Marino Qualizza, letošnji prejemnik nagrade Vstajenje. FOTO: Ivo Žajdela
Slovenska prosveta je letošnjo, 58. po vrsti, nagrado Vstajenje podelila beneškemu duhovniku mons. Marinu Qualizzi.
Nagrada Vstajenje je namenjena zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem, publicistom in strokovnjakom z raznih področij, katerih dela temeljijo na vrednotah zahodnoevropske kulture in krščanstva ali na trdnih znanstvenih osnovah. Podeljuje jo komisija literarne nagrade Vstajenje, ki deluje v okviru Slovenske prosvete v Trstu.
Nagrado, ki je namenjena piscem iz zamejstev in zdomstva, so ustanovili leta 1963. Od takrat jo podeljujejo vsako leto na ponedeljkovih večerih DSI, le lani in letos je zaradi epidemije odpadlo tradicionalno srečanje.
Organizatorjem je uspelo ohraniti časovnico, saj nagrado, kot pove naslov, podeljujejo v velikonočnem času. Lani jo je prejel Slovenec iz Argentine Tone Mizerit.


Zlata maša štirih slovenskih duhovnikov junija 2015 v Špetru v Benečiji: Božo Zuanella, Dionisio Mateucig, Marino Qualizza, Mario Gariup. FOTO: Ivo Žajdela

Benečija naš dom
Komisija Slovenske prosvete v sestavi prof. Robert Petaros, prof. Neva Zaghet, prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar in urednik Marij Maver je literarno nagrado Vstajenje letos podelila beneškemu duhovniku mons. Marinu Qualizzi.
Podelili so mu jo za njegovo izjemno delo za beneške Slovence, povod pa je bil tudi njegova knjiga Benečija naš dom, ki jo je ob avtorjevem 80. rojstnem dnevu lansko leto izdala Zadruga Most iz Čedada, v njej so objavili uvodnike, ki jih je kot urednik pisal za glasilo Dom.
Razdelili so jih v pet delov na osnovi najpogosteje obravnavanih vsebin, ki se dotikajo življenja slovenske skupnosti, njene verske in kulturne dediščine ter nujnosti družbenega preporoda.
Prvo poglavje vsebuje zapise, ki se nanašajo na versko življenje in versko dediščino skupnosti tudi z zornega kota izvorne zapuščinske identitete. Drugo obravnava kulturne vidike, značilne za beneške, rezijske in kanalske Slovence.
Tretji sklop sestavljajo politični spisi. V zadnjem poglavju je sporočilo veselo, saj obravnava tradicionalne ljudske verske praznike, ki prepletajo bogoslužno leto.
Cerkev v Špetru, središču Slovencev v Benečiji. FOTO: Ivo ŽajdelaQualizza in Zuanella: zadnja dva zavedna slovenska duhovnika
6. oktobra lani je mons. Marino Qualizza, ki živi v duhovniškem domu v Vidmu (Udine), dopolnil 80 let.
Rodil se je 6. oktobra 1940 v Podutani. Po končanem teološkem študiju na Papeški Gregorijanski univerzi v Rimu je bil 29. junija 1965 posvečen v duhovnika v Vidmu.
Leta 1969 je doktoriral iz dogmatske teologije na Gregorijanski univerzi v Rimu. Od leta 1970 do 2014 je bil profesor dogmatike v videmskem bogoslovju in na Višjem inštitutu verskih znanosti v Vidmu, leta 1986 je bil njegov ustanovitelj ter nato kar 25 let ravnatelj.
Napisal je številne knjige s teološko vsebino. Od leta 1984 do 1987 je bil župnik stolne cerkve v Vidmu, od leta 1983 do leta 2000 novinar publicist, od leta 2003 do danes je odgovorni urednik beneškega štirinajstdnevnika Dom.
Maja 2013 so mu podelili (25.) nagrado Dušana Černeta, januarja 2016 pa Gujonovo nagrado, ki jo podeljujejo za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture.
Skupaj s sobratom Božom Zuanello, ki je leto mlajši in deluje pod Matajurjem in na Trinkovem Trčmunu, sta še zadnja dva zavedna slovenska duhovnika, kar ju premore videmska nadškofija oziroma slovenska Benečija, kjer delujeta vse življenje.
Čedad, središče Benečije. FOTO: Ivo ŽajdelaČe ne bi bil slovensko tako izpostavljen, bi verjetno postal goriški nadškof
Mons. Marino Qualizza se je osebno izpostavil in je vse vložil v svoje ljudi, je v spremni besedi v knjigi Benečija naš dom zapisal najboljši poznavalec Benečije in neutrudni publicist Giorgio Banchig.
»To je delal in še dela v obliki zadolžitve, aktivne navzočnosti, nenehne opore, razmišljanja in iskanja rešitev, da bi vlival pogum in zaupanje ter našel primerno pomoč za situacijo, ki je z različnih vidikov nepovratno okvarjena. To dela zlasti tako, da izvedeno in marljivo opravlja funkcijo odgovornega urednika štirinajstdnevnika Dom in ne narekuje le navodil za smer razvoja časopisa, pač pa tudi smernice za preporod naših krajev.«
Njegov vztrajni »odpor« je zmotil krajevne nacionaliste in nostalgike, ki so se hvalili z zvezami v političnih sferah, pa tudi določene cerkvene sredine, ki so ga skušale diskreditirati ter ustrahovati s sodnimi postopki in prijavami. Učinek pa je bil nasproten pričakovanju njegovih obrekovalcev.
Ta nasprotja so ga utrdila in opogumila, da je nadaljeval po začeti poti, okrepljen s solidarnostjo ter podporo mnogih ljudi, sobratov, sodelavcev in predstavnikov slovenskega, italijanskega in furlanskega kulturnega in političnega življenja.
V italijanskem okolju je priznan ter cenjen teolog, njegova bibliografija šteje veliko člankov, pa tudi strokovnih knjig v italijanščini, iz katerih so študirale generacije študentov in duhovnikov. V Vidmu je bil tudi stolni župnik. Če ne bi bil slovensko tako izpostavljen, bi verjetno postal goriški nadškof.

Grob Antona Cuffola v Lazah pri Špetru. Po Cuffolu je Bevk napisal roman o kaplanu Martinu Čedermacu. FOTO: Ivo Žajdela
Marino Qualizza je moralna avtoriteta beneških Slovencev
Podelitev nagrade Vstajenje je potekala v ponedeljek, 12. aprila, prek spletne strani Youtube. Prvi je spregovoril predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor, ki je pozdravil vso spletno publiko. Nato je besedo prevzela Erika Jazbar, predstavnica komisije literarne nagrade, ki je prebrala utemeljitev.
Spomnila je, da je Marino Qualizza moralna avtoriteta beneških Slovencev. Od dijaških let živi v Vidmu, v italijanskem okolju je zelo cenjen teolog, na njegovih knjigah so študirale generacije študentov in duhovnikov.
»Ko bi drugače izbral, bi ga pot lahko vodila na zelo visoke položaje, a je ostal vse življenje zavezan svoji zemlji, ki mu je svetinja. Dokler je pandemija to dopuščala, je več kot tri desetletja vsako nedeljo maševal v slovenščini v oddaljeni in zapuščeni vasi Dreka, ob sobotah pod večer pa v Špetru. Rad ponavlja, da so slovenski jezik, identiteta in kultura neločljivo povezani s krščanskimi koreninami in da ga je evangelij naučil, kaj pomeni biti zares svoboden.«
Qualizzevo delo je orisal Giorgio Banchig. Sledil je osrednji del nagrajevanja, v katerem se je Adrijan Pahor pogovarjal z nagrajencem.

Marino Qualizza je 6. oktobra lani dopolnil 80 let. FOTO: Ivo Žajdela
Italijanski asimilacijski pritisk v Benečiji izvajajo od leta 1866
Dreka, Špeter, Matajur. Samo v teh cerkvah slovenske Benečije lahko prisluhnemo bogoslužju tudi v slovenskem jeziku, drugod ob kaki slovenski pesmi, berilu in molitvi odmeva le italijanščina.
Italijanski asimilacijski pritisk v Benečiji izvajajo od leta 1866, odkar so to slovensko etnično ozemlje priključili Italiji. Razdivjal se je med fašizmom, leta 1933 je bil slovenski jezik prepovedan tudi v cerkvi, po drugi svetovni vojni se je v času demokratične Italije pritisk na beneške Slovence nadaljeval in celo stopnjeval. Vasi so se izpraznile.
Za lik beneškega čedermaca, duhovnika, ki se zaradi Božjih zapovedi bori za narod, je France Bevk imel pred očmi dva tukajšnja duhovnika, to sta bila Anton Cuffolo, ki je bil župnik v Lazah, in Jožef Cramaro, ki je bil njegov sosed kot župnik v Landarju.
Pomemben je bil tudi Angel Cracina, ki je bil župnik v Svetem Lenartu in tarča številnih zelo strupenih napadov, ko se je z njim slovenščina vrnila v domačo cerkev. Na duhovno rast župljana Marina Qualizze je imel velik vpliv.