Nadaljevanje iz: Marjan Tomšič: šavrinka kot izdajalka

Ko so Katíno in še nekatere druge sojetnike z vlakom peljali iz Sežane v Pulj, je enemu zaporniku, Katíninemu znancu, uspelo pobegniti (str. 171–172): »Zaradi pobega se niso vsi peljali do Pulja; v Pazinu so izstopili Katína in še dva zaščitnika. Priganjala sta jo, da je morala teči. Strašno se jima je namreč mudilo, da bi čim prej obvestila pazinske policaje. Ko so prisopihali, so na kratko pojasnili, kaj se je zgodilo. Eden od pazinskih zaščitnikov je prevzel Katino in ji kratko ukazal, naj gre z njim. Šla sta po ozkih stopnicah gor, potem sta ropotala po dolgem hodniku in obstala pred vrati. Zaščitnik jih je odprl in zapretil: 'Tu boš crknila ko podgana, lipa moja šavrinka!' Zaloputnil je vrata in še dolgo je slišala njegove korake.«

Potem Kvirin ni več hotel delati za »politično kulturo« na vasi

V zaporu v Pulju se je spominjala (str. 201–202): »'Treba je paziti na vsako besedo,' ji je bil govoril Uršin brat Nane. 'Mojega strniča Kvirina, ki je imel prvi na vasi radio in eno tako aparaturo, da je lahko govoril z drugimi na daleč ... čaki, kako se že temu pravi? E, radioamater je bil, ja. Je imel en drat napet od našega dimnika do njihovega, temu je on rekel antena, in je poslušal, kaj se dogaja po svetu. Takoj po vojni so ga poklicali na urad in mu govorili o razvoju kulture na vasi. Ona njegova antena da je en kos kulture, tako so mu povedali. Ali glej zdaj! Prav njemu so rekli, naj gre pod okno od Rikardota in naj posluša z onimi aparaturami, kaj se pri njih menijo. To da je vaška kultura, so rekli. Politična kultura, zastopiš? Dobro, moj strnič je to delal, ali eno noč ga je videl njegov oče, kako čepi pod oknom in vleče na uha. Njegov oče je takoj razumel, kaj dela sin, in ga je nadrl ko psa. Potem Kvirin ni več hotel delati za politično kulturo na vasi, a oni so pritiskali, da mora in mora, a on da ne in ne, pa so ga en večer prišli iskat, so ga lepo zaprli, in glej zdaj, poslušaj! Čez dva tedna so ga pripeljali domov mrtvega. Si je vrgel štrik okoli vrata, tam v zaporu, in se je obesil. Ni hotel delati, kar so oni zahtevali od njega, se je rajši ubil. Aja, sem ti pozabil povedati. So mu tudi rekli, da je špijon, da dela za sovražnika in da ga bojo zato obsodili na smrt. A se je sam, bužec nedolžni.«

 
Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Od zmeraj je bil zapor hiša prekletstva in strašnega trpljenja

Str. 209: »Ana Moráška od Sv. Antona ji je takrat, ko je bila Katína še na svobodi, pravila, da rušijo koprski zapor in da so zdaj vsi veseli, ker ne bo več te fašistične trdnjave. Bila je zelo navdušena in je govorila, da v Kopru ne bo sploh nobenega zapora več, in to zato ne, ker je nova oblast od ljudstva, in če je ljudska, če torej ljudstvo vlada, zapori niso potrebni.«

Ena druga znanka je govorila (str. 214–215): »'En zapor rušijo, drugega bojo začeli zidati. Boš videl, da bo tako!' 'Ne bojo ga zidali, ne. Saj imajo samostane. Sem siguren, da si bojo izbrali enega za novi zapor, a nune in menihe bojo nagnali ven,' je prerokoval Picak.

'Pa zakaj bojo naredili iz samostana zapor? Pač zato, ker so tam tudi celice in jim ni treba delati novih. Nune in patri so bili od nekdaj nekakšni prostovoljni zaporniki, he he he.' Vse to se je motalo Katíni po glavi, ko je korakala po dvorišču puljskega zapora in močno vdihovala sveži morski zrak.

'Zapor je zapor,' je obupovala. 'Od zmeraj je bil zapor hiša prekletstva in strašnega trpljenja. Ko bi vedela ... Jezus, jaz mislim, da ne bom nikoli prišla od tod. Niti v sanjah si ne morem predstavljati, da bom še kdaj svobodna in da bom lahko šla, kamor bom hotela: na Čubejsko vardo, na Lačno, v Podžleb, v Hrastičje ... in na vse one naše njive in senožeti, pa v gozd med mlade cere ... Jezus, nikoli ne bom prišla od tod.'«

Obraz šavrinke na spomeniku v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo vse so bili »sovražniki ljudstva«

In še o govoricah med ljudmi (str. 210): »Govorili so, da bodo zapirali samo tiste, ki bodo proti ljudski oblasti, se pravi proti ljudstvu samemu ... A proti ljudski oblasti, to je zdaj Katína že vedela, je bila po besedah zasliševalcev tudi ona. Proti so bili tudi tisti ribiči, ki so tihotapili ulov v Trst, ker so tam dobili zanj trikrat več kot v coni B. Proti so bili vsi šavrini in šavrinke, ki niso priznavali nove meje in so si iz bede in vseh mogočih stisk pomagali tako, da so pač nadaljevali s stoletja staro trgovino med Istro in Trstom. Sovražniki ljudstva so bili tudi tisti, ki niso hoteli na udarniško delo in ki se jim je marsikaj, kar je uvajala nova oblast, zdelo neumno ali vsaj nepotrebno.

»Branili in za vsako ceno bomo očuvali svetle pridobitve revolucije.«

Katína se je v puljskem zaporu spominjala nekega udbovskega zasliševalca iz zapora v Sežani, pisal se je Glaván, zaporniki pa so mu rekli Gavran. Med drugim ji je govoril (str. 213): »'Ti si špekulantski provokator. Ti si voluhar in podgana! Ali jaz ti povem: mi bomo zmagali nad to vašo reakcijo! Branili in za vsako ceno bomo očuvali svetle pridobitve revolucije, z udarniškim delom bomo dokazali, kaj zmore novi človek in kako velikanski je ta novi čas! Jaz ti garantiram, da bomo mi, ki smo edini napredni in progresivni, da bomo mi zmleli vse kolaboracionaliste in klerofašiste! Iz vas bomo naredili meseno kašo, s katero bomo futrali pse in mačke. Ti, Katarina Pavlič, ti si kapitalistični vohun, njihov plačanec, sektaš najnižje vrste, ti si oportunist, ki ga bomo mi prej ali slej likvidirali! Si čula? Likvidirali, kot smo že likvidirali zadnje ostanke kapitalistične, to se pravi reakcijonarne miselnosti. Mi, graditelji novega časa in novega sistema, novega pravičnega reda, mi bomo zgradili na vasi socijalizem, a vse takšne, kot si ti in tvoj stric Robert, bomo zaprli in jih absolutno in popolnoma onemogočili v njihovem delovanju. Kajti, kaj ste vi pravzaprav? Vi ste prevaranti, pohlepneži in izdajalci, in nikar si ne mislite, da nas boste izigrali. To si kar lepo iz glave zradirajte, kajti mi smo močni, mi imamo zdaj svojo vojsko in policijo, in vas bomo enostavno pokosili! Pa ti? Veš, kaj bomo naredili s teboj? Postavili te bomo ob zid in te ustrelili.'«

Pisatelj Marjan Tomšič, avtor številnih romanov o življenju v Slovenski Istri.

Gledala je te svoje otroke in njena muka je bila nepopisna

Katína je imela doma pet mladoletnih otrok, mož ji je nekaj let pred tem, med vojno, umrl v nemškem taborišču. Doma sorodniki dolgo niso vedeli, kje je zaprta. Iskali so jo po različnih zaporih, vendar jim niso hoteli povedati, kje je zaprta. Šele po več mesecih so slučajno naleteli na osebo, ki jim je povedala, da je njihova mama zaprta v zaporu v Pulju. Ko so jo obiskali ji je hčerka povedala (str. 313–314): »'Mati, povsod smo vas iskali. V Sežani, v Pazinu, na Reki, v Rovinju ... tudi v Pulju. Spraševali smo, pa so nam rekli, da vas ni. Tu, v Pulju, smo že tretjič in šele danes ...' Tu jo je zlomilo, ni mogla nadaljevati.

Pozneje je Katína zvedela, kaj se je bilo zgodilo to popoldne. Tretjič so obredli vse možne kraje in tretjič so prišli v Pulj. Spet so vprašali po materi in spet so jim rekli, da v tem zaporu ni nobene Katíne Pavlič. Žalostni in utrujeni so se obrnili. Takrat jih je ustavil Šuškić in jih vprašal, kaj jim je in zakaj to dekletce joče. Povedali so. On je spet vprašal: 'Je vaša mati visoka ženska?' Pokimali so. 'In hodi ko soldat?' Spet so pokimali. 'Potem je tu!' je rekel odločno in jim naročil, naj počakajo v sobi poleg vratarnice. Nikogar ni vprašal za dovoljenje, ampak je šel naravnost gor in pripeljal Katíno. Od jeze je bil rdeč v obraz.«

Str. 315. »Gledala je te svoje otroke in njena muka je bila nepopisna. Oblečeni so bili skromno, pa še to, kar so imeli na sebi, je bilo staro in zakrpano. Bili so bledi in shirani.«

Rdeči ruj na Lačni nad Gračiščem, pod njo je bilo domovanje Tomšičeve šavrinke Marije Franca. FOTO: Ivo Žajdela

Zapor je na Katíni pustil hude posledice

Zapor je na Katíni pustil hude posledice. Krivica jo je skoraj strla in uničila. Ko je prišla domov iz zapora je pisatelj zapisal (str. 352): »Med jedjo so malo govorili in niti Tinca, ki je bila zmerom zelo zgovorna in korajžna, ni mogla premagati zadrege, ki jih je obvladovala in hromila. Vsi so namreč čutili, da Katína ni več Katína, da mati ni več ista. Na zunaj je bila še prav takšna kot pred odhodom, a bila je spremenjena od znotraj in obdajalo jo je nekaj, kar jih je plašilo. Tega niso pričakovali. Mislili so, da bo mati pač mati, a zdaj so čutili tujost in zdelo se jim je, da je hkrati tu, v sobi, in tudi zelo zelo daleč ...«

Str. 354: »Katíni je bilo za umret hudo. Mislila je, da se bo kar ubila; da se bo vrgla v šterno ali pa se obesila na murvo. K temu so mnogo pripomogli tudi nekateri aktivisti. Janko Barič je sklical vaščane takoj po njeni vrnitvi in jih na sestanku opozoril: 'Katina je nevarna! Bila je v zaporu, zato jo morate pustiti pri miru, če nočete sami pasti v nesrečo. Ne govoriti z njo, niti pozdraviti je ni treba. Ona se je umazala, a zapor je ni opral. Če bi bila tam deset let, še se ne bi očistila. Jaz sem vas opozoril in zdaj pazite, kako se boste držali!'«

Ali naj poginemo od lakote ko živina?

Posledice zapora so se kazale tudi drugače, komunistični režim je šavrinko Katíno kaznoval tudi po prestanem zaporu. Čeprav so vedeli, da so jo imeli zaprto po nedolžnem, so se še naprej znašali nad njo. Družini so prisodili najslabše jedilne karte, pa še od teh so vzeli kvadratič za meso in maščobe, čeprav niso klali, saj niso imeli kaj. Tudi kvadratič za krušno moko je manjkal. Katína je jezno ugovarjala, pa ji je Káte rekel, naj bo lepo tiho, kajti družini, ki je imela glavnega člana v zaporu, ne bi smeli pravzaprav nič dati.

Str. 363: »'Ali naj poginemo od lakote ko živina? Jaz imam pet otrok, mojega moža so ubili Nemci, a v smrt ste ga poslali vi, ki imate zdaj oblast. Káte, kaj sem vam jaz storila, da tako delate z mano?'«

Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, mrtvaški ples. FOTO: Ivo Žajdela

Tomšičev roman je ena sama kritika komunističnega režima

Nanizal sem vrsto kratkih odlomkov iz romana Marjana Tomšiča Zrno od frmntona (založba Beletrina, 2021). Seveda je pomembna celota, ves roman, in ta je mojstrovina, tako po obliki, še bolj pa po vsebini.

Čeprav Primorci zaradi hude izkušnje s fašizmom navadno pozitivno vrednotijo komunizem oziroma obdobje socialistične ureditve in Jugoslavije ter je omembo negativnih prvin tega socializma skoraj nemogoče slišati, je Tomšičev roman ena sama kritika komunističnega režima. Pisatelj seveda romana ni napisal zaradi kritike, ampak je v njem opisal hudo zgodbo šavrinke Katíne, glavne osebe njegovega predhodnega romana Šavrinke.

Če že v Istri ni nikogar, ki bi opisal povojno dogajanje tam, seveda ne tako kot ga sicer opisujejo, s striktnim zamolčevanjem temnih plati, je vsaj pisatelj, »forešt«, »tujec« torej, napisal roman, literaturo sicer, pripoved s premim govorom, v katerem je prikazal protiljudski komunistični režim po vojni v Istri. Ta je bil tak, kot povsod drugje: njegovi podporniki so imeli privilegije, tiste pa, ki jih je imel za nasprotnike, pa je mlel z dolgim repertoarjem nasilja.

Konec