Ko je prišel v Gorico, mu je Kazimir Humar rekel: »Jaz sem že v letih, tu imaš skavte, Pastirčka, Zvezo slovenske katoliške prosvete, Katoliški dom, Športno združenje Olympia, manjka veroučitelj na slovenskih šolah ...« In še kaj. Pa je začel, kolikor se je dalo. 

Takoj je pristopil k Pastirčku kot sodelavec in član uredniškega odbora, že polnih 30 (na 75) let pa je urednik. »Pravzaprav sem le usklajevalec dela, od vsega začetka dobro nastavljenega sodelovanja naveze starši-učitelji-uredniški odbor,« doda. 

Biti duhovnik-župnik zame pomeni biti med ljudmi, zanje in z njimi moliti, praznovati, sodelovati, načrtovati, lajšati težave, posebno mladih družin in bolnikov.

Na Goriškem je naročena na Pastirčka večina osnovnošolskih otrok do 5. razreda, na Tržaškem zaradi drugačnih razmer pa malo manj. Njihova desna roka pri razširjanju revije so veroučitelji v šolah. Uporabljajo ga tudi drugi učitelji, zato upoštevajo predvsem njihove želje, saj je pomanjkanje dobrih slovenskih učnih pripomočkov vedno večje. 

Dekan za Goriško

Na Goriškem imajo Slovenci tri pastoralna območja, Goriški Kras, Soča-Vipava in Gorica-Brda. Marijan Markežič upravlja pastoralno enoto Gorica-Brda, ki jo sestavljajo mesto Gorica, Pevma-Štmaver, Števerjan-Jazbine in Subida v občini in župniji Krmin. 

Opravlja tudi zadolžitev dekana za Goriško (uradno slovensko dekanijo Štandrež). Poseben status ima mesto Gorica (uradno slovensko pastoralno središče za Slovence v Gorici, v praksi pa delujejo kot župnija-duhovnija sv. Ivana). 

Pojasni, da župnija nima niti kvadratnega metra ozemlja, člani, ki se osebno odločajo za to skupnost, prebivajo v drugih župnijah. Središče dejavnosti te enote je cerkev sv. Ivana (Janeza Krstnika, ki je formalna last župnije sv. Ignacija na Travniku). Slovenske maše v mestu imajo še pri dvojnih slovenskih sestrah (Marijine in šolske sestre). Pri slednjih je že petnajst let duhovni pomočnik, trenutno mu pomaga p. Jan Cvetek.

Na tako obsežnem območju treba maše in drugo pastoralno delo urejati po zdravi kmečki pameti in pastoralni modrosti. 

»Priložnost za spoved, pogovor, pisarniška in gospodarska opravila so praviloma vezana na večerno mašo (pred ali po njej), ki je na določen dan in uro v posameznem kraju. Na videz je komplicirano, pa ni, saj gre vse po ustaljeni logiki. Veliko nalogo opravljajo laiki, ki se, hvala Bogu, vedno bolj zavedajo svoje pomembne vloge v župnijski skupnosti in župnika v marsičem nadomestijo.«

Glede slovenstva na Goriškem pojasni, da sta tu dve največji župniji Štandrež in Podgora, naseljeni z italijansko in slovensko govorečimi verniki v razmerju približno 50: 50 %, ostale vasi pa več ali manj 90: 10 % v korist Slovencev. 

Tudi na Goriškem se še čuti pozitiven vpliv Vipavske in Soške doline. FOTO: Andrej Praznik

»Maše in obredi morajo to upoštevati in jezikovno pravilno uravnovesiti. Pri sv. Ivanu je praviloma vse v slovenščini. Upoštevati pa je treba določena dejstva, npr.: imamo oba starša Italijana, ki pošiljata otroke v slovensko šolo, v našo slovensko župnijo, slovensko glasbeno šolo, zbor ali športno ekipo. Potem je tu tudi dejstvo mešanih družin ... In tu pride zopet v poštev pastoralno-človeška modrost ...«

Na Goriškem so v prejšnjem stoletju delovali odlični, sveti in garaški duhovniki.

Biti med ljudmi

Pove, da se na Goriškem še čuti pozitiven vpliv Vipavske in Soške doline. Stiki se, kljub težavam bolj ali manj odprte meje iz preteklosti, še vedno ohranjajo, tudi zaradi sorodstvenih vezi. »Goriška, za razliko od Tržaške, je zaradi verskih, kulturnih in družbenih okoliščin v dobri meri ohranila zdrave slovenske tradicionalne vrednote. Zato se pripadnost narodu in župniji še dobro čuti. Vpliv in pritisk Italijanov, še posebej po drugi svetovni vojni, ni usodno vplival na delovanje Slovencev na vseh področjih.« 

S številom nedeljnikov in prejemom zakramentov je zadovoljen.

Poudari, da so na Goriškem v prejšnjem stoletju delovali odlični, sveti in garaški duhovniki. Omeni le nekatere: Virgila Ščeka, Mirka Fileja, Franca Močnika in Kazimira Humarja. »Zapustili so močne sledi, ki jim še danes skušamo slediti. Prepričan sem, da so sadovi njihovega dela in molitev, malček tudi naših, za tako majhno skupnost številni duhovni poklici, vsi so več ali manj 40-letniki: sedem deklet je v skupnosti Loyola, prav tako imamo sedem duhovnikov (štirje jezuiti, eden je član Prenove v Duhu ter dva škofijska, od katerih je le eden na vseh 14 v službi doma).«

Obstaja veliko upanje 

S številom nedeljnikov in prejemom zakramentov je še kar zadovoljen. »Na Goriškem sem že polnih 42 let in ugotavljam, da so se v marsičem stvari spremenile, pa smo Slovenci ohranili veliko več lepih starih navad kot Italijani. Seveda tudi nas pesti demografski padec. Tolažba, da je pri Italijanih veliko slabše, ne pomaga dosti. Obstaja pa veliko upanje, ki ga prinašajo mlade družine, skavti, razne prostovoljne skupine, ki imajo sedeže v dobro opremljenih župnijskih prostorih. Torej so nam duhovnikom blizu v vseh pogledih.«

»Biti duhovnik-župnik zame pomeni biti med ljudmi, zanje in z njimi moliti, praznovati, sodelovati, načrtovati, lajšati težave, posebno mladih družin in bolnikov. Očitno mi to lažje uspeva tudi zato, ker v hišah, kjer sem do zdaj živel, nisem nikoli imel kavča /smeh/.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (5/2022).