Pred kratkim sva z možem v lastni režiji romala v Fatimo. Znova sva želela obiskati ta sveti kraj in Mami Mariji izročiti vse, kar naju v življenju še čaka, in vse, ki vas nosiva v srcu.

Oba se že dolgo zavedava, kako pomembna je skrbna nega zakonskega odnosa. Zdaj, ko sva starejša in sva sama, nama postaja še bolj jasno, kako je to za naju in najine zanamce ključnega pomena. Tudi romanje k Mariji je bila lepa priložnost za nego najinega odnosa, saj veva, da je Marija vedno pravi naslov za vse, ki nismo več rosno mladi.

Večkrat ugotavljam, da je najina edinost vedno na preizkušnji – kakor da bi nihala kot morski valovi. V Fatimi sva se odlično počutila, po prihodu domov pa se je med naju kljub vsemu za kratek čas vrinila odtujenost. Od kod in zakaj je prišla, nisva imela pojma. Zdelo se nama je, kot da so vse molitve, ki sva jih izrekala pred Marijo, poniknile. V takih trenutkih poskušam razumeti, da so taka nihanja čisto človeška, hkrati pa vem, da se jim ne sme...