Cerkve: V Sloveniji je Mariji posvečenih okrog 320 cerkva.

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.

Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.

Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.

Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«

Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.