Veliko zanimanje za razstavo v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Z vsem spoštovanjem in občudovanjem držim v rokah in prelistavam monografijo MARJAN SMERKE, FOTOGRAF, 1932–2017, ki je izšla ob odprtju razstave o njem v Galeriji Družina. Obenem pa sem si na delovno mizo prinesel monografijo velikega formata SLOVENSKE BOŽJE POTI mag. Francija Petriča, nekdanjega odgovornega urednika Družine in mojega šefa, ko sem bil pri katoliškem tedniku urednik za Cerkev po svetu. Hkrati tudi njegovih pet knjig manjšega formata z naslovi DUŠA, LE POJDI Z MANO, in podnaslovi Božje poti na Slovenskem, razvrščene od rimske enice do petice. Ganjen gledam te sijajne knjige, prebiram Francijeva posvetila, saj sem za prvi dve knjigi tudi sam fotografiral več romarskih cerkva v Sloveniji, na Tržaškem in Avstrijskem Koroškem, za monografijo pa iz gotice prevedel besedilo, ki mi ga je zaupal Franci Petrič.

Z odprtja razstave o fotografu Marjanu Smerketu v Galeriji Družina. FOTO: Jožef Pavlič

Obujam spomine na poti, ki sem jih prevozil oziroma prehodil do teh cerkva, nevarnosti, s katerimi sem se, posebej pozimi, srečeval na vožnjah s svojo lado, popolnoma neprimerno za vožnjo v snegu, povrh vsega z letnimi pnevmatikami in brez snežnih verig. Kako sem moral kar trikrat na pot do Sv. Križa nad Belimi Vodami (prvič mi je obisk svetišča preprečil visok sneg, drugič sem imel prometno nesrečo na poledeneli cesti, tretjič pa sem kljub snegu peš iz doline znatno prepoten prisopihal do cerkve); kako mi je domačin na Kozjanskem, ko sem fotografiral krasno božjepotno in župnijsko cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Pilštajnu, pomagal iz snega, že prej pa sem se po več kilometrov dolgem klancu ustavljal tako, da sem se z avtom zadeval ob visoke izplužene nanose. Zavirati namreč nisem smel. Najhuje pa je bilo, ko sem zaslišal človeka, kako je prirobantil iz gostilne in strašno preklinjal.

Umetniški program in odprtje razstave je vešče povezovala Manica Ferenc, pri Družini odgovorna za dogodke v Galeriji Družina. FOTO: Jožef Pavlič

Še danes ne morem verjeti, da sem zmogel vse to, najti poti do samotnih božjih poti (enkrat sem se na Koroškem pozimi znašel na povsem drugem bregu, vame pa je pred domačijo na samem, ko je ven le prišla prestrašena ženica, češ kaj iščem tam, renčal velik pes in mi kazal ostre zobe), srečno prevoziti več tisoč kilometrov. Reševala me je molitev, moj angel varuh, sama Božja Mati, zavetniki cerkva, ki sem jih fotografiral.

Nisem pa vedel, niti slutil, da je bil Marjan takšen mojster fotografije tudi na drugih področjih, ne le sakralnem, kar smo videli po njegovih mnogovrstnih fotografijah na razstavi. FOTO: Tatjana Splichal

Tokrat je beseda predvsem o mojstru fotografije Marjanu Smerketu, odgovornem uredniku Franciju Petriču, ki ga je pridobil za fotografiranje božjepotnih cerkva, pa tudi tehničnemu uredniku Družine Tonetu Seifertu, ki je z Marjanom tesno sodeloval pri postavitvi njegovih fotografij v omenjene knjige, tudi sam fotografiral nekaj cerkva zanje. Trojici, ki se ji imamo zahvaliti za te enkratne knjige. Posebej Franciju in Marjanu.

Na razstavi so pokazali tudi Marjanova dela, ki so govorila o industrijskem razvoju Slovenije, pa tudi negativnem, kar ta prinaša. FOTO: Jožef Pavlič

Sam se mu ne le kot vrhunskemu mojstru fotografije, marveč najprej kot človeku. Še vedno ga imam pred očmi, kako je prihajal na Družini, po dolgem hodniku v drugem nadstropju, kjer je uredništvo, prijazno pozdravljal, kogar je srečal, pa tudi zaposlene v sobah, kolikor so bile odprte. Za vsakogar je našel čas, dobro besedo, misel, prijazen nasmeh in pokazal zanimanje zanj. Res človek, da si ga za vedno zapomniš. Skromen, a obenem silno sposoben, obdarjen z velikimi talenti, je te dobro izkoristil. Kako, najbolje govorita monografija in razstava o njem. Vredno si jo je ogledati, kot tudi kupiti knjigo. Oboje bo marsikomu – tudi meni sta – odprlo nov pogled v Marjanovo delo. Ob njiju spoznavam, kako malo sem ga poznal, vedel za njegove vsestranske dejavnosti in uveljavitve doma in po svetu.

Prof. dr. Rafko Valenčič je govoril o tem, s čimer je Marjan fotografsko obogatil Cerkev na Slovenskem. FOTO: Jožef Pavlič

Fotografsko mojstrstvo sem spoznaval ob njegovih fotografijah. Ob njih sem samo ponižno sklanjal glavo, videl, kje sem bil sam in kje je bil on. Kljub temu, da sem s svojim nikonom FE in preprostim stativom po cerkvah poskušal narediti, kar se je dalo najbolje, fotografirati, kakor sem mogel in zmogel. Bilo je tako naporno, da mi je enkrat v Trstu celo pozimi pricurljal pot za ovratnik. Zunaj njih nisem imel takšnih težav. Odvisno, seveda, od vremena. Teže je bilo takrat, ko je že zahajalo sonce, sam pa sem komajda dobro prišel v kakšen odmaknjeni kraj, ker mi je prejšnje fotografiranje cerkva vzelo veliko časa.

Znal in zmogel je videti lepoto, imel smisel zanjo. FOTO: Tatjana Splichal

Kako zelo veliko ga je potrebno za zares dobro, tehnično čim bolj popolno fotografijo, pa tudi lepo fotografijo, sem spoznaval ravno ob Marjanu Smerketu. Enkrat sem ga na prošnjo Francija Petriča, ko je fotografiral za njegovo knjigo Slovenske Božje poti, peljal na Avstrijsko Koroško. Zadnja dva sedeža v Družininem vozilu sva napolnila z Marjanovimi fotografskimi aparati in tehnično opremo. Nekaj sva je dala tudi v prtljažnik. Tako opremljena sva se po previdni vožnji čez mejni prehod na Jezerskem najprej ustavila pri rektorju katoliškega prosvetnega doma Sodalitas v Tinjah Jožetu Kopeinigu. Radodarno naju je pogostil z obilnim zajtrkom. Obema se je močno vtisnilo v spomin, ko nama je pripovedoval o prijateljstvu s slovenskim duhovnikom, ki se je pozneje oddaljil od njega. To je začutil, ko mu je padla patena na tla in se prelomila. Jože Kopeinig je prav zaihtel ob tem spominu. Videla sva, kako zelo so tudi duhovniki prijateljsko povezani drug z drugim, kako je to potrebno in jim daje moč za izpolnjevanje njihovega poslanstva.

Neformalni pogovor po odprtju razstave: vsakdo je imel kaj povedati o Marjanu Smerketu, je obudil spomine nanj. FOTO: Jožef Pavlič

Spotoma, ko naju je spremljal del vožnje po deželici onkraj Karavank, smo se ustavili tudi na kraju, kjer se zbirajo budisti. To me je sprva presenetilo, predvsem pa mi je govorilo o tem, kako je Jože Kopeinig duhovno odprt človek, misijonsko zavzet, kar potrjuje njegova pomoč misijonarjem po svetu. Da mu je umetnost zelo blizu, pa dom v Tinjah z mnogimi razstavami in kulturnimi prireditvami.

Za ogled Marjanovih mojstrovin si je bilo treba vzeti čas. FOTO: Jožef Pavlič

Marjan je najprej fotografiral božjepotno cerkev Božjega groba na Humcu pri Pliberku, nato slovito koroško Božjo pot Gospo Sveto, nazadnje pa cerkev Otok na Vrbskem jezeru. Pri zadnji sem videl, kako je zahtevno narediti res dober posnetek. Sam pri sebi sem se vprašal, kako bo fotografiral Marijin glavni oltar v proštijski cerkvi, ko je v cerkev močno sijalo z desne strani. Marjan mu je z osenčenjem uspel odvzeti del te moči, je nazadnje, kot sem videl v knjigi, naredil prav dober posnetek. Ko je vprašal domačega župnika, kaj mu je za to dolžan, je rekel le: En diapozitiv! Dobro je namreč vedel, koliko je ta vreden in kako težko ga je narediti v takšnih svetlobnih pogojih, kot so bili takrat v cerkvi. Ko je Marjan porabil kar kakšno uro, da je razmestil vse aparate, potrebne za fotografiranje, je naredil posnetek in pospravil, kar je imel s seboj. Tudi meni je zaupal kakšen kovček. Ob tem sem najbolje videl, kako zahtevna je tehnično čim bolj izpolnjena fotografija, na kateri so dobro vidni vsi svetniki v glavnem oltarju, so ti dovolj »ostri«, obenem pa posneti pod pravim kotom, da se potem vsi čudimo lepi fotografiji.

Fotografsko mojstrstvo sem spoznaval ob njegovih fotografijah. FOTO: Tatjana Splichal

Vesel sem bil, da je za panoramo cerkve izbral isto mesto, kot sem ga sam pri poprejšnjem fotografiranju cerkve za Petričevo Duša je pojdi z mano I. Meni je uspelo v objektiv ujeti še račko.

Obiskovalci razstave si bodo po njenem ogledu in branju monografije o Marjanu Smerketu še utrdili prepričanje, kako velik človek in umetnik je bil. FOTO: Jožef Pavlič

Ko sva odhajala domov, sva bila, zlasti Marjan, kar utrujena od dolge vožnje, Marjan pa od fotografiranja, vendar nama ni to preprečevalo, da se ne bi tja in nazaj prijateljsko pomenkovala. Tudi o zahtevnosti duhovniškega poklica, težavah duhovnikov, službi, ki sem jo takrat opravljal. Marjan je pokazal široko strpnost do vsega, kar se je dogajalo v Cerkvi in zunaj nje. Znal in zmogel je videti lepoto, imel smisel zanjo. Tudi za lepoto ženskega telesa, kar potrjujejo njegovi akti, objavljeni v knjigi o njem. Ti so me malo presenetili, a kdor povsod vidi lepo, bo tudi pri ženski, kar je nekaj povsem naravnega pri moškem. Nisem pa vedel, niti slutil, da je bil Marjan takšen mojster fotografije tudi na drugih področjih, ne le sakralnem, kar smo videli po njegovih mnogovrstnih fotografijah na razstavi. Zato bo odslej Marjan Smerke užival še večje spoštovanje v mojih očeh in spominih, ko bom segal po knjigi o njem. Pa tudi po knjigah kanonika msgr. Francija Petriča o Božjih poteh. Vesel sem in hvaležen, da sem tudi sam malce pripomogel pri njih, predvsem pa odkrival, kako je lepa Slovenija v matičnih mejah in tudi zunaj njih. Lepa tudi zaradi tega, ker so arhitekti, kiparji in slikarji izrazili najlepše, kar so premogli, v cerkvah. Ob teh je, kot lepo vabi Franci Petrič, treba iti na Božjo pot. Duša, le pojdi z mano …