisali naši pisatelji. Še več, v romanu Zrno od frmntona je opisal povojno nasilje Udbe nad popolnoma nedolžno žensko. Na eni strani je opisal primitivnost in nasilje udbovcev, na drugi pa glavno osebo, revno šavrinko, ki je bila pred tem nasiljem popolnoma nemočna, pri življenju pa jo je ohranila njena velika človečnost ter dobrota. Prav gotovo k tej visoki literarni vrednosti obeh omenjenih Tomšičevih knjig moramo dodati še zbirko njegovih novel Kažuni. Vse tri knjige so ena sama literarna mojstrovina.

Kraški rob, pogled na Podpeč in Hrastovlje. FOTO: Ivo Žajdela

Anitine poti domov

V noveli Anita, ki jo je objavil v zbirki novel Kažuni, je opisal mlajšo žensko, ki se je iz neke istrske vasi pred drugo svetovno vojno preselila v Trst in se tam poročila s Tržačanom. Tega je v začetku druge svetovne vojne italijanska vojska mobilizirala in poslala nekam na svoja bojevališča. Doma je ostala sama z dvema otrokoma, triletnim Davidom in šestletno Giliolo. Zaradi pomanjkanja je z avtobusom hodila v domačo vas, od koder je domov v Trst prinašala različno hrano. Upam, da mi ta odlični pisatelj ne bi zameril, če bom skoraj v celoti ponatisnil to njegovo novelo o Aniti, ki so jo umorili partizani, tako kot so oni to počeli, na strahopeten in grozljiv način.

»Otroke je pustila teti, tako kot vedno, kadar se je odpravila domov na obisk. Zdelo se ji je, da bodo v mestu varnejši, kajti nihče ne ve, kaj se lahko zgodi od Trsta do njene vasi zdaj, v tem norem času. Le redko jih je vzela s sabo: za božič, ob veliki noči ...

'... v tem norem času,' se je ponavljalo v njej. Potem je umolknilo in druga misel jo je popeljala daleč v preteklost: tam je srečala svojega moža, ki je bil zdaj kdo ve kje, kdo ve na kateri fronti, živ, ranjen ali morda že mrtev.«

Vojna je bila grda ...

»Vojna je bila zanjo grda, umazana in strašna mora. Kljub raznim pritiskom se ni mogla navdušiti niti za eno niti za drugo stran. Vse skupaj je grmelo, drvelo in tulilo nekako mimo nje, tudi skoznjo, vendar ni pustilo v njej nobenih sledov sovraštva ali navdušenja. Ko so ji v službi govorile druge ženske, da je Duce (takrat je bil še živ) fantastičen, pravi moški, silovit in kot grom močan, ponos in vitalna sila naroda ... in so njegove besede v drugih prižigale prave kresove navdušenja, požare občudovanja in brizge vzhičenja – jim nikakor ni mogla slediti. Sploh jih ni razumela. Duce je bil zanjo pač zanimiv, včasih ji je bil celo malo všeč, ko je tako mogočno povzdigoval svoj glas nad množicami, toda nikoli je ob tem ni spreletaval srh, nikoli ji ni šlo skozi telo nič mrzlega ali vročega; ni bilo nobene drhtavice, v njej nobenih ognjev ali celo požarov. Spraševala se je, ali ni morda za to kriva narodnost; bila je namreč Slovenka. tako po očetu kot po materi, šele njena druga nona je bila Italijanka, doma iz okolice Milana. Vendar je ugotavljala, da narodnost gotovo ni bila kriva za njeno politično mlačnost, saj je bila enako nedovzetna, hladna, obstranska tudi takrat, ko so v njeni vasi začeli govoriti o partizanih, ki bodo pregnali Nemce in osvobodili Istro. Ta šepetanja so bila polna skrivnosti in čustva, ki so buhtela iz teh navdušencev, so bila enaka onim drugim. In spet je šlo vse nekako skozi njo, odšumelo in odšepetalo je brez sledov.«

Glinščica, pogled na Marijino cerkev na Pečah iznad Botača. FOTO: Ivo Žajdela

Podobice svetle prihodnosti

»Nekajkrat je vprašala soseda Venca, s katerim se je od nekdaj razumela, kaj vse to pomeni, te skrivne govorice in namigovanja. Venc je bil bister človek in je marsikaj vedel o enih in drugih in ji je pred tremi tedni, ko sta ždela ob lini, zgoraj na dišečem senu, navdušeno razlagal o novi vojski; pravil ji je o nekem Titu, ki baje vse to vodi, razlagal ji je ideje komunizma in socializma, čaral ji je podobice svetle, bleščeče prihodnosti in ji grdo črnil fašiste, Hitlerja in vso njegovo soldatesko. Anita ga je poslušala, pa tudi ne poslušala. Sama ni vedela, zakaj ni dovolila, da bi žar navdušenja in sovraštva preniknil tudi vanjo. Zaprla se je, naredila nevidno steno, ob katero so butali s čustvi nabiti glasovi, se ob njej razbijali, razblinjali. Ko jo je nagovarjal, naj bi delala za njih, naj bi jim prinašala iz Trsta razne podatke, se je samo smehljala in odkimavala.

'Ma jaz nisem za takšne stvari,' je govorila tiho in skromno. 'Kaj bi z mano, jaz vam ne bi kaj dosti pomagala.'«

Senca, sum, grožnja

Pisatelj je zapisal, da je včasih razmišljala, da ji bo mogoče škodilo, ker se ni zanimala za politiko. »V teh pomislekih je ždela resnica, kajti večkrat je opazila v očeh svojih sodelavk, pa tudi na obrazih ljudi v vasi, senco; bežno, komaj opazno senco, ki je pomenila sum, začudenje in tudi grožnjo. Pretvarjala se je, toda njena igra je bila nerodna, njeno navdušenje polno obotavljanja in neprikritega strahu. Mnogi tega sicer niso opazili, zaznali pa so tisti, ki opazujejo ostro, ki bdijo nad vsakim dogajanjem, ki zavedno ali nehote sproti razčlenjujejo vsak pogovor, vsako besedo, barvo in valovanje glasu. Ti so si njeno sprenevedanje vtisnili v spomin in vrtali naprej, da bi spoznali, kdo pravzaprav je ta Anita, ta čudna ženska, ki živi in dela v Trstu, pa večkrat prihaja v svojo vas, skoraj vsak drugi teden. Le zakaj se tolikokrat vrača?

Prihaja zaradi hrane, kajti tam v mestu je bilo zelo težko preživljati dvoje vedno lačnih otrok, samo s suhotno plačo pa sploh nemogoče. Z lirami je plačala stanovanje, kupila najbolj nujna oblačila in nekaj hrane in že ni ostalo čisto nič več. Zato je hodila k materi in se vračala s polnimi torbami krompirja, zelja, vrzote, korenja, repe, fižola ... Samo zato. Oni pa so, tako eni kot drugi, vohljali okoli nje in njihova, od stalnih napetosti in nevarnosti razboljena fantazija je kar naprej sestavljala in kombinirala vse mogoče možnosti ...«

Glinščica, pogled na slap in Botač. FOTO: Ivo Žajdela

Obrnila se je proč, naredila se je slepo ter gluho in ni pogledala Anite

»Med prvimi hišami je srečala Venerando, nekdanjo sošolko, ki se je nepričakovano poročila z nerodnim, dolginastim Olivijem, kateremu so se vsi vedno smejali in brili norce iz njega. Anita ni mogla razumeti, zakaj se je Veneranda zaljubila ravno vanj, saj je bila vendar lepo in razumno dekle, resda vedno bolj molčeča in sama zase. Olivij pa je bil gobezdalo in pohajač, skoraj šturlek.

Razveselila se je znanke, vzhičeno jo je pozdravila, toda Veneranda se je obrnila proč, naredila se je slepo in gluho in ni pogledala Anite niti potem, ko jo je ta prijela za rokav in jo vprašala: 'Kaj pa je?' Mutasto se ji je izvila in pohitela dol proti kapelici. Anito je zazeblo. Gledala je za odmikajočo se žensko in jutranje sanje so hipoma buhnile vanjo, v prsih jo je ostro zapeklo. Še dvakrat se je ozrla, potem pa obotavljaje se šla naprej.«

Zlovešči molk jo je zelo vznemiril

»Mama je kuhala polento in se je ozrla, ko je skozi odprta vrata vdrl svež zrak in so se plameni zasukali proti steni. 'O,' se je razveselila in ni nehala mešati polente v bakrenem kotličku, ki je visel na počrneli verigi. Okoli nje se je sukljal dim, iz kotlička pa je puhala in sikala para, prihajajoča iz buhajočih kraterjev.

Anita je odsotno položila plašč na majav stol. Venerandin hladni obraz, njeno izmikanje in njen beg, še najbolj pa njen zlovešči molk ... vse to jo je zelo vznemirilo. Sedla je na rob ognjišča in hvaležno prestregla materin smehljaj. 'Kaj je narobe z Venerando?' je vprašala mamo. Ženska je za hip zanemarila polento. 'Zakaj?' se je zavzela in jo gledala z drobnimi, zasolzenimi očmi. 'Pozdravila sem jo, pa se je obrnila proč. Sploh ni hotela govoriti z mano.'

Mama je nejevoljno zamahnila z roko in hotela s tem povedati: Ah, kaj te briga! In je spet mešala polento. Kar naenkrat pa se je obrnila, zagledala se je v hčerko z odsotnim, obupno žalostnim pogledom. 'Kaj me tako gledate?' se je zdrznila Anita. 'A?' se je začudila mama in Anita je videla njeno zadrego; kot da bi jo zalotila sredi molitve, ko so misli čisto drugje, v drugačnem prostoru in času.

Potem sta molčali in v tem molku se je temnilo nekaj težkega in usodnega. Nobena ni vedela, kaj bi naj to bilo; tako postane tih in zamišljen človek, ko se bliža prepadnim stenam, ki jih bo moral preplezati, ali ko se bliža mostu čez požrešno reko in je ta most trhel in majav ...«

Pogovor o strahotah

»Anita je vrgla čez ramena materin pled in rekla, da gre h Kristini, ki je bila njena zaupna prijateljica. Po očetovi smrti (lani nekako ob tem času je umrl) je ostala Kristina čisto sama v hiši ob robu vasi. Moža je izgubila takoj na začetku vojne;

stepel se je s fašistom Mavricijem in ta ga je v navalu besnila enostavno ustrelil. Po očetovi smrti sta se ženski še bolj zbližali; vsakikrat, ko je Anita prišla domov, je šla k njej na klepet in tudi Kristina jo je že večkrat obiskala v Trstu. Pogovarjali sta se o sošolcih, o njenih otrocih, o pletenju in šivanju in obe sta se, pa nobena ni vedela zakaj, izogibali pogovoru o strahotah, ki so se dogajale vsak dan, zadnje čase tudi po istrskih vaseh. Kadarkoli bi bilo treba spregovoriti o kakem grozljivem in krvavem dogodku, sta v zadregi umolknili, nerodno sta se umikali drugam in usmerjali pozornost na nepomembne stvari. Bilo je, kot da bi se bali govoriti o zločinih; pa se v resnici nista bali, le do vsakršnega nasilja sta čutili odpor. Že sam pogovor o takšnih dogodkih se jima je zdel 'grešen'; kot da bi z obujanjem spomina skrito sodelovali pri dejanju ali ga celo ponovno omogočali nekje drugje in v drugačni obliki. Bili sta pravo nasprotje tistim ženskam, ki so se vedé ali nevedé izživljale v takih pripovedih, ko so do vseh podrobnosti opisovale krvav dogodek in si pri tem izmišljale srhljive dodatke. Če je naključje naneslo, da sta morali poslušati, kako so kje koga ubili ali mučili, ju je postalo strah, drhteli sta in komaj čakali, da je bilo zgodbe konec. /.../«

Ma so rekli, da si šla ća. So rekli, da te ni več.

»Zdaj ji je megla močila lase, da so se sprijemali in se lepili na čelo. Potegnila je pled čez glavo in pohitela. Tedaj je začutila nekoga za sabo; ni slišala korakov niti škrtanja peska, le nekaj je zaslutila: nevarnost, grožnjo. Previdno se je ozrla. V motni postavi, nerodno se zibajoči sem in tja, je prepoznala Marjota Zgunca in se ga razveselila. Marjo je bil vaški pijanček in čudak, ki so ga imeli vsi radi, čeprav jih je kar naprej nadlegoval z obiski in prošnjami: 'Daj mi en glaš, znam, da ga jemaš puno lodrico!'

Marjo se je primajal do nje in zabrundal: »A ti si? Ma so rekli, da si šla ća.« 'Kako to misliš, Marjo?' ga je vprašala in tesnoba jo je ovila. 'Ma nič. Samo so rekli, da te ni več.' 'Ma kdo je to rekel?'

Marjo se je gugal pred njo in jo gledal z motnimi očmi in najbrž sploh ni vedel, kaj govori. Bolj sebi kot njej je ponovil: 'So rekli, so ...' Potem je pozabil na Anito in se raztopil v meglo.«

Izmikal je pogled in bil redkobeseden

»Strah, nerazumljiv in neotipljiv, je rosil iz megle in se ji obešal na ramena. Iz teme se je pojavljala Veneranda, tam so bile silhuete jutranjih sanj in nenadoma se ji je zazdelo, da se je tega dne čisto drugače poslavljala od svojih otrok kot sicer. Giliola je pritekla za njo, ko je bila že na ulici, David pa je jokal kar tako, brez razloga. Mislila je, da ga boli trebuh in mu je kapala brinovo olje na košček sladkorja. Nekje je čula, da to pomaga proti glistam.

'Ah!' je odločno prepodila takšne misli in hitreje stopila v klanec. Pa se je takoj ustavila. Spomnila se je dopoldanskega srečanja z Vencem pri štirni, kamor je prišla splahovat cunje. Tudi Venc je bil tako čuden! Izmikal je pogled in bil redkobeseden. Še nikoli ni bil takšen z njo. Vsi so vedeli, da jo ima že dolgo rad in da je dosti trpel, ko se je odločila za Trieština in se z njim poročila. Kljub temu pa je ni zasovražil, ostala sta prijatelja, ohranila sta sramežljivo naklonjenost.«

Marjan Tomšič VIR: Primorske novice

Slutila je bližajoče se sence

»Danes pa, tam pri štirni, je buljil v tla, momljal in mencal z nogami. V glasu je bilo čutiti razdraženost in za trenutke tudi sovraštvo. Ko je pozneje ostala sama pri štirni in je vrgla v globino pločevinasto vedro in se nagnila čez razbrazdan rob, jo je globočina potegnila dol, vsrkala jo je in je ni in ni hotela izpustiti. In vse je izginilo: Venc in njegova hladna zadržanost, hiše okoli štirne, tudi štirna sama. Za nekaj trenutkov se je znašla v praznini in se začela v njej razblinjati. Potem se je spet zavedla sveta okoli sebe, zdrznila se je, se sunkovito zravnala in zaječala: 'Jezus, kaj mi je?' Kristina se je razveselila njenega obiska. 'Anita,' je zažuborela, 'sem vre mislila, da te ne bo.'

Potem sta sedeli ob ognju in se tiho pogovarjali. Anita ji je pravila o tesnobi, ki jo muči, in o tem, da je Veneranda ni hotela niti pogledati, in pravila ji je o Vencu in Marjotu Zguncu in je na kraju vzdrhtela: 'Kristina, mene me je tako strah ...'

Prijateljica jo je tolažila, rekla je, da pač pride kakšen dan, ko je človek ves preplašen, ker je slabo spal ali kaj hudega sanjal, in da naj ne misli več na to, saj bo vse v redu, nič se ne bo zgodilo. Tako je govorila in lagala sebi in Aniti, kajti tudi ona je slutila bližajoče se sence. Ura na steni je udarila, tenko je zazvenelo v tihoto. 'Moram it,' je rekla Anita, 'mi bo ušla kurjera /avtobus/.'«

 Konec v drugem delu: Marjan Tomšič: Kako je umrla Anita