Nadaljevanje iz prvega nadaljevanja Marjan Tomšič: zbirka novel Kažuni.

»Ko se je vračala proti svoji hiši, je mislila na Venca in na Karla, njegovega bratranca. Venc jo je imel rad na skrivaj, Karlo pa ni skrival poželenja.

Bilo je davno, bilo je takrat, ko so ji začele nabrekati prsi in jo je nemir plašil ponoči in podnevi. Neko jesensko popoldne jo je mama poslala po korenje na gorenjo njivo; to je bila tista njiva, ki je bila najbolj daleč iz vasi, na samem in tik ob gozdičku. Ko je snemala lepe korene, se je prikazal Karlo. Dolgo se je skrival za debli in jo opazoval. Hudo so ga vznemirjale njene noge, ki so se visoko razkrivale, ko se je sklanjala. 'Ma si pridna,' je rekel in se ji zarežal za hrbtom. Anita je trznila in se zasukala.

'Kaj ćeš?' je odrezala.«

Naslovnica zbirke novel Marjana Tomšiča Kažuni, Ljubljana, 1990.

Bil je neverjetno domišljav in nadut

»Karla ni marala, ker je bil od nekdaj nasilen in predrzen. Povsod se je obnašal kot gospodar, na vse je gledal zviška, bil je neverjetno domišljav in nadut. Vsi v razredu so se ga bali. Nikoli ni prosil za nobeno reč; prišel je in rekel, da rabi to in to, in je tisto enostavno vzel. Tudi njegov obraz je izražal nadmoč in posebno sposobnost obvladovanja vseh in vsega. Nihče se mu ni upal upreti, najmanj pa seveda dekleta.

Zdaj je stal pred njo z rokami v žepih in se nesramno guncal naprej in nazaj. 'Sama sva,' se je pomenljivo smehljal. Anita se je preplašeno ozrla. Karlo se je zarežal in pocedil skozi zobe: 'Zdaj boš šla z mano v bošk. Ko ne, te bom s temle ...' je rekel in ji pokazal kosirič /srpu podoben nož/. 'Ne bom šla, ne!' je rekla preplašeno. 'To bomo ben videli!' se je zresnil in jo zgrabil za roko ter jo začel vleči proti borovcem. Deklica je začela jokati, prosila ga je, naj jo pusti, on pa se je režal in jo začel, še preden sta prišla do dreves, otipavati in stiskati.«

Uprla se mu je, nohte mu je z vso silo zarila v obraz

»Ko sta bila že med mladimi bori, pa je prišla v Anito moč in se mu je uprla. Začela sta se prerivati in Karlo, ki je bil seveda dosti močnejši od nje, jo je surovo vrgel po tleh, vendar se je deklica po mačje hitro pobrala in začela bežati. Po nekaj metrih jo je ujel, ona pa se je zasukala in mu z vso silo zarila nohte v obraz. Potegnila je od čela, prek oči in lica. Nasilnik je zaklel in jo spustil, kajti v očesu ga je močno zapeklo in v hipu je bil oblit s krvjo. Anita je panično bežala, on pa si je brisal kri z obraza in kričal za njo: 'Putána, prekleta!'

Potem jo je nekaj časa besno zasledoval. Čakal jo je za hišo in jo preganjal na vse načine in gotovo bi se ta gonja slabo končala, da se ni Anita potožila Vencu. Ta jo je vzel v zaščito in je prepričal bratranca, naj jo pusti pri miru. Karlo je potlačil strast, ni pa je ubil in v njem je kar naprej tlelo. Kadarkoli jo je poslej srečal, jo je pogledal zamolklo in Anita ni imela miru pred njim, čeprav je odkrito ni več preganjal. Tudi zaradi tega se je pozneje odločila, da se poroči s Tržačanom, ki ga je spoznala, ko je hodila čistit in prat po hišah.«

Hrastovlje, pogled s ceste pod Kraškim robom. FOTO: Ivo Žajdela

Nasilnež in posiljevalec je delal za partizane

»Anita je Karla dobesedno uročila. Od dogodka v gozdu je kar naprej mislil nanjo, zažrla se mu je v srce in dušo. Gnetel je sovraštvo v črno kepo in tuhtal, kako bi jo ujel v past, jo ukleščil in se ji maščeval. Ko se je pozneje odselila v Trst in se je, pred vojno, bolj malo vračala, se je ta njegova razbeljena jeza nekoliko ohladila in začel je počasi pozabljati. Vojna pa je razplamtela maščevalnost in nestrpno je čakal v zasedi.

Njegov divji in oblastniški značaj bi ga porinil med fašiste, če ne bi postal vodja črnosrajčnikov Mavricij, njegov najhujši sovražnik. Sprta sta bila že od otroštva, kar naprej sta se pretepala in rovarila drug proti drugemu, novačila dečke in pozneje mladeniče vsak za svojo klapo, in ko je italijanska vojska priropotala v vas in je med njimi bil ta glavni prav Mavricij, se je Karlu obrnil želodec in takoj je zasovražil Duceja. Ker je vedel, da ga bo dal Mavricij prej ali slej zapreti, če ne celo ubiti, je pobegnil v Pulj k sorodnikom, tam pa so ga vseeno našli in ga poslali z mnogimi drugimi v battaglione speciale. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v svojo vas in zdaj je bil Mavricij tisti, ki je moral bežati. Že oktobra 1943 se je Karlo povezal s partizani in je skrivaj deloval za njih.«

Ko nećeš bit moja zlepa, ćeš bit zgrda!

»To, da videva Anito v vasi, ga je hudo vznemirjalo. Potlačena strast se je prebudila in začela renčati. Večkrat jo je nagovoril; najprej lepo, skoraj prijateljsko, pozneje pa, ko je videl njeno zakrknjenost in začutil njen odpor, se je nehal pretvarjati in ji je začel groziti. Rekel je: 'Ko nećeš bit moja zlepa, ćeš bit zgrda!'

Ona ga je prosila, naj jo pusti na miru. Govorila mu je, da ima otroke, moža neznano kje in da si naj izbere kakšno drugo, da ga ona noče, da ga nikoli ni imela rada, je rekla, in solze so ji tekle, ko ga je rotila, naj se je ne dotika, naj je ne zasleduje in izsiljuje ... On pa je trmasto in jezno vztrajal pri svojem in zahteval, naj sama pride k njemu, da leže z njim, ne da bi jo k temu prisilil.

Strašno poželenje ga je razjedalo, vendar ga je nedoumljiva moč zadrževala, da ji ni storil sile. Zapletla sta se v sajast vozel, ki se je z meseci in leti vedno bolj zavozlaval in postajal vse težji. Kadar je govoril z njo, jo je gledal vročično, njegov pogled jo je izžigal. 'Ubil jo bom!' se je grizel. 'Ubil ko mačko!'«

Glinščica, Marijina cerkev na Pečah. FOTO: Ivo Žajdela

Po makadamu so se razsuli lističi s krvavordečimi zvezdami

»Pred dobrega pol leta sta se slučajno srečala na samotnem delu ceste. Na kolesih sta prihajala vsak s svoje strani. Karlo je začel napadalno vijugati proti njej, in ona se je zmedla. Potem se je zgodilo, da je zadel s prednjim kolesom v os njenega kolesa, in oba sta padla. Ob padcu se je odprla Karlova usnjena torba in po makadamu so se razsuli lističi s krvavordečimi zvezdami. Zadrega, ki je v trenutku nastala med njima, je bila grozeča in nabita z zloveščim molkom. Anita se je hitro sklonila in začela pobirati liste, tudi on je hitel, in ko sta vse pospravila v torbo, jo je zgrabil za roko in jo besno potegnil k sebi. Zarezal je vanjo: 'Nič nisi videla! Nič!'

Preplašeno je kimala in izvijala roko. Potem je spremenil glas, rekel je bolj mehko, skoraj proseče: 'Pridi najco k meni.' Odločno je odkimala in mehkoba v njegovih očeh je otrdela v blisk. Nič več ji ni rekel, spustil je njeno roko, se pognal na kolo in izginil. Anito je mrazilo vse do doma.«

Kristina ji je rekla: Kdo ve, kdaj te bom spet videla.

»Še isti dan jo je spet srečal na vaški ulici. Stopil je k njej in jo pomenljivo vprašal: 'Ti delaš tam, v Trstu?' Pokimala je. Njegov glas se je zašpičil v grožnjo: 'Ko ne boš molčala ...!' Živi duši ni o tem črhnila, tudi materi ni povedala, Kristini tudi ne. Dogodek je zbrisala, kot da ga nikoli ni bilo.

Toda naključje je hotelo, da so dva meseca pozneje prišli Nemci iskat Karla, in če ne bi bil tako predrzen in bliskovit, bi jim ne ušel. Ujeli pa so Orešta in Franca, ki sta delala skupaj s Karlom. Odpeljali so ju in nihče ni vedel, ali sta še živa. Po tem dogodku se je Karlo skrival in se pripravljal, da odide v Brkine.

Avtobus se je vračal pred sedmo uro in zdaj je hitela, da ga ne bi zamudila. Otovorjena z boršami je rinila skozi gosto meglo. Nosila je kruh, koruzno moko, olje in druge dobrote. Bilo ji je težko, ko je odhajala. Tako je vedno čutila ob slovesu, toda danes močneje, bolj grenko. Kristina ji je rekla: 'Kdo ve, kdaj te bom spet videla.' Anito je zabolela otožnost v njenem glasu.«

Glinščica, pogled po dolini proti zahodu. FOTO: Ivo Žajdela

Ugrabitev: Bila je tako preplašena, da ni mogla ne govoriti in se ne upreti

»Tudi mama je bila čudna. Še nikoli je ni, preden je šla na pot, prekrižala. Tokrat je stopila k njej in ji rekla: 'Daj, skloni se, da ti dam en križić na čelo.' Naredila je tri križiče in zastokala. 'Ma kaj vam je?' se je hudo vznemirila. In mama je, kot v opravičilo, rekla: 'Kdo zna, je vojska ...'

/.../ Takrat je zaslišala zelo oddaljeno mrmranje motorja in se zdrznila: 'Še zamudila bom!' Krepkeje je poprijela torbi in skoraj stekla po mokri poti. V hipu sta se pred njo pojavili črni postavi in za sabo je začutila še nekoga. Tisti od zadaj jo je zgrabil in ena od sprednjih senc je ukazala: 'Z nami boš šla!' Po glasu je prepoznala Karla. 'Tovarišica,' je rekel oni od zadaj, 'nekaj moramo razčistiti!'

Bila je tako preplašena, da ni mogla ne govoriti in se ne upreti. Molče jih je ubogala. Stopili so z makadamske ceste na travnik in potem šli kar počez. Neznanca sta jo držala vsak z ene strani, Karla je čutila za sabo. Razmočena zemlja je cmokala in vzdihovala pod nogami, gosta megla je zlovešče ležala na trtah.«

Partizansko »sojenje«: V ustih se je razlil curek krvi, tudi z brade ji je zakapljalo

»Ko so prišli do gozdička, je Anita slišala avtobus, ki se je ustavljal na križišču ob znamenju. Čeprav ni bilo nikogar, se je ustavil. Šofer, ki je poznal Anito, jo je čakal, saj je bila vedno točna, in se je zdaj čudil, zakaj zamuja. Nekajkrat je pritisnil na trombo, ko pa je ni bilo, je še enkrat na dolgo potrobil, nato pa počasi in obotavljaje se odpeljal.

Rinili so skozi gosto grmovje in se spustili v globačo. Pod njimi je pošumeval in zvončkljal potoček. Tenko se je voda pretakala navzdol. Nad njimi sta se motno bočila okrogla, čisto gola hrbta dveh hribčkov. Karlo, ki je ves čas stopal za njimi, je zdaj rekel glasno, da se je tišina razletela v krik: 'Tu bomo sodili!' Ta, ki je hodil ob njej z leve strani, jo je surovo potegnil k sebi in jo zgrabil za oba zavihka plašča. Ni ga poznala, še nikoli ga ni videla, tudi onega drugega ne, ki si je zdaj mirno prižigal cigaret. Morala sta biti forešta /tujca/, od zelo daleč, njune besede so zvenele čudno.

'Izdala si Karlota, Orešta in Franca,' je rekel neznanec z ostro gotovostjo v glasu.

'In za izdajalca ni drugega ko krogla,' je zasopel ta, ki si je prižigal cigaret. Karlo, ki se je še vedno skrival za njenim hrbtom, je rekel zamolklo: 'Ko priznaš, ćeš forši /mogoče/ ostat živa.' 'Komu si povedala? Govori!' je grozil neznanec in jo močno udaril čez obraz. Izgubila je ravnotežje, se opotekla in padla bi v potok, da je ni oni trdno držal.

V ustih se je razlil curek krvi, tudi z brade ji je zakapljalo. Molčala je. Karlo je mrk in težak kot skala stal ob strani, roki je tiščal v površnik in sklanjal glavo.

Drugi neznanec jo je udaril v trebuh in topa, a hkrati ostra bolečina jo je zvila. Ležeč na tleh, je zastokala: 'Nobenemu nisem povedala ...'«

V navalu ubijalske strasti

»Tujca sta pobesnela. Brcala sta jo v trebuh, v hrbet, v prsi, v obraz, v noge. Ko sta se upehana ustavila, se je Anitin mili jok čudno mešal z njunim hropenjem. 'Priznaj, prasica!' je soplo nad njo.

Karlo, ki je še vedno stal ob strani, se je zdaj zganil. Rekel je onima dvema: 'Do jutra jo lahko pretepata, ne bo priznala. Pustita jo meni.' Neznanca sta se sluzasto zasmejala in se umaknila. Pokleknil je k njej in ji dvignil okrvavljeni in objokani obraz. Dolgo je skozi temo buljil vanj, potem pa izdavil: 'Nisi tela prit k meni, a?!'

In v hipu je ponorel. V navalu ubijalske strasti je z nekaj potezami strgal z nje plašč in krilo in vse in se vrgel nanjo. Zakričala je, se mu skušala izviti, pa je bila od udarcev omamljena in Karlo jo je besno pribijal ob tla in v zemljo. Kljub temu ji je uspelo, da ga je odrinila in zakotalila sta se v potok.«

Umor s kamnom, še toplo truplo so zagrebli v strugo potoka

»Preden jo je mogel ponovno zgrabiti, se je dvignila na kolena, pa ji ni uspelo, kajti prehitel jo je, udaril s kamnom v teme in vrtinec krvave megle jo je bliskovito odnesel. Ko se je izživel nad nezavestno, se je skobacal gor in rekel onima dvema: 'Končajta.'

Še toplo truplo so zagrebli v strugo potoka, ker je le tam bilo nekaj peska in zemlje, vse okrog so se grbančile skale in trda plitkost. Na zmrcvarjeno truplo so zmetali kose raztrgane obleke in tudi obe torbi so vrgli gor. Potem so vse to zasipali, zvalili na gomilo nekaj velikih kamnov ter odšli.

Potoček je še dolgo curljal ves kalen, in ko se je naslednjega dne, proti polovici dopoldneva, razkadila megla in je posijalo sonce, še vedno ni bil čist. Tu in tam so se v njegovem cingljanju zalesketali drobni kristali, ki jih je voda splavljala v dolino. Šoje so se presunljivo drle in v strahu letale s hriba na hrib. Venc je strahljivo gledal proti stenam in si mislil: 'Kdo zna, kaj nas bo tokálo?'«

Glinščica pri Trstu, slap Supet. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj tam v strugi nemo kriči in toži

»Čas se je prekobalil v novo leto, potem v marec in april. Že tri tedne je kar naprej lilo in hudourniki so brbotali in grozili. Tudi voda v potoku, pod katerim je ležalo Anitino truplo, se je pomnožila, postoterila se je njena moč in s penasto jezo se je vrtinčila okoli velikih kamnov, jih majala, spodjedala in jih počasi, toda vztrajno rinila in kotalila dol. Ko jih je odplavila z gomile, se je zažrla v plast peska in zemlje in preden se je začela njena moč manjšati, je že razkrila eno roko in stopalo. Potem se je potolažila in se prelevila v pošumevajoč in nežno šepetajoč potoček.

Anitino truplo je kmalu zatem našla Rožinca, ki je tekala za kozami. Groza ji je odvzela glas, in ko je priletela na dvorišče, ni mogla mami povedati, kaj je videla. Šele čez čas jo je nona Marija toliko pomirila, da so od nje zvedeli, kaj tam v strugi nemo kriči in toži. Za belo krsto se je spotikala velika množica. Med njimi je bil tudi Karlo. V jamo je vrgel košat in temno rdeč nagelj, prsti pa se ni dotaknil.

Tam je bila tudi Kristina, zlomljena in strta. Njena žalost je kapljala v grob in solze te žalosti so jedkale v temno rdečilo nageljna čisto bele in s pekočo svetlobo napolnjene kroge ...«

Konec