Marjana Mančka poznamo predvsem kot ilustratorja pravljic, kot so Peter Klepec, Zrcalce in Mojca Pokrajculja. Mnogim je prirasel k srcu s svojimi stripi npr. Hribci ali Kokoška bi letela. Z njegovimi risbami so odraščale in še odraščajo cele generacije otrok, saj je opremil več kot 200 knjig za otroke in mlade ter ustvaril kar 33 avtorskih slikanic in stripov. Je tudi avtor več likovnih zasnov za lutkovne predstave in filmski animator. Za svoje delo je prejel že več nagrad, med njimi leta 2016 nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Kot ilustrator sodeluje tudi z revijo Mavrica.

Je tako dober, ker je samouk?

Komisija je v obrazložitvi nagrade zapisala, da je Marjan Manček eden redkih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki poleg knjižne ilustracije goji tudi ljubezen do stripa in animacije. »Morda gre razlog za to iskati v dejstvu, da nima formalne likovne izobrazbe, da je samouk, ki počne tisto, kar ga najbolj veseli,« so zapisali.

»Poklic je izbral mene in ne jaz njega.« (Marjan Manček)

»Poklic je izbral mene in ne jaz njega,« je pred nekaj leti povedal za Družino. Diplomiral je namreč iz angleščine in zgodovine. Želel je sicer na likovno akademijo, a ga tja niso sprejeli. Tako se je učil sam, in sicer tako, da je prerisoval njemu ljube junake iz knjig. V otroštvu so ga navdihovali Hinko Smrekar z upodobitvijo Martina Krpana, Milko Bizovičar s posebnimi ilustracijami, Miki Muster, Maksim Gaspari, pozneje tudi tuji avtorji likovnega humorja Ronald Searle in Tomi Ungerer z avtorskimi slikanicami.

Najprej risal s prstom ali palčko

Odkar pomni, rad riše. Že kot mali Novomeščan je risal s prstom ali palčko po pesku in pozimi po snegu, kasneje so ju zamenjali svinčniki in barvice. Veliko je risal tudi v šoli – za to je izkoristil kar odmore. Spominja se, da mu je učiteljica likovnega pouka dala oceno 3, ker ni vsega narisal po njenih napotkih in željah, že naslednje leto pa ga je drug učitelj zelo povzdignil, ko je videl, kako je narisal Petra Klepca. Od takrat so ob prireditvah v razredu pravili: »Naj Manček kaj nariše.«

Razvoj talenta mu omogočili uredniki, pesniki in pisatelji 

Po očetu je Marjan podedoval smisel za humor, kar ga je pripeljalo do risanja karikatur. Prve šaljive risbe je objavil že v gimnazijskih letih. Tekom študija je počasi postajal prepoznaven. Dobil je priložnost za sodelovanje z Mladinsko knjigo in likovno opremil Pravljice po telefonu Giannija Rodarija. Slavko Pregl mu je ponudil možnost, da bi ilustriral njegovo nadaljevanko v Pionirskem listu in iz te je nastala knjiga Odprava zelenega zmaja. Kasneje mu je Božo Kos preprosto ponudil prazno stran v Cicibanu, ki jo je lahko zapolnil čisto po svoje. Tako so, denimo, nastali stripi o Modrem medvedku, Cufku in Cicibabi.

»Uredniki, pesniki in pisatelji, ki so verjeli vame in mi dajali naročila, so me spodbujali, da sem lahko razvil svoj talent.« (Marjan Manček)

»Uredniki, pesniki in pisatelji, ki so verjeli vame in mi dajali naročila, so me spodbujali, da sem lahko razvil svoj talent,« je hvaležen. Objavljanje v Pavlihi je bila njegova šola risanja, saj so ga tam spodbujali, v katero smer naj gre, mu kdaj tudi kaj zavrnili, ga poučili … Nikoli pa si ni pomagal s priročniki za risanje, kjer so napotki, kako se nariše to in ono.

Mančkov avtoportet. FOTO: Arhiv Družine

Lotil se je tudi animiranega filma

Želja po gibanju lastnih likov na filmskem platnu pa ga je vodila k temu, da je začel ustvarjati tudi animirane filme satiričnega značaja. Animacije se je učil skozi karikaturo in strip. V zgodovino slovenskega stripa se je zapisal s stripom Dajnomir in Miliboža, ki ga je devet let objavljal v otroškem mesečniku Kurirček. Ta strip je avtorju služil tudi kot osnova za risbo in scenarij pri animirani seriji Hribci, ki so hudomušna basenska pripoved o vsakdanjem življenju v praskupnosti.

Manček je sodeloval tudi pri kratkih animiranih filmih Zimska želja, Zavetje, Po delu počitek, Ogledalce, Ljubo doma in Na liniji. Kot avtor glavne risbe je sodeloval tudi pri filmu Peter Klepec. Vrh njegovega filmskega ustvarjanja predstavljata Mančkova zadnja avtorska animirana filma Kako se znebiš Mačota (2000) in Be (2003).

Še vedno se veseli novih izzivov

Danes Manček živi na Notranjskem, v vasi Selšček pri Cerknici. Je umirjen in ljubeč mož, oče in dedek. Kljub temu da je že kar nekaj let upokojen, še naprej ustvarja in nagovarja tudi današnje otroke. V sebi je uspel ohraniti otroški smisel za vsakodnevno čudenje in še vedno ga navdihujeta življenje in narava. Pravi, da se novih izzivov danes veseli enako kot na začetku svoje bogate ustvarjalne poti.