Kako naj se soočimo s takšnimi pojavi, ki privlačijo in navdušujejo toliko ljudi? Pri francoskem spletnem portalu La Croix International so se pogovarjali z zgodovinarjem Joachimom Boufletom, ki je napisal številne knjige o marijanskih prikazovanjih, mističnih izkušnjah in drugih verskih pojavih. V pogovoru je pojasnil nekatera merila za prepoznavanje njihove pristnosti.

Na vprašanje, zakaj so nadnaravni pojavi, kot so recimo domnevna Marijina prikazovanja v Medžugorju in Božja razodetja Mariji Valtorti (1897-1961), tako priljubljeni, Bouflet odgovarja, da tisti, ki romajo v Medžugorje ali drugam ali berejo in verjamejo v razodetja Marije Valtorte, v prvi vrsti potrebujejo določena zagotovila, pomiritev v težkih časih. Verjeti morajo v boljšo prihodnost, v kateri se bo izpolnila obljuba o nebesih.

Mnogi ljudje nujno potrebujejo čudovite in izredne stvari, da bi verjeli ... toda znamenja so nam dana, da bi okrepila našo vero in njihov namen ni dokazovanje resničnosti tega, kar verjamemo.

Cerkevni nauk jim v ta namen ne zadošča: prezapleten je, preveč intelektualen, skratka prezahteven; od njih se pričakuje določena oblika askeze. Evangeliji pa so po drugi strani preveč trezni in se ne dotaknejo njihovih čustev. Mnogi ljudje nujno potrebujejo čudovite in izredne stvari, da bi verjeli, ugotavlja Bouflet, čeprav v evangelijih Jezus pri ozdravljanju bolnikov nikoli ne govori o čudežih, temveč o znamenjih: ta znamenja so nam dana, da bi okrepila našo vero in njihov namen ni dokazovanje resničnosti tega, kar verjamemo.

Ti pojavi zanimajo tudi Cerkev, saj s preiskavami potrjuje njihovo pristnost. Po Boufletovih besedah zasebna razodetja, ki jih prejmejo vidci, za Cerkev in njeno vero niso nujno potrebna. Cerkev pa ima na podlagi svojega nauka pravico in dolžnost, da o teh razodetjih izreče sodbo. Prav tako mora nadzorovati ljudsko pobožnost, da bi jo znova usmerila k evangeliju. Evangelij je namreč pogosto potisnjen na drugo ali celo tretje mesto.

Francoski zgodovinar pojasnjuje, kako je to zelo očitno v primeru italijanske pisateljice in mistikinje Marije Valtorte, ki je trdila, da je prejela razodetja od samega Jezusa, z naročilom, naj naredi evangelije bolj razumljive, in je svoje spise dejansko predstavljala kot peti evangelij. Cerkev nikoli ni priznala pristnosti njenih videnj in besed, ki naj bi ji jih »narekoval« Kristus. Kljub temu se njen »evangelij« in njen celotni opus, ki obsega več kot 13.000 strani in je poln anahronizmov, napak in odstopanj od cerkvenega nauka ter celo nespodobnih dogodkov, še naprej množično širita med ljudmi.

Medžugorska vidkinja Mirjana Dragičević. FOTO: medjugorje-info.com/arhiv Družine

Kako torej prepoznati mistične prevare? Bouflet odgovarja, da sta laž in izmišljevanje v večini primerov precej očitna. Ne moremo sicer soditi vseh primerov enako, toda po njegovem mnenju vedno obstaja trenutek, ko se oseba zave svojih laži. Te potem postanejo navada, laž se ponavlja in človek laže, ne da bi se tega nujno zavedal.

Predvsem moramo biti pozorni, kadar videc poskuša izpostavljati samega sebe. Goljufija se potrdi tudi takrat, ko vidci ali njihovo spremstvo s svojo »mistično izkušnjo« ustvarijo materialni dobiček. Očitno prevaro razkrivajo tudi »nebeška sporočila«, ki jih posredujejo, kadar je njihova skladnost s cerkvenim naukom več kot vprašljiva. Kajti v želji, da bi nauk dopolnili, se v večini primerov motijo. Še en dokaz za prevaro sta vpliv in želja po ustvarjanju ločin, ki se včasih žal razvijeta med tako imenovanimi jasnovidci in njihovim okoljem. Tako se je recimo zgodilo v primeru Williama Kamma v Avstraliji: v letih 2005 in 2007 je bil obsojen na več zapornih kazni zaradi spolnih napadov na najstnice.

Čas je največje merilo pristnosti.

V resnici pa je končno merilo čas. Mnogi pojavi, o katerih Bouflet piše v svoji knjigi, tudi nedavni, so po tem, ko so se znašli na naslovnicah časopisov in razburkali množice, končali v pozabi. Čas je največje merilo pristnosti. Žal, pojasnjuje francoski zgodovinar, živimo v civilizaciji hitrosti in neposrednosti, ki ji zlahka podležemo.

Po nekaterih od teh meril medžugorska prikazovanja kažejo številne znake prevare, Cerkev pa jih doslej ni priznala. Zakaj je torej odobrila romanja v Medžugorje?

Tudi neresnično prikazovanje lahko povzroči spreobrnjenja in celo ozdravljenja.

Prvič predvsem zato, da bi ljudsko pobožnost lahko postavili v določen okvir in jo spremljali, ne pa je prepustili sami sebi. Drugič, slabi sadovi Medžugorja so na splošno spregledani, začenši z grožnjami in klevetami, ki jih zagovorniki prikazovanj izrekajo proti tistim, ki jih imajo za neresnične. Treba pa je priznati, da je bilo na tem kraju izprošenih že veliko milosti, čeprav ni natančnih podatkov o tem, koliko spreobrnjenj ali duhovnih poklicev, ki so se zgodili na tem kraju, je dejansko trajnih - nihče nikoli ni opravil nadaljnjih preiskav. Milosti namreč niso odvisne od resničnosti ali neresničnosti prikazovanj, temveč od vere ljudi, kot pravi Kristus v evangelijih.

Tudi neresnično prikazovanje lahko povzroči spreobrnjenja in celo ozdravljenja. Dobri sadovi mističnih pojavov niso merilo njihove veljavnosti, temveč dejstva, koliko dobrega človek z njimi doseže.