V uvodu je pisateljev zapis, o okoliščinah pisanja romana

»K Mariji sem še prihajal, tudi po tem, ko nisem več živel pri njej. Posedala sva v kuhinji in se pogovarjala o šoli, o vaščanih, o njenih zgodbah za tretjo knjigo (Šavrinske zgodbe III), in nekega dne, ko sem že odhajal, mi je rekla: Marjan, kaj pa una štorija od pržona? Kdaj bomo pa to napisali?

Čisto sem bil pozabil na to njeno najhujšo kalvarijo, hujšo od desetletja trajajočega romanja v globoko Istro in vračanja v Gračišče ter odhajanja na prodajo v Trst.

Seveda, pržon, zapor!

Kmalu po končani vojni je Marija spet hodila v spodnjo Istro po jajca in drugo robo; zdaj nič več z oslom, z bisagami in plenerjem. Šla je do Zazida, tam sedla na vlak in se odpeljala v Pazin. Po okoliških vaseh je potem nekaj dni odkupovala le tisto, kar se je dalo pretihotapiti preko meje v Trst. Ni pa skrivaj vodila ljudi preko meje. To so delali drugi, predvsem moški. Med njimi je bil tudi njen brat ...«


Spomenik šavrinkam v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena Foto: Ivo Žajdela


Šavrinka Marija v zaporu, obtožena tihotapstva

»Neke noči so pridivjali v Gračišče družeti in aretirali nekaj domačinov, med njimi tudi Marijo. Večino so kmalu izpustili, nje pa ne, ker ni in ni hotela izdati imen tistih Istranov, ki so čez strogo zastraženo mejo med Jugoslavijo in cono B tihotapili begunce, večinoma Italijane. Tudi imen domačinov tam po vaseh, vse okoli Pazina, kjer je kupovala in prodajala robo, ni hotela izdati. Na vsa vprašanja je med zasliševanjem, strašenjem in mučenjem v prehodnem sežanskem zaporu odgovarjala takole: To je blo vse privatno! Vse privatno!

Seveda so zasliševalci ponoreli, saj so to njeno ponavljanje razumeli, kot da se norčuje iz njih. In tako so drugi odšli domov, ona pa je bila obsojena na zapor v Pulju.

Tudi o tem mi je med mojim bivanjem v njeni hiši pripovedovala cele popoldneve in večere; vse je podrobno opisala, zelo podrobno. Vse, kdo je bil z njo zaprt v celici in za kakšen prestopek, kdo je izdajal in kako so jo skušali na vse načine pokvariti, narediti iz nje uporabno cunjo ...«


Pohlenov spomenik Šavrinkam v Hrastovljah Foto: Ivo Žajdela


Vse je vzdržala, niti za las ni popustila

»Vse je vzdržala, niti za las ni popustila. In, resnič­no jo je, ko je bila že svobodna, na vlaku zagledal direktor puljskega zapora, vdovec, in jo zaprosil za roko.

Ko ga je vprašala, zakaj si ne najde kake druge, saj so bile v zaporu tudi zelo mlade in lepe ženske, ji je rekel: Marija, vi ste bila edina, ki je ostala vse do konca poštena. Niste in niste se uklonili, niste se dali podkupiti ali kako drugače pokvariti.

Zato sem vas občudoval in rekel sem si: Če bi se odločil, da se še enkrat poročim in da dobijo moji otroci skrbno, resno in dobro drugo mamo, potem bi izbral Marijo, le njo in nobene druge.

Ona pa, Marija Gračisca, je tam na vlaku ob tej ponudbi odločno vstala in mu jezno zabrusila v obraz: Če sem ostala poštena do zadnjega dneva vašega pržona, čem ostat poštena vse do konca svojega življenja.

To mu je rekla in odšla na drugi konec vagona.«


Pogled s Kraškega roba proti Hrastovljam. Tod so hodile šavrinke. Foto: Ivo Žajdela


Po sledeh Marijinega zapora

»In zdaj me prosi Marija, naj tudi o tem delu njenega življenja napišem roman; tako kot sem o šavrinkah in o njej, šavrinki Katini. Molčal sem in odkimaval. Če sem popolnoma pozabil na te njene pripovedi, pomeni, da je nekaj v meni slutilo, da se to ne bo končalo tako, kot se je z romanom Šavrinke.

Marija pa si je želela, da bi pisal tudi o tem. Slišal sem njene misli tudi takrat, ko sem bil v Kopru ali v Gucih. In potem, potem ... zelo nerad sem ji nekega dne rekel: No ja, pa poskusiva.

Najprej sva vso zgodbo posnela na trak, nato sva naslednji teden obiskala Pazin, pokazala mi je hišo, kjer je doživela strašno noč s podganami v žimnici, nato sva se odpeljala v Pulj.

Pokazala mi je zapor, kjer je trpela skoraj eno leto, nato sva šla do tekstilne tovarne; tu je delala skupaj z drugimi zapornicami, tu je doživljaja dneve najhujšega obupa.

Vso pot, tja in nazaj, je ponovno obujala grozljive spomine na zasliševanja, mučenja, na sobivanje z delinkventnimi ženskami v isti celici. Med njimi so bile detomorilke, tatice, prostitutke, pa tudi nekaj političnih zapornic. Ena od teh je bila seveda tudi ona.«


Pogled z Lačne proti Gračišču, kjer je živela šavrinka, po kateri je pisatelj Marjan Tomšič napisal dva znamenita romana. Foto: Ivo Žajdela


Pri pisanju tega romana je bil pisatelj tesnoben, zaskrbljen

In tako sem se potem lotil pisanja romana Zrno od frmentona; nerad in z močnimi zadržki. Če sem bil med pisanjem Šavrink neizmerno srečen, vesel, ekstatičen, sem bil pri pisanju tega romana tesnoben, zaskrbljen.

Pri meni je že od nekdaj tako: Ne vem, da vem, vendar delujem, kot da bi vedel. In tokrat sem slutil, da mi bo to literarno delo prineslo veliko žalosti, trpljenja in obupa.«

Marjan Tomšič (1939, Rače) je eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Obveljal je za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, obenem pa je to avtor, ki je Istro postavil na slovenski literarni zemljevid.

S svojim istrskim opusom, ki je izhajal v osemdesetih in začetku devetdesetih let minulega stoletja, je sprožil korenit zasuk tako v samovrednotenju Šavrink in Šavrinov, Istrank in Istranov, kot v pogledu nanje od zunaj.

Napisal je deset romanov, je avtor več zbirk kratkih zgodb, mladinskih del in pravljic, radijskih iger in dramskih besedil.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada. Roman Zrno od frmntona je bil ob prvem izidu uvrščen med pet najboljših slovenskih romanov.