Nadaljevanje iz: Marjan Tomšič: Ubijanje na meji

V udbovskem zaporu v Sežani (str. 114–121): »Mineval je deseti dan, odkar je bila /Katína/ zaprta v ozkem kletnem prostoru. Tla so bila mokra, s kamnitih sten in stropa je kar naprej kapljalo. Soba, če bi ta prostor sploh lahko tako imenovali, je bila dolga tri metre, široka pa dva metra; pravega okna ni bilo, le nekakšna niša. Bila je v prostoru, ki so ga gotovo naredili iz naravne kraške jame.

Postelje ni bilo, le kup slame in ena sama odeja, vsa raztrgana in oguljena, da se z njo ni mogla pošteno pokriti, ogreti pa seveda tudi ne. Da ne bi otrpnila, je kar naprej hodila sem in tja. Prve dni je korakala z dolgimi, odločnimi koraki, toda potem se je utrudila in zdaj je bolj tavala kot hodila. Enkrat na dan so ji prinesli nekakšno čorbo, ki bi naj bila juha.«

Marija Franca (levo) v Istri, po njej je pisatelj Marjan Tomšič ustvaril izjemni lik šavrinke. Vir: Šavrinke nekoč in danes

Ob oknu je opazila rdeče madeže, na nasprotni steni pa kavlje

»Katína se je znašla v veliki, skoraj prazni sobi. Nasproti vrat je bilo zamreženo okno, pred njim pa miza z dvema stoloma in veliko svetilko. To je bilo vse. Stene so umazano sive bolščale v zapornico. Ob oknu je opazila rdeče madeže, na nasprotni steni pa so štrleli v prostor kavlji, kakršne je videla pri mesarjih v Trstu. Na stropu ni bilo luči, le luknja, iz katere sta viseli dve žici. Tla so bila lesena in tam, kjer je bil eden od stolov, je bilo vse mokro ...

'Mati moja, mati moja,' je vzdihovala šavrinka in postajala vedno bolj ledena in trda. Trepetala je sredi sobe in umirala od strahu in vsega, kar je prestala v teh dneh.«

Šavrinkino soočenje z udbovskim zasliševalcem

»Čez kakih petnajst minut je zaškripal ključ, kljuka se je upognila, vstopil je srednje visok moški; imel je visoko čelo, lase ravne in gladko počesane nazaj, obrvi ozke in elegantne, oči temne, globoke, ustnice razaste. Glasno se je odkašljal in stopil mimo zapornice, kot da je ne vidi. Nekako zamišljeno je sedel na stol pod oknom, na mizo je položil aktovko in začel iz nje vleči papirje. Razmestil jih je po rjavkasti ploskvi, se spet odkašljal, potem pa prebiral potipkane strani, vmes si je prižgal cigareto in odsotno kadil. Katíni se je zdelo, da je zaskrbljen.

Tako so minevale minute v skoraj popolni tišini. Od daleč so prihajali komaj slišni glasovi in zvoki, pod vsem tem je nekaj kar naprej brnelo. Zrak je bil vlažen, dišalo je kiselkasto. Končno se je ta človek ozrl in se molče zagledal v Katíno. Dolgo jo je preučeval. 'Vi ste Katarina Pavlič, rojena 10. februarja 1912?' 'Ja,' je rekla tako glasno, da se je kar zdrznila, a zasliševalec je nehote trepnil. 'Ali veste, zakaj smo vas zaprli?' 'Ne. Nič ne vem.' 'Hm ... pa bi morala vedeti.' 'Ne vem. Jaz nisem nič naredila.'«

Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Kljubovanje udbovcu

»Spet jo je nekaj časa zamišljeno opazoval, potem pa ji je rekel, naj sede. Ko se je spustila na stol, je listal po papirjih, potem pa vstal in jezno povedal: 'Katarina Pavlič, upam, da se zavedate, kje ste. Če boste govorila resnico, se bomo hitro dogovorili in lahko se zgodi, da boste že jutri pri svojih otrocih. Če pa boste lagala, bo pa strašno hudo, bo pa grdo, grdo. Ste razumela?' Katina je spet rekla nenavadno glasno in močno: 'Ja!' 'Torej, začnimo. Vi ste pomagala vašemu stricu Robertu; povedala ste mu, kje naj pelje čez mejo skupino Italijanov.' 'Nisem!' je zakričala Katína in skočila pokonci. Moški je pobledel in ostro ukazal: 'Sedi!' Nastalo je nekaj sekund mučne tišine. Spustila se je na stol, v njej je vse kipelo. Moški je spet začel: 'Povedala si mu, kateri del meje je najmanj zastražen. Rekla si mu, naj se skrijejo in počakajo, da bo šla patrulja mimo, potem naj tečejo čez.' 'Nisem!' je protestirala, tokrat manj glasno. 'Rekel sem ti: če boš govorila resnico, bomo dobri s teboj, če pa boš lagala, te čaka gorje.'«

Pomenljivo se je ozrl na okrvavljeno steno

!Pomenljivo se je ozrl na okrvavljeno steno. 'Nisem ...' je zastokala. 'Si, Katarina Pavlič, si! Zato so tam imeli srečo, a na drugi meji, tam pod Tinjanom ...' Prešinilo jo je: ,Torej so jih ujeli ... stric ... da bi on? ...' In je kar naravnost vprašala: 'Ali vam je moj stric rekel, da sem mu jaz pomagala?'

Zasliševalec ni odgovoril. Namesto tega je začel z lista brati imena in priimke, ki so bili večinoma italijanski. Pri vsakem se je za hip ustavil in vprašal: 'Ga poznaš?' Katina je seveda odgovarjala, da ne. Ko je prišel do konca seznama, je tako divje planil pokonci, da je njegov stol kar odletel. Udaril je s pestmi po mizi in zarjul: 'Zakaj lažeš?! Zmenili ste se: on jih pelje čez, četrtino denarja dobiš ti.' 'Ne! Ni res!' je kričala tudi ona.«

Rdeči ruj Lačna nad Gračiščem, kjer je živela Tomšičeva šavrinka Marija Franca. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovsko zasliševanje – majhne sive oči so se zlobno bliskale

»Zasliševalec je hitro stopil do vrat in jih odprl. Vstopil je visok, močan moški. Njegov obraz je bil zabuhel, živalski. Majhne sive oči so se zlobno bliskale. Stopil je h Katini in obstal za njenim hrbtom, oni drugi pa se je vrnil k mizi, sedel in začel znova: 'Vi, Katarina Pavlič, ste pomagala vašemu stricu Robertu Pavliču pri nezakonitem prehodu meje. Povedala ste mu, kje naj pelje ...' Nenadoma Katine ni bilo več strah. Čeprav ji je grobijan stal za hrbtom in je vedela, da jo bo udaril, je skočila pokonci in zakričala z vso silo: 'To ni res!'

Zasliševalec je rekel onemu, ki je že dvignil kratko, debelo palico: 'Ne, pusti jo!' Potem ji je ukazal, naj sede, in spet začel, tokrat z drugega konca: 'Šestega oktobra letos so vas videli na vlaku; bila ste v istem vagonu kot vaš stric Robert Pavlič. Tam je bila tudi skupina Italijanov in Hrvatov, ki so potem skušali pobegniti v cono A. Od kod ste se vračala? Kaj ste delala tam?' 'Vračala sem se iz Pazina. Tam sem bila po privatnih opravkih.' 'Pri kom ste bila? Kaj ste tam delala?' 'Bila sem privatno, po opravkih.' 'To ste že povedala. Zahtevam, da mi navedete imena in priimke ter naslove ljudi, pri katerih ste bila tega dne.' 'Bila sem po opravkih, privatno.' 'Pa pri kom?!' je zasliševalec izgubljal potrpljenje. 'Po privatnih opravkih.' 'Pri kom si bila po privatnih opravkih? Pri kom?' 'Šla sem po privatnih opravkih. To je bilo vse privatno.' 'Če misliš, da se boš delala norca iz nas, se prekleto motiš. Takoj mi povej, pri kom vse si bila tega dne!' 'V Pazinu sem bila po privatnih opravkih, vse privatno.' 'Pa saj to si že povedala, prekleto!' je zaklel. 'Jaz hočem, da mi poveš imena in priimke in naslove tistih, pri katerih si bila – po privatnih opravkih!!'

Katina ga je samo gledala. 'No, bo kaj?' Še vedno ga je samo gledala.«

Mučenje: vrv se ji je zajedala v roke in noge

»'Zveži jo!' je ukazal moškemu, ki je ves čas glasno cmokal za njenim hrbtom. Ta ji je takoj povezal obe nogi in roki zvil na hrbet ter ju navzkriž tesno zavozlal k stolu. 'Tu boš čepela, dokler se ne spomniš, pri kom si bila!' je besno siknil zasliševalec in namignil pomočniku. Oba sta šla iz sobe in ostala je sama. Vrv se ji je zajedala v roke in noge, a hudega sprva ni bilo. Toda bolj ko je mineval čas, bolj jo je rezalo in teže je dihala. Začelo jo je mravljinčiti in postajalo ji je slabo.

Čez čas sta se moška vrnila. Zasliševalec je stopil k šavrinki in jo cinično vprašal:

'No, Katarina, Katička lepa, si se spomnila, pri kom si bila?' Katína je molčala. Močno jo je tiščalo in rok ni več čutila. 'Razveži jo,' je rekel polizanec onemu drugemu. Ta jo je spretno razmotal. Počakala sta, da je prišla nekoliko k sebi, potem se je spet začelo. Enaka vprašanja in Katínini enaki odgovori. Kmalu je postalo mučitelju jasno, da jo bo treba še omehčati. Poklical je paznika in mu naročil, naj jo odpelje nazaj v celico.

Zapestja je imela odrgnjena, močno jo je bolelo v sklepih in v prsnem košu. Kljub temu je takoj, ko je škrtnilo v ključavnici, začela hoditi po celici. Mahala je z rokami in si mela prste, da bi vanje spet priklicala življenje. Ko se je toliko utrudila, da ni mogla več korakati, je sedla na vlažno slamo in se zamislila. 'Torej me niso zaprli samo zaradi kontrabanta,' si je rekla. 'Bolj zaradi onih foreštov in zaradi strica. Ampak jaz ne verjamem, da jim je stric kaj povedal. On je preprost, toda lagal pa ne bi. Peljal jih je čez mejo, a jaz sem mu lepo rekla, naj tega ne dela. Vsi so tu, v tem zaporu: stric in Lahi. Ali meni se zdi, da jih je bilo več, kot jih je imel oni na seznamu.'«

Delala se je korajžno, a pri srcu ji je bilo za umret hudo

»Spomnila se je Rafka, ki ji je rekel na tovornjaku: 'Katína, ti samo molči! Nič ne veš!' In si je dopovedovala: 'Jaz res nič ne vem. To so delali oni: stric, Nina, Jože Bakáčov ... A jaz jim ne bom povedala, niti tega ne, pri kom sem bila. Če jim povem, jih bojo zaprli. Niti enega ne bom izdala! Ko me ubijejo, jim ne povem. Da bi jaz spravila v nesrečo barbo Dušana, teto Lino in Karmelo, Tonino in Giuliano, Karlota, Rakarja ... in vse druge? Za nobene šolde ne! Le kako bi jim potem pogledala v oči? Jaz moram samo to govort, da nič ne vem, in se moram delati tudi eno malo šturlasta.'

Tako se je prepričevala in se pripravljala na nova zasliševanja. Delala se je korajžno, a pri srcu ji je bilo za umret hudo. Najprej se ni vsega zavedala, zdaj pa so jo težke misli zatrpavale in dušile. Še nikoli ni bila v zaporu, na kaj takega sploh ni pomislila. V zapor so šli samo ta pravi tatovi in tisti, ki so ubijali. A zdaj je ona, šavrinka Katína, v pržonu in je kakor en ladro; je ko tatica ali morilka. 'Jezus Marija, mati moja, mati moja ...' je kar naprej stokala in je sploh ni bilo strah tega, kar se bo še zgodilo tu v zaporu, ampak jo je bilo groza tega, da je ona, Katína, mati petih otrok, zdaj zapornica in da cela vas o tem govori; pred vsemi je osramočena in nikoli ne bo mogla več pogledati ljudem v oči.«

Mimo Ospa je vodila pešpot šavrink proti Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

V želodcu jo je močno zvijalo in zdelo se ji je, da je vržena v plamene

»To jo je mučilo in nič ni pomagalo, da ji je neki glas govoril: 'Saj so zaprli tudi Marčelota, Mirota, Rafkota in Nino, Veroniko, Gizelo, Albina Njaliča ... Ušli pa so: Miro, Jože, Rafko, tudi Albin. Oni sigurno niso v zaporu, so že v Trstu ... A v tej hiši so vsi drugi, torej nisi sama. In zdaj, kaj boš naredila? Zakaj se mučiš? Vidi: nisi kradla, nobenemu nisi naredila škode, nobenega nisi ubila, nič takega. Torej, pomiri se!'

Vendar je te jasne ugotovitve niso mogle umiriti. Govorila si je: 'Od naših še noben ni bil v zaporu, noben! Bušci moji otroki. Kaj si mislijo? Vidi, zdaj imajo mater, ki ji vežejo roke ko morilki. Zdaj je padla sramota tudi na njih. Najprej so izgubili očeta, zdaj še mater.'

Postala je tako živčna in napeta, da ni mogla več sedeti. Spet je hodila od stene do stene. Vse v njej je mrgolelo in jo peklo kakor žerjavica, v želodcu jo je močno zvijalo in zdelo se ji je, da je vržena v plamene. 'Mati moja, mati moja,' je stokala in ni je bolelo samo telo in srce, ampak tudi duša. Ta je tožila z globokimi, razboljenimi vzdihi.«

Nadaljevanje v četrtem delu: Marjan Tomšič: šavrinka kot izdajalka »naroda«