Naslovnica zadnje izdaje (Beletrina) znamenitega romana Marjana Tomšiča Zrno od frmntona.V romanu Zrno od frmntona pisatelj Marjan Tomšič opisuje razmere in resnične dogodke v ženskem zaporu ter obuja spomine Marije Franca na medvojna leta v Istri. Zame je to eden najpomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja. Prvič je izšel leta 1993, vendar ga je zaradi strahu glavne pripovedovalke pisatelj moral spremeniti, šele v ponatisu leta 2004 je Tomšič založbi dal v natis prvotno, necenzurirano verzijo.

Najnovejša izdaja (2020, založba Beletrina) je prvotni zapis in je obogatena z avtorjevim zanimivim predgovorom, v katerem je spregovoril o okoliščinah, ki so spremljale prvo objavo tega romana.

Marjan Tomšič o okoliščinah pisanja

Takole je pojasnil: »K Mariji /Franca/ sem še prihajal, tudi po tem, ko nisem več živel pri njej. Posedala sva v kuhinji in se pogovarjala o šoli, o vaščanih, o njenih zgodbah za tretjo knjigo (Šavrinske zgodbe III), in nekega dne, ko sem že odhajal, mi je rekla: Marjan, kaj pa una štorija od pržona? Kdaj bomo pa to napisali? Čisto sem bil pozabil na to njeno najhujšo kalvarijo, hujšo od desetletja trajajočega romanja v globoko Istro in vračanja v Gračišče ter odhajanja na prodajo v Trst. Seveda, pržon, zapor!

Kmalu po končani vojni je Marija spet hodila v spodnjo Istro po jajca in drugo robo; zdaj nič več z oslom, z bisagami in plenerjem. Šla je do Zazida, tam sedla na vlak in se odpeljala v Pazin. Po okoliških vaseh je potem nekaj dni odkupovala le tisto, kar se je dalo pretihotapiti preko meje v Trst. Ni pa skrivaj vodila ljudi preko meje. To so delali drugi, predvsem moški. Med njimi je bil tudi njen brat ...«

Marjan Tomšič VIR: Primorske novice

Udba je šavrinko obtožila tihotapstva

»Neke noči so pridivjali v Gračišče družeti /tovariši, udbovci/ in aretirali nekaj domačinov, med njimi tudi Marijo. Večino so kmalu izpustili, nje pa ne, ker ni in ni hotela izdati imen tistih Istranov, ki so čez strogo zastraženo mejo med Jugoslavijo in cono B tihotapili begunce, večinoma Italijane. Tudi imen domačinov tam po vaseh, vse okoli Pazina, kjer je kupovala in prodajala robo, ni hotela izdati. Na vsa vprašanja je med zasliševanjem, strašenjem in mučenjem v prehodnem sežanskem zaporu odgovarjala takole: To je blo vse privatno! Vse privatno! Seveda so zasliševalci ponoreli, saj so to njeno ponavljanje razumeli, kot da se norčuje iz njih. In tako so drugi odšli domov, ona pa je bila obsojena na zapor v Pulju.

Tudi o tem mi je med mojim bivanjem v njeni hiši pripovedovala cele popoldneve in večere; vse je podrobno opisala, zelo podrobno. Vse, kdo je bil z njo zaprt v celici in za kakšen prestopek, kdo je izdajal in kako so jo skušali na vse načine pokvariti, narediti iz nje uporabno cunjo ...«

Vse je vzdržala, niti za las ni popustila

»Vse je vzdržala, niti za las ni popustila. In, resnič­no jo je, ko je bila že svobodna, na vlaku zagledal direktor puljskega zapora, vdovec, in jo zaprosil za roko. Ko ga je vprašala, zakaj si ne najde kake druge, saj so bile v zaporu tudi zelo mlade in lepe ženske, ji je rekel: Marija, vi ste bila edina, ki je ostala vse do konca poštena. Niste in niste se uklonili, niste se dali podkupiti ali kako drugače pokvariti. Zato sem vas občudoval in rekel sem si: Če bi se odločil, da se še enkrat poročim in da dobijo moji otroci skrbno, resno in dobro drugo mamo, potem bi izbral Marijo, le njo in nobene druge.

Ona pa, Marija Gračisca /iz Gračišča/, je tam na vlaku ob tej ponudbi odločno vstala in mu jezno zabrusila v obraz: Če sem ostala poštena do zadnjega dneva vašega pržona, čem ostat poštena vse do konca svojega življenja. To mu je rekla in odšla na drugi konec vagona.«

Žajbelj in rdeči ruj na Lačni nad Gračiščem, kjer je živela Tomšičeva šavrinka Marija Franca. FOTO: Ivo Žajdela

Po sledeh zapora: »Najprej sva vso zgodbo posnela na trak«

»In zdaj me prosi Marija, naj tudi o tem delu njenega življenja napišem roman; tako kot sem o šavrinkah in o njej, šavrinki Katíni. Molčal sem in odkimaval. Če

sem popolnoma pozabil na te njene pripovedi, pomeni, da je nekaj v meni slutilo, da se to ne bo končalo tako, kot se je z romanom Šavrinke. Marija pa si je želela, da bi pisal tudi o tem. Slišal sem njene misli tudi takrat, ko sem bil v Kopru ali v Gucih. In potem, potem ... zelo nerad sem ji nekega dne rekel: No ja, pa poskusiva.

Najprej sva vso zgodbo posnela na trak, nato sva naslednji teden obiskala Pazin, pokazala mi je hišo, kjer je doživela strašno noč s podganami v žimnici, nato sva se odpeljala v Pulj. Pokazala mi je zapor, kjer je trpela skoraj eno leto, nato sva šla do tekstilne tovarne; tu je delala skupaj z drugimi zapornicami, tu je doživljaja dneve najhujšega obupa. Vso pot, tja in nazaj, je ponovno obujala grozljive spomine na zasliševanja, mučenja, na sobivanje z delinkventnimi ženskami v isti celici. Med njimi so bile detomorilke, tatice, prostitutke, pa tudi nekaj političnih zapornic. Ena od teh je bila seveda tudi ona.«

Vse to je Marjan Tomšič zelo podrobno opisal v romanu.

Pri pisanju tega romana je bil pisatelj tesnoben, zaskrbljen

»In tako sem se potem lotil pisanja romana Zrno od frmentona; nerad in z močnimi zadržki. Če sem bil med pisanjem Šavrink neizmerno srečen, vesel, ekstatičen, sem bil pri pisanju tega romana tesnoben, zaskrbljen. Pri meni je že od nekdaj tako: Ne vem, da vem, vendar delujem, kot da bi vedel. In tokrat sem slutil, da mi bo to literarno delo prineslo veliko žalosti, trpljenja in obupa.«

Ko je tipkopis romana dal Mariji Franca ter njeni hčerki v branje in ko sta ga prebrali, je doživel šok. Natisa romana nista dovolili, saj je začel pustošiti strah, ki ga je Marija doživela v času povojnega udbovskega preganjanja in nasilja.

Pisatelj je nato roman precej predelal oziroma izpustil najbolj občutljive dele. Soočenje s tem iracionalnim strahom ga je močno prizadelo in odnos do pripovedovalke se je močno ohladil. Marija Franca je umrla leta 1996, dve leti po izidu romana. Zaradi zelo ugodnega odmeva romana se je njen strah umiril, bila je zadovoljna. Ko je druga založba leta 2004 pisatelja vprašala za ponatis romana, je to priložnost osem let po njeni smrti izkoristil in dal natisniti prvotno, necenzurirano verzijo.

Tomšičev vrhunski spomenik Istranom

Kakšen Istran ali Istranka ima do Marjana Tomšiča zadržek, ker da je tujec in kot tak tako suvereno piše o Istranih. Očitek je zelo krivičen, saj je pisatelj z obema romanoma o Šavrinkah, pa tudi z drugimi literarnimi deli, postavil vrhunski spomenik Istri in Istranom, tisti Istri, ki je bila in je ni več. Očitek je krivičen tudi zato, ker nihče drug niti približno ni napisal o težkem življenju Istranov pred in po drugi svetovni vojni tako nazorne in odlične literature.

Marjan Tomšič (1939, Rače) je eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Obveljal je za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, obenem pa je to avtor, ki je Istro postavil na slovenski literarni zemljevid. S svojim istrskim opusom, ki je izhajal v osemdesetih in začetku devetdesetih let 20. stoletja, je sprožil korenit zasuk tako v samovrednotenju Šavrink in Šavrinov, Istrank in Istranov, kot v pogledu nanje od zunaj. Napisal je deset romanov, je avtor več zbirk kratkih zgodb, mladinskih del in pravljic, radijskih iger in dramskih besedil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada.

Istrani so bili naenkrat zamejeni – z mejo in komunizmom

Marjan Tomšič je nazorno opisal, kako močno, v samo osnovno eksistenco, v preživetje ljudi v Istri, je zasekala povojna razmejitev na območju Kopra in Trsta med cono A ter cono B (od leta 1947 naprej, že pred tem pa od 12. junija 1945 s t. i. Morganovo črto). Takrat še »nevidno«, neoznačeno mejo so na jugoslovanski strani stražili vojaki in Udba, ki so lovili in tudi streljali na vse, ki so se približali razmejitveni črti. Razmejitev je v trenutku pretrgala poti, po katerih so šavrinke in drugi hodili iz Istre v Trst prodajal pridelke, predvsem jajca, kar je za veliko ljudi pomenilo, da jim je bilo naenkrat onemogočeno sploh kaj zaslužiti za preživetje.

Tudi za Tomšičeve osebe iz romana Šavrinke je razmejitev in vojaški ter morilski režim tudi na širšem območju ob razmejitveni črti pomenil konec tradicije. Že prej, ko so prosto hodili v Trst prodajat, so živeli v obupni revščini, zdaj po vojni in razmejitvi, se je revščina podaljšala v novi »ljudski« režim. Toda ne le to, mejna črta med cono A (Trst) in cono B (Istra) je naenkrat postala smrtonosna past.

Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovski udarec za Šavrine

Glavno osebo romana Zrno od frmntona Katíno (šavrinko Marijo Franca) je Udba aretirala (ugrabila) 13. oktobra 1948. Poglejmo skozi odlomke Tomšičevega romana, kako je komunistični režim po vojni z nasiljem preganjal ljudi v Istri.

Pisatelj je v prvem delu nazorno opisal povojne razmere v slovenski Istri, ko je zavladal komunistični totalitarni režim, eden njegovih ukrepov pa je bil uvedba strogega režima ob razmejitveni črti proti Trstu (str. 34): »Tudi s hrano je bilo vedno slabše. Dokler je še /glavna oseba romana Katína/ lahko hodila prodajat v Koper ali Trst, je še nekako šlo; ko pa so začeli količiti in zapirati mejo med cono B in Jugoslavijo, in ko so jo sredi septembra lani čisto zaprli, so ji onemogočili, da bi opravljala svojo staro, prastaro obrt, kot je ona rekla tej svoji službi in službi vseh drugih šavrink in šavrinov. Notranja Istra je bila z mejo med conama A in B ter Jugoslavijo ločena od Trsta, s katerim je imela ta dežela neuradno, a stoletja veljavno pogodbo o medsebojnem trgovanju. Ko so začeli prve dni avgusta 1947 količiti mejo, je kmete zgrabila panika. Katína je videla, kako je Karlo iz Kocjančičev v mraku ruval količke iz svoje njive in jih prestavljal.«

Str. 34–35: »Katína se takrat še ni zavedala, kakšno zlo prinaša meja, ki jo je Karlo prestavljal na konec svoje njive. Mislila si je, da bo že kako, saj je bila vajena vsega hudega; bila je mladenka, ko se je končala prva vojska, prestala je petelinjenje karabinjerjev, preživela je drugo vojsko; reštrelament – kazenski pohod Nemcev po Istri oktobra 1943 jih je sicer strašno prizadel, saj je zgorela tudi njihova hiša in so ostali pod milim nebom. Iz goreče hiše niso rešili ničesar, a ostali so vendar živi in zdravi.

In zdaj ta meja!«

Nadaljevanje v drugem delu: Marjan Tomšič: Ubijanje na meji