Nadaljevanje iz: Marjan Tomšič – Šavrinka v zaporu

Pisatelj Marjana Tomšič je omenil tudi ubijanje jugovojske in Udbe na razmejitveni črti. Jugoslavija Istranov ni zamejila samo ob Morganovi črti med cono A in B, ampak tudi na črti med cono B in Jugoslavijo. Prebivalstvo v severnem delu Istre je bilo tako ujeto med dve razmejitvi in nasilju ob njih.

Str. 35–36: »Potem se je res zgodilo, da so mejo čisto zaprli, a ljudje je nikakor niso mogli kar tako priznati, in so ponoči prehajali s te strani na ono; tihotapili so, nekateri čez dve meji: najprej iz Jugoslavije v cono B, in potem čez drugo mejo, ki je ločevala cono B od cone A, torej od Trsta in njegovega zaledja. Sprva so to delali kar tako, kot da meje sploh ni, ko pa so vojaki začeli streljati in so jih nekaj tudi ubili, so zgroženi spoznali, da je meja resnična in da bo tveganje resno. Kljub temu so gozdički ponoči oživeli in čez ti umetni meji so tovorili vse mogoče: pršute, purane, kokoši, jajca, prašiče, krompir, zelje, zajce ... in organizirano celo vole in krave.«

Hrastovlje, info tabla o Šavrinkah. FOTO: Ivo Žajdela

Ujeli, odgnali na mejo in jih tam vse postrelili

Str. 37: »Na sto načinov je v tistih časih potekala skrivna trgovina med Istro in obema conama. Poleg tega kontrabánta so mejo oživljale še druge, resnejše stvari. Iz Istre so ves čas bežale skupine in skupinice Italijanov, Hrvatov pa tudi Slovencev, in zato je bilo včasih slišati kričanje in streljanje.«

Str. 40: »Juta ji je pred kratkim pravila eno strašno zgodbo: trije mladi, ki jih je Katina dobro poznala, so se dogovorili, da bojo pobegnili v cono B. To je nekdo slišal in tekel povedat vojakom. Ti so počakali te mlade v zasedi zunaj vasi, jih ujeli, potem pa odgnali na mejo in jih tam vse postrelili. Kar tako postrelili. »Ubili so jih ko zajce,« je stokala Juta. »A vsi so bili mladi, lepi, brumni ...«

Str. 58: »Tedaj se je spomnila, da je onstran vode polno mrtvih; tam so ležali pobiti vojaki, ki so jih zajeli na cesti in odvlekli v drago ... Koža se ji je naježila in od mraza, ki je zavel proti njej, se je stresla.«

Str. 80: »Katína, Katína,« je zaskrbelo teto Cvetko, »pazi, da se ti kaj ne zgodi. To niso stari cajti. Na meji streljajo, so tudi mrtvi ...«

Pogled z Lačne proti Gračišču, kjer je živela šavrinka, po kateri je pisatelj Marjan Tomšič napisal dva znamenita romana. FOTO: Ivo Žajdela

Niso znali nič drugega ko le garati in garati

Str. 96: »Pa kdo drugi, če ne ti? Ti poznaš vse kozje stezice, tebi je znana vsaka potka. Ali, Katína, saj sem ti že rekel: tvoj kontrabánt in to tvoje delo, to te bo spravilo v zapor. Boš že videla!«

Str. 99: »'Ta naš kruh, kruhek, ki si ne zasluži tega imena. V coni B imajo boljšega, v coni A, v kapitalistični pa jejo že zdaj samo belega. In kako živimo mi, Katína, v Jugoslaviji, ki se ji pravi FLRJ? Stradamo bolj kot pred vojsko. Pa saj nič nimamo! Na jedilne karte dobiš toliko, da bi poginil, ko ne bi bilo kontrabanta. In vse nam vzamejo: žito, krompir, svinje, krave, vino, mleko, vse. Obvezna oddaja, prisilni odkup, a oni določajo cene, ki so, to sama dobro veš, mižerne.«

Str. 47: »Ni ji /Katíni/ bilo všeč na primer to, da so zdaj komandirali mnogi od tistih, ki jim je delo od nekdaj smrdelo in so si služili kruh na zvit in nepošten način. Mnogi od teh so bili na oblasti. Pošteni, takšni, kakor je bila ona, ki niso znali nič drugega ko le garati in garati – takšnih pa med onimi zgoraj skoro ni bilo. In še tisti, ki so bili, so se držali bolj postrani in se je zdelo, ko da so tam proti svoji volji.«

Udbovec: »Vi ste vsi skupaj ena banda! Vas bi bilo treba postreliti!«

Ker nekateri, med njimi brata Silvano in Nevjo Dariš, ni hotelo pristopiti v zadrugo, jih je možakar iz »okrajnega odbora« nadrl (str. 54): »Vi ste vsi skupaj ena banda! Vas bi bilo treba postreliti! Vi ste organizirana banda! Ampak mi vas bomo že zvili! Če nočete delati v zadrugi, boste pa delali kje drugje!«

Str. 56: »Potem so ju /Silvana Dariša in njegovega brata/ zvezali, kot da bi bila razbojnika, in ju odpeljali v Sežano, kjer so ju pustili tri dni brez hrane in vode.«

Str. 56: »Silvano je bil odgnan na prisilno delo v Pulj, a Nevja so poslali k delavcem, ki so v Sežani zidali eno veliko stavbo. Že prvi dan je pobegnil, vendar je doma prespal v kopi samo eno noč, kajti še pred svitom so ga potegnili iz senene luknje. Drli so se nad njim, ko da je koga ubil. Isti sodnik, ki ga je obsodil na tri mesece prisilnega dela, ga je zdaj obsodil na šest mesecev dela v kotlarni. Strašno vročino ob razžarjeni peči pa je Nevjo prenašal le deset dni, potem je spet pobegnil.«

Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Pred župniščem je tulilo kak ducat ljudi

Marjan Tomšič je nazorno opisal nasilje nad različnimi kategorijami ljudi, tudi nad duhovniki. Str. 62–64: »Ni ji /Katíni/ bilo všeč tudi to, da je nova oblast nasprotovala veri in nagajala tistim, ki so hodili k maši. Teta Urša, ki se je omožila v Koštabono, ji je pravila, kako se spotikajo ob njihovega župnika. Ob istem času, ko ta napove mašo, zahtevajo oni, da morajo ljudje vzeti krampe in lopate in da morajo delat na cesto. In če ne grejo, če imajo kljub razglasu ob isti uri mašo, se zgodi, da pridejo pred cerkev in tolčejo okoli nje in delajo tak šešur, da se v cerkvi ne da več vzdržati.

Katína ni bila preveč verna, a vseeno ji ni bilo všeč, kar je slišala praviti. Pred kratkim se je o tem tudi sama prepričala. Obiskala je teto Uršo. Ko se je bližala vasi, je že od daleč slišala kričanje in zmerjanje. Pred župniščem je tulilo kak ducat ljudi. Kričali so drug čez drugega in metali kamne na dvorišče, v zidove in okna. Katína je slišala, pa ne razumela: 'Klerofašist! Črni vrag! Izdajalec!'«

Nahujskana drhal s kamni nad župnika

»Vsa prestrašena je stala ob cesti in ni vedela, kaj naj vse to pomeni. Razkačeni ljudje so silili na dvorišče župnišča, vendar niso odprli vrat ograje, čeprav bi to z lahkoto storili. Razburjali so se pred ograjo in divje kamenjali vse, kar so dosegli s svojimi meti. Prikazal se je župnik in jih vprašal, kaj hočejo. Za hip so utihnili, nato pa zagnali še večji hrup. Eden od razkačenih mož je držal v roki železno palico in z njo pretil gospodu. Ta pa je moral biti noro pogumen, kajti odločno je stopil proti možem, odprl vratca v ograji, in tisti hip se je dvignila železna palica in že bila v zamahu proti župnikovi glavi ... Prav tedaj pa se je pripodila iz vasi neka visoka ženska. Kakor razjarjena tigrica se je zapodila mednje, prestregla je železo, ki je že padalo proti posvečeni glavi, in Katína jo je čula, kako jih jezno zmerja in jim očita: 'Da vas ni sram! Njega, ki vas je reševal pred Nemci in fašisti, zdaj kamenjate! Gnusobe črne! Ma kakšen klerofašist?! Pa koga je izdal? Rešil vas je, rešil, ne izdal!' Katína ni slišala vsega, ker so kričali drug čez drugega, to pa je le razumela, da so bili ti, ki so metali kamne, polni sovraštva do župnika in da bi ga najbrž ubili, če jih ne bi ustavila 'višja sila'.«

Zmerom nas je samo branil, a zdaj kričijo, da je izdajalec in klerofašist

»Ženska, ki je prihrumela nad preganjalce, je bila vaška učiteljica; to ji je pozneje povedala Urša. Ni ji pa znala razložiti, česa je bil kriv njihov župnik in zakaj naj bi ga torej s kamni pobili. Rekla je samo: 'Katica, jaz nič ne zastopim. Celo vojsko je bil z nami, prepiral se je s fašisti in potem z Nemci, zmerom nas je samo branil, a zdaj kričijo, da je izdajalec in da je, kako se reče, klerofašist. Sem bila na sestanku, sem slišala, kaj so mu očitali, ali nič od tega nisem zastopila. Nič. Jaz ga poznam samo kot dobrega človeka, ki bi za nas vse dal, tudi svoje življenje. Viš, Katica, kaj vse se zgodi živemu človeku! Prej je bil dober, a zdaj naenkrat ni več dober. Prej nam nobeden ni branil k maši, zdaj kričijo, da je vse to neumno in da je vera kriva za vse. Da zaradi nje ne vidimo resnice. Ma katere resnice? Dokler so bili tu fašisti in Nemci, jim je bil dober, ali zdaj ne več. Jaz sem ena preprosta ženska, ali vseeno vem, da nimajo prav. Mi smo našega gospoda zmerom imeli radi in ga spoštovali.'«

Nikoli ni bila oblast proti Bogu, a ta nova je proti njemu in proti vsem

Str. 66–67: »Slišala je, kako so prišli iskat njihovega župnika. Zgodaj zjutraj so trkali na vrata, in ko je gospod pogledal skozi okno v prvem nadstropju, so kričali nanj: »Črni vrag, hodi dol! Odpri nam!« A gospod jim je odgovarjal: »Od vas do mene je prav toliko stopnic, kot jih je od mene do vas. Pridite vi lepo gor! Nisem jaz prišel k vam, ampak vi k meni.« Oni so tulili, da se je zbralo pol vasi: 'Če bomo prišli mi k tebi, ne boš šel po stopnicah dol, ampak jih boš prešteval z zobmi in rebri!' so sikali proti njemu. Župnik je vztrajal zgoraj, oni spodaj. Nazadnje je le moral on dol, in so ga odpeljali. Vrnil se je čez tri dni, a bil je še zmerom korajžen. 'Enkrat so ga hoteli pretuč,' je pravila teta Urša o njihovem gospudu.«

Str. 73: »'Ne vem, kako bo z nami,' je zavzdihnila nona Tinca in se zamišljeno zagledala v sveto podobo na steni. 'Nikoli ni bila oblast proti Bogu, a ta nova je proti njemu in proti vsem,' je razmišljala. 'Gospoda so pregnali iz farovža; so mu rekli, da rabijo sobe in da jih ima župnik itak preveč. Nikole se ni dogajalo kaj takega.'«

Str. 97: »'Marjo mi je pravil, kako so v Kopru pretepli škofa,' je začel Cerovac, kot da bi ga nekaj mučilo. 'Bil je tam, ko so mu strgali križ. Je rekel, da so tulili ko beštije.'«

Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovci šavrinke niso aretirali, ampak ugrabili

Aretacijo glavne osebe romana Katíne (upodobil jo je po pripovedi Marije Franca iz Gračišča) je pisatelj opisal takole: »Pred farovžem so tekali na vse strani, topotali in zmerjali in kar naenkrat se je opotekla v sobo Veronika, se spotaknila in padla na obraz. Za njo se je pognal zelo mlad zaščitnik, vrgel se je na kmetico in jo začel besno klofutati. V sobo je butnil še en zaščitnik in ta jo je začel brcati. Pri tem sta oba grdo preklinja­la in bi jo morda kar tam ubila, da se ni prikazal tisti velikan, ki je ukazal: »Zvežite jih, vse, takoj!« Zvezali so te, ki so ostali. Ker niso imeli dovolj vrvi, so uporabili tudi žico. Katíni ni bilo mar, da se ji vez globoko zajeda; strašno jo je skrbelo za brata, in ko je slišala Pajiča pod oknom: »Vsi so ušli,« se je razveselila. Velikan z orlovskim nosom je divjal. Vse jim je preklel in jim obljubljal najhujše.« »Noč se je nagibala proti jutru, ko so jih spet spravili na kamion in jih odpeljali v Sežano. Bilo je 13. oktobra 1948.«

Nadaljevanje v tretjem delu: Marjan Tomšič: Udbovsko zasliševanje