FOTO: Tatjana Splichal

Marijan Tršar se je rodil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah. Kot dijak nižje gimnazije je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu; v kapeli topliške cerkve je njegovo prvo umetniško delo – poslikano okno. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani in se vpisal na študij umetnostne zgodovine. Ko so ustanovili Akademijo za upodabljajočo umetnost, pa se je prepisal na študij slikarstva in leta 1951 diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu, pozneje je končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Nekaj let je služboval kot likovni pedagog, nato je bil več let svobodni umetnik, leta 1979 je v Beogradu magistriral iz umetnostne zgodovine. Od leta 1967 do upokojitve v začetku devetdesetih let je bil profesor na ljubljanski likovni akademiji. Umrl je 18. oktobra 2010 v Ljubljani.

Na spominski razstavi je poleg nekaterih slik iz cikla Holokavst in risb ter grafik iz cikla Gonars in Teharje na ogled še izbor zbornikov in knjig iz njegovega obsežnega umetnostnozgodovinskega opusa, njegovih spominov in literarnih del. FOTO: Tone Česen

V taborišču je bil slikarski talent Božja milost

V času druge svetovne vojne je bil kot fantje njegove generacije deležen strahot vojne. Komaj devetnajstletni fant se je prvič srečal s taboriščem: leta 1941 so ga v Zagrebu prestregli ustaši; med vojno je bil leta 1942 zaprt v fašističnem taborišču v Gonarsu, po koncu vojne leta 1945 pa so ga s Koroške z vlakom odpeljali v komunistično taborišče na Teharjah; njegov edini »greh« je bil, da je z risbami opremil pesniško zbirko sošolca in prijatelja Franceta Balantiča.

FOTO: Tatjana Splichal

Trpljenje je beležil s svinčnikom na koščke papirja ali kartona. »Bistvo vsakega ustvarjanja je v tem, da daješ iz sebe vtise, ki jih nabiraš okoli sebe. Ko gledaš druge, mimogrede pozabljaš nase; rišeš človeka in vidiš, kako strašno trpi, pozabiš pa, da si v istem položaju – ravno tako trepetaš pred smrtjo, ravno tako te lakota dobesedno grabi v želodcu. Zato mislim, da je bila zame v takih okoliščinah posebna Božja milost slikarski poklic, ki mi je omogočal, da sem iz introvertiranosti projiciral lastno doživljanje v okolje zunaj sebe,« je zapisal ob risbah iz gonarškega taborišča, ki so nekakšna »kronika« šestih mesecev trpljenja in tesnobe ob čakanju na smrt. Med redkimi dokumentarnimi akvareli iz gonarškega taborišča motivno izstopa figuralni prizor z duhovnikom, ki pretresljivo obhaja internirance skozi žično ograjo.

Ob obletnici rojstva Marijana Tršarja so v Zavodu sv. Stanislava del njegovega opusa razstavili v Meršolovem atriju. FOTO: Tone Česen

Risal tudi pri celodnevnem čakanju na zajemalko zelnice

O teharskem opusu, ki ga tudi hranijo v Zavodu sv. Stanislava, pa je zapisal: »V teharskem taborišču nisem beležil nenehnih pretepanj in sadističnih mučenj, lovil sem le motive sotrpinov iz obeh barak pri vsakodnevnih opravilih, največ pri obiranju uši, stenic, ki so se zalezle v razpoke lesenih sten in so nas ponoči klale; pa motiv glodanja kdo ve kje najdene odvržene kosti; ali pri iskanju duhovne tolažbe v pretihotapljenem molitveniku; in pri tistem celodnevnem čakanju na zajemalko zelnate vode, edine vezi z življenjem teh do skrajnosti izlakotenih trpinov.« Risarski material so mu nosili vojaki, ki so želeli, da bi jih portretiral; zaradi pomanjkanja papirja je risal obojestransko.

Marjan Tršar (1922-2010). FOTO: arhiv Družine

Človeška drama v oblikah in barvah

Od vrnitve iz teharskega pekla je v umetniku tlela želja slikarsko izraziti pretresenost ob najbolj tragičnem dogodku slovenske zgodovine. »Želja je bila polna dvomov, ali je sploh mogoče kolikor toliko enakovredno preliti v oblike in barve človeško dramo tolikšnih dimenzij,« je povedal v intervjuju za Družino ob svoji 80-letnici. V času po študiju se je največ izražal z risbo in grafiko, pozneje pa se je vključil tudi v t. i. »Grupo 53« in se posvečal še oljni tehniki in akvarelu, slikal tihožitja, krajino, psihološko usmerjene avtoportrete. »Pozneje se je v slikarstvu in grafiki iz začetnega realizma, prek bolj ekspresivnih, analitično-kubističnih smeri povzpel do osebno oblikovnih rešitev in se približal abstrakciji, v kateri je našel avtorsko razpoznavno poetiko,« je zapisala Bernarda Stenovec ob razstavi v Zavodu sv. Stanislava: »Abstrakcija se je v njegovem opusu porajala postopoma, velik vpliv nanj pa je imel utemeljitelj abstraktnega slikarstva Vasilij Kandinski. Ustvaril je tudi več dekoracij v freski, grafitu in mozaiku. Sodeloval je na mnogo skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav.«

FOTO: Tatjana Splichal

Tudi profesor, pisatelj, pesnik, likovni kritik, pričevalec

Tršar, ki je bil več let profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, je čopič večkrat zamenjal za pero. Napisal je več likovnih študij, kritik in TV scenarijev o likovni problematiki ter nekaj monografij o slikarjih in kiparjih, med njimi so najbolj poznane tri: o Tisnikarju, Miheliču in Ažbetu. Izdal je tudi nekaj literarnih del: knjiga Otroštvo je njegova avtobiografija, v knjigi Dotik smrti je napisal pričevanja iz treh taborišč, knjiga Žejni soj oči (Družina, 2002) pa je objavil pesmi.

Marijan Tršar je ob svoji 85-letnici Zavodu sv. Stanislava poklonil 78 del iz treh svojih zbirk (Gonars, Teharje, Moj holokavst). FOTO: Tone Česen

»Največji uspeh je, da sem živ!«

Kljub vsem šikaniranjem in trpinčenju med vojno, kljub vsemu zapostavljanju po drugi svetovni vojni, kljub temu, da mu slovenska kulturna javnost tudi po osamosvojitvi ni dala priznanja, kot bi mu pripadalo, je bil Marijan Tršar »vesel v duši«. »Kako da po vsem ni prav nič zagrenjen?« ga je ob 80-letnici vprašal kolega Bogomir Štefanič: »O, to je pa moja dobra lastnost. Nikoli se sam sebi nisem smilil in se tudi danes ne smilim. Nikoli! Če je bilo še tako hudo, sem najprej pomislil na koga, ki mu je še huje kakor meni. Po verjetnostnem računu, z vsemi ‘hakeljci’ tolerance, bi pravzaprav ne smel biti več živ. Verjamem v Božjo milost. Res verjamem. Človeku vlada nedoumljiva Ljubezen, velika Ljubezen, ki se včasih kaže navidez drugače. Mi Božjega ravnanja ne moremo vedno razumeti. Človek malo razume in velikokrat ne more nič drugega, kakor da se skloni in poklekne. Ko me vprašajo, kaj je moj največji uspeh v življenju, vedno odgovorim: To, da sem živ.«

Več o življenju in ustvarjanju Marijana Tršarja v novi tiskani Družini; v marčevski številki priloge Slovenski čas pa bomo poobjavili tudi intervju, ki ga je Bogomir Štefanič pripravil ob slikarjevi 80-letnici življenja. 

Več fotografij Tatjane Splichal z razstave pa v spodnji fotogaleriji.

1/8