Nadaljevanje iz: Marjan Tomšič: Udbovsko zasliševanje

Nadaljujem z zasliševanjem glavne osebe Katíne v udbovskem zaporu v Sežani. Str. 134: »'Če takoj ne utihneš, te bom dal ne samo zvezati, ampak jim bom ukazal, naj te pretepejo ko mačko, naj te premlatijo do krvi, naj ti kosti polomijo! Ti nas še sploh ne poznaš, porka madona! Mi delamo s tabo v rokavicah, ti nam pa tu gobcaš o naši krivdi. Kdo je švercal? Mi ali vi? Kdo spodkopava ljudsko oblast? Kdo grize podtalno in zahrbtno naše temelje? Takšni, kot si ti, takšne podgane! Vsi ste provokatorji, špekulanti, reakcionarji, vi ste fašistični plačanci! Vi spodkopavate naše gospodarstvo in vi slabite kupno moč jugolire in dinarja in zato vas je treba z vsemi sredstvi zatirati. Vi ste največji sovražniki nove oblasti, vi s svojo podganarsko dejavnostjo spodjedate pridobitve našega mladega gospodarstva. Vi hujskate ljudi, da nam ne zaupajo, vi jim pihate na duše, da mi nismo oblast za dobro, ampak za slabo.'«

Str. 123: »Ob dveh ponoči je zaropotalo in spet so jo odpeljali na zaslišanje. Med potjo ji je paznik grozil: 'Zdaj boš videla vraga! Zadnjič smo te zvezali kar tako, zdaj pa te bomo za noge: z glavo boš visela dol z onih mesarskih kavljev in obleko ti bomo tudi potegnili dol, ha ha ha ...'«

Marija Franca (levo) in pisatelj Marjan Tomšič pred Pohlenovim kipom Šavrinka v Hrastovljah. Vir: Šavrinke nekoč in danes

Mi te bomo zmleli, da se ne boš več prepoznala

Str. 127: »Takrat so se vrata odprla in v sobo so pripeljali strica Roberta. Zasliševalec je obrnil svetilko tako, da je osvetlil zapornika. 'A zdaj ga vidiš?' je vprašal posmehljivo. Dolgo je trajalo, da so se ji zenice spet razširile, in ko ga je potem zagledala vsega pretepenega, se je z grozo spomnila privida: njegov obraz je bil takrat prav tako upadel in čez levo lice se mu je vlekla modrica. Od hudega je zastokala. 'Je ta človek tvoj stric?' Pokimala je.«

Grožnje udbovskega zasliševalca v zaporu v Sežani so bile hude. Str. 135: »Ali hočeš, da ti še kaj povem? Vzeli ti bomo otroke in jih dali v zavod, to pa zato, ker jih takšna mati, kot si ti, ne sme več vzgajati. Pa kakšna mati sploh si? Nikakršna! Ženska, ki je bila enkrat zaprta, ne more več biti mati, pa saj te tudi otroci ne bojo več priznali za mater. Boš že videla, ko boš prišla iz zapora po dveh ali treh letih. Ha! Veš, kaj boš naredila? Obesila se boš, tako kot se obesijo vsi zločinci. A ti nisi samo zločinka, si še nekaj več: ti si izdajalka svojega naroda, izdajalka vseh tistih, ki so dali svoja življenja, da bi bili mi svobodni in da bi bolje živeli. Ti si gnida, uš, navaden črv, in mi te bomo zmleli, da se ne boš več prepoznala!«

Str. 137: »Mi te bomo od zunaj strojili z bičem in palico, od znotraj pa te bo zapor tako umazal, da se boš gnusila sama sebi.«

Pazniki posiljevalci: z eno roko ji je mašil usta, z drugo pa šaril po njej

Marjan Tomšič je opisal različno nasilje v udbovskih zaporih, tudi spolno, posiljevanje. Str. 128–129: »Ko sta se s paznikom vračala, je hitela, da bi bila čim prej v kleti in na varnem. Vedela je, da si proti nasilnežu, ki je sopeč stopal za njo, ne more dosti pomagati. Slišala ga je za hrbtom, ko je cedil skozi zobe: 'Sem ti rekel, kaj se bo zgodilo, če boš spet riba. Vidiš, zdaj sva sama. Čisto sama ...'

Na koncu temnega hodnika, tam, kjer ni bilo nobenih vrat ne levo ne desno, je začel paznik globoko dihati, zgrabil jo je za lase in jo potegnil nazaj, sunil jo je k zidu in jo spotaknil, da je padla. Na ves glas je zakričala, on pa ji je z eno roko mašil usta, z drugo pa šaril po njej. Ugriznila ga je v palec in začutila hrskanje kosti. Moški je zatulil in jo udaril po glavi, a ona je potem, ko je spustila njegov palec, še bolj kričala in se ga z vso močjo otepala. Z drugega konca se je zaslišal ropot, z žebljički okovani čevlji so tolkli po votlih deskah, nekdo je sikal nad njima: 'Johan, si znorel?!' Paznik se je pobiral, strašno je preklinjal in pretil: 'Ubil jo bom. Ubil!' A oni drugi ga je miril in mu prigovarjal: 'Ne nori! Zaradi tega sta Srečko in Lojz v kamnolomu. Madona, nazaj se drži!'«

Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Bela moka in pršut ter seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati

Marjan Tomšič je pisal tudi o nasilju partizanov. Str. 138–141: »Italija je kmalu kapitulirala, iz Brkinov so prišli partizani in Istra se je začela prebujati ... Valerjo je bil med prvimi, ki je pomagal domači vojski. Toda spomladi 1944 je doživel nekaj hudega, kmalu zatem pa še nekaj hujšega. Bilo je že proti polnoči, ko ga je prebudilo trkanje. Skozi oknice je vprašal, kdo je in kaj hoče. Od zunaj je prišlo: 'Mi smo, partizani!' Nobenega od glasov ni prepoznal, zato se je delal, kot da jih noče sprejeti in kot da on nima z njimi nič. Pa so začeli pretiti in tolči po vratih, in jih je seveda moral spustiti noter.

V sobo so skočili trije oboroženi mladeniči. Enega od teh je ob siju petrolejke prepoznal. Res so bili partizani, ki so po hišah izterjevali hrano. Zahtevali so, naj jim dá belo moko in pršut, a on tega ni imel, imel pa je koruzno moko in špeh, in to jim je tudi ponudil. Toda oni so vztrajno zahtevali le belo moko in pršut. Ker tega ni bilo v hiši, tudi dati ni mogel, a mu niso verjeli. Preiskali so vse prostore, in ker niso našli nič, so mu očitali, da je ta boljše skril. 'Že kam med zide,' so rekli.

Ta izterjava bi se zanj slabo končala, da se ni prikazal oficir, ki je Valerja poznal, in ta je fante nadrl: 'Če nima, pač nima! Vzemite to, kar vam ponuja.' Vzeli so torej koruzno moko in špeh in odšli. Toda 'bela moka in pršut', ki ju ni imel, sta ga, poleg drugih, njemu neznanih razlogov, spravila na seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati.«

Da bi območje očistili, so naredili seznam tistih, ki jih treba odstraniti

Str. 139–141: »Domačini, ki jih je Valerjo poznal in je zanje vedel, da so bili fašisti, so se čez noč spremenili v terence in partizane in v njegovih krajih začeli prevzemati 'iniciativo'. Da bi svoje območje očistili, so naredili seznam tistih, ki bi jih bilo treba odstraniti. Nekateri, ki Valerja niso marali, so trdili, da se je uprl ljudski vojski, in to je bilo za ljudi, ki jih je zaslepilo sovraštvo in ki so tudi sicer bili dojemljivi za najnižja čustva, dovoljšen razlog za smrtno obsodbo. Ko so prišli eksekutorji, je oficir, ki jih je vodil, zahteval dokaze za obtožene. Na seznamu jih je bilo deset; šest imen so prečrtali, njegovega ne.

Eksekutorji so bili v nemških uniformah. Prišli so tudi k Valerju. Hoteli so ga ustreliti kar na pragu, pa so se zaradi žene, none in otrok premislili, in so ga vodili proč od hiše. Tam pa je izkoristil ugodni trenutek ter bliskoma skočil čez zid. Tekel je, sklonjen tik ob pregradi. Streljali so za njim, a je imel srečo. Ušel jim je in se skril v gozdičku nad vasjo. Od tam je ves zgrožen poslušal in štel strele. Ko je počilo tudi v hiši na robu vasi, kjer je živel človek, za katerega je Valerjo z vso gotovostjo vedel, da je sodeloval s fašisti, še bolj pa z Nemci, je spoznal, kdo so ti ljudje v nemških uniformah, in je pretresen ugibal, kaj je storil, da so se ga partizani hoteli znebiti. Ničesar takšnega ni našel v svojem spominu. 'Mogoče zaradi očeta?' je razmišljal.

Njegov oče je simpatiziral z Nemci in zaradi tega sta se večkrat sprla. Oče je bil pač takšen, da je vedno stopil na stran močnejšega. Ko je torej zaslutil, da bojo okupatorji vojno izgubili, se ni več kregal s sinom, ampak mu je dal vedeti, da bi partizanom na kak način tudi on pomagal. Valerjo je to sporočil 'svojim', in ti so en večer prišli v njegovo hišo in so vprašali Valerjevega očeta, če bi se jim res pridružil. Oče, ki sicer ni mislil na takšno sodelovanje, a je imel slabo vest zaradi simpatiziranja s fašisti in Nemci, je, hočeš nočeš, prikimal. Čez nekaj dni so mu izročili zaprto kuverto in mu povedali, kam naj gre določenega dne in kje ga bo čakala zveza. Ta kraj je bil nekje na robu Brkinov.«

Ždela je vlažni in gnili luknji ter imela za seboj več krutih zasliševanj

»Oče ni nič posumil, a njegova žena Silvana je začutila nevarnost. Pregovorila je moža, da sta pismo odprla. V njem sta našla popisan list, toda prebrati nista mogla; namesto črk so bile same številke. Valerjev oče je prepričal ženo, da je pismo v šifrah pač zato, da ga ne bi znali prebrati Nemci, če bi ga slučajno ujeli. A ona ni mogla odgnati slutenj, zato sta se takole dogovorila: če je v šifrah kaj slabega, se bo to izkazalo kmalu po prihodu v Brkine. V tem pri­meru naj v pismu, ki ji ga bo poslal, napiše med drugim tudi tale stavek: 'Njivo pr Nadboška pa dobro pognoji.' Tako bo ona vedela, da je mož v nevarnosti in da torej spremno pismo zanj ni bilo dobro, ampak slabo. Čez mesec dni ji je kurir prinesel pismo od moža in tam je bil tudi stavek o njivi 'pr Nadboška'. Roke so se ji zatresle in zaihtela je.

Valerjev oče se iz Brkinov ni vrnil. Po vojni so zve­deli, kako se je zgodilo. Med spopadom z Nemci, nekje blizu Barke, so se njegovi tovariši hitro umaknili, čeprav je bilo vsem ukazano, naj za vsako ceno vztrajajo na položajih. Tako je oče ostal sam. Nemci so ga ranjenega ujeli, ga mučili in nazadnje ustrelili.

Zdaj, ko je Katína ždela v tej vlažni in gnili luknji in ko je imela za sabo več krutih zasliševanj, in ko je bila osumljena za stvari, o katerih se ji prej niti sanjalo ni – je verjela, da se Valerjo ni lagal. In postalo jo je noro strah. Mislila je, da bojo tudi njo enostavno nekam peljali in jo tam ubili. Tresla se je po vsem životu in ječala: 'Mati moja, mati moja!'«

Pogled z Lačne proti Gračišču, kjer je živela Tomšičeva šavrinka Marija Franca. FOTO: Ivo Žajdela

»Če bi bili pametni, bi bili že doma. Toda vi niste hoteli sodelovati z nami.«

V zaporu v Sežani je Katíno obiskal domači komunistični funkcionar Ivan Cérovac, kar je očitno organizirala Udba, da bi od nje dobil kakšne zanjo koristne podatke. Funkcionar ji je med drugim dejal, da bi jo prestrašil (str. 147–148): »Katína, so jih ujeli na meji med cono A in cono B. Na prvi so imeli srečo, na drugi pa ne. Pol jih je ušlo, pol jih je zaprtih. Tvoj stric je vse priznal. Če boš kar naprej tajila, te bo zadelo nekaj hudega. Ko bi jaz bil ti, jaz bi jim vse lepo priznal. Oni so od vraga, da veš! Nikoli ni bilo življenje kaj dosti vredno, zdaj ni vredno niti en šoldič.«

Ker zasliševalec v zaporu ni iz nje izvlekel nobenega priznanja krivde ali drugega koristnega podatka, so nad zapornico poslali še drugega udbovskega zasliševalca (str. 165): 'Sedite, Katarina Pavlič,' je spregovoril z zoprno hreščečim glasom. Nekaj časa je listal po papirjih, nato pa začel: 'Vi ste si zelo poslabšali svoj položaj. Če bi bili pametni, bi bili že doma. Toda vi niste hoteli sodelovati z nami, lagali ste nam in se pretvarjali in tako vas bomo zdaj izročili puljskemu sodišču. Tja boste odšli skupaj s tistimi, ki smo jih ujeli na meji, in tam boste sojeni in obsojeni. Čaka vas zaporna kazen do pet let. Ne vem, kako bo. Žal mi je, ker vas vseeno smatram za pametno žensko, poleg tega ste mati petih otrok ...'«

Konec v petem delu: Marjan Tomšič: Trpinčenje po zaporu