Marjan Tomšič je eno najbolj prepoznavnih imen slovenske literature zadnjih nekaj desetletij. Bralcu se je vtisnil v spomin predvsem po delih, v katerih pripoveduje zgodbe slovenske Istre nekoč in danes, drugi del njegovega opusa pa odkriva njegovo spogledovanje s sanjskimi in psihološko fantastičnimi svetovi.

Mariborčan, ki se je udomačil v Istri

Marjan Tomšič, ki se je rodil leta 1939 v Račah pri Mariboru, v Istri živi že dobrega pol stoletja, zato je ta pokrajina dodobra zaznamovala njegov pisateljski opus. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu svoje proze, pa postreže s fantastično satiričnimi prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, po drugi pa ostro analizirajo družbeno realnost. Sam avtor pravi, da bi svoja dela označil kot sanjsko fantastiko oziroma psiho fantastiko.

Tomšič se je v času svojega študija v Ljubljani v šestdesetih letih prejšnjega stoletja znašel v norem vrtincu časa, ko ga je takratni sistem zaradi upiranja enoumju povsem onemogočil. Tako se je še mlad, ko je bil na robu preživetja, kot učitelj znašel sredi Istre, ki ga velikodušno sprejela, on pa jo je vzel za svojo. Čeprav je bil prišlek, je Istri dal nekaj, kar je privilegij le redkih izbrancev.

S številnimi deli, romani, pesniškimi zbirkami, novelami in pripovedmi, mladinskimi in dramskimi deli, med katerimi Šavrinke predstavljajo vrh ustvarjanja, jo je namreč postavil na literarni zemljevid Slovenije. Odmaknjen in vase zaprt svet Istre in Šavrinije je avtor predstavil bralcu po vsej Sloveniji, zamolčana in skoraj pozabljena istrska kultura pa se v tokratni izdaji razpira v pristnem, domačem dialektu slovenske in hrvaške Istre, začinjenem z arhaičnimi elementi, kar daje njegovim Šavrinkam posebno vrednost.

Oživil šavrinke in aleksandrinke

Doslej je objavil enajst romanov, osem zbirk novel in črtic ter osem mladinskih del, napisal dvanajst dramskih testov, na radijskih valovih pa je bilo predvajanih devetnajst njegovih radijskih iger, humoresk in satir. Literarno je oživil dve težki obdobji Istrske zgodovine, življenje Šavrink (roman Šavrinke) in Aleksandrink (roman Grenko morje), pri katerih najdemo skupni imenovalec v ženskah in dekletih, ki so se bile primorane odpraviti po svetu, bodisi iz eksistenčne nuje, nekatere pa je tudi gnala želja po novih doživetjih.

O tem, kaj ga je pri teh preprostih ženskah, ki so brez pomisleka vzele vajeti v svoje roke, ko je bilo to treba za preživetje družine, prevzelo v toliki meri, da so postale junakinje njegovega osrednjega romana, je avtor sam povedal na eni od predstavitev ponatisa Šavrink.

»Ko so bile utrujene, so pele. Ko niso mogle več peti, so na osličku zaspale. Ko se je ustavil, so se zbudile - bile so doma. Pri teh izjemnih ženskah me je zmeraj najbolj fascinirala njihova neverjetna energija. Nikoli niso imele občutka, da se mučijo. Kar naprej je bilo v njih neko veselje, radost, svetloba. Danes se pritožujemo, one pa se niso.«

V letu, ko izjemno plodoviti avtor praznuje osemdesetletnico, je založba Beletrina ponatisnila njegovo osrednje delo, roman Šavrinke. Roman je poseben poklon dekletom in ženskam iz slovenske Istre, ki so v času hude gospodarske krize pred drugo svetovno vojno svoje družine preživljale s prodajo kmečkih izdelkov, zlasti jajc, v Trstu. Z novim ponatisom uspešnice pa se avtor in založnik poklonita vsem močnim in nepopustljivim ženskam, kakršne so bile šavrinke, ki so se morale prilagoditi izjemno težkim razmeram in v njih dostojanstveno preživeti.