Leta 2018 je Marija Mojca Treven iz Lavrovca izdala knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je v besedi in sliki prikazala nepopisno nasilje komunistične revolucije v župniji Svetih Treh Kraljev. Zdaj je izdala novo knjigo, o sosednjih Goropekah nad Žirmi z naslovom Goropeke v času vojne in revolucije.

Velike razlike na obeh straneh okupacijske meje

V uvodu je zapisala, da, ko je ustvarjala knjigo s pričevanji iz župnije Vrh Sv. Treh Kraljev, se ji je zdelo zelo nenavadno, da so se pričevanja ljudi, ki so živeli na nemški strani nemško-italijanske okupacijske meje, tako zelo razlikovala od pričevanj ljudi, ki so živeli na italijanski strani. To jo je navdajalo z zanimanjem, da bi izvedela kaj več o življenju ljudi pod nemško okupacijo. »In Goropeke so tako rekoč naša sosednja vas. O življenju ljudi med drugo svetovno vojno v Goropekah pa skorajda nisem vedela nič. Poznala sem nekaj starejših in jih prosila, ali bi bili pripravljeni deliti z menoj svoje spomine na mlada leta.«

Marija Treven (stoji zadaj) na predstavitvi knjige v Žireh s pričevalci. FOTO: Tanja Mlinar

Vsi so privolili in začela se je z njimi pogovarjati

Vsi so privolili in začela se je z njimi pogovarjati. »Tako je nekega dne do mene prišla še prošnja starejšega moža, da bi tudi on rad opisal nekomu svoje težko otroštvo in kako je preživljal svoje mlade dni sredi vojne vihre.« Dogovorila sta se in povedal ji je, kaj vse je moral v svojem mladem življenju prestati. Ni ga uničilo, vendar v njem še zmeraj živi bolečina ob spominih na preživete krivice.

»Ko je za moje zanimanje izvedel kolega Rok Klemenčič, mi je zaupal še nekatere svoje videoposnetke, ki jih je pred leti napravil s posamezniki, ki so povezani z Goropekami tistega časa, to je obdobja okrog druge svetovne vojne.«

Goropeke pri Žireh. VIR: knjiga

Oblast jih je hotela uničiti. A niso klonili.

Avtorica pove, da so se je pričevanja ljudi močno dotaknila. Odločila se je, da zgodbe morajo med ljudi, saj so se Goropečanom še dolgo po končani vojni godile krivice. Odvzeli so jim pravice, ker so se med vojno priključili ali nemški vojski ali pa so se umaknili k domobrancem v sosednje postojanke. Ker med vojno niso bili na »pravi strani«, po vojni niso dobili služb, bili so šikanirani v vseh ozirih, tudi njihove otroke so sprva v šolah zasmehovali. Oblast jih je hotela uničiti. A niso klonili.

Koliko krivic in molčanja. Koliko poniževanj.

»Koliko bolečin in samozatajevanja. Koliko krivic in molčanja. Koliko poniževanj. Pa vendar so želeli živeti, kleni Goropečani. Molče so stopili skupaj in si pomagali, kjer so mogli. Brez plačila, brez nevoščljivosti, le z besedo: boglonaj.«

Obujeni spomini so začeli rojevati prve zapise, ki so počasi dobivali končno podobo. Avtorica je hvaležna vsem, ki so ji bili pripravljeni s spomini osvetljevati tiste težke čase. Hvaležna jim je tudi za vse fotografije, ki so jih ji odstopili in dovolili objavo v knjigi.

»Globoko spoštovanje čutim do vseh tistih, ki so ali ste nosili težo krivic druge svetovne vojne in niste klonili pod pritiski komunističnih veljakov. Ponosni ste lahko, dragi Goropečani, na svoje prednike, ki so s poštenim in marljivim delom ter s trdno vero v pravičnejši jutri ohranili svoje dostojanstvo, domačo vas in vaše domove,« je lepo v tej v vseh ozirih lepo dokumentirani in pripravljeni knjigi zapisala Marija Treven.

Goropeke leta 2010. FOTO: Tanja Mlinar

Poboj pri Polonkarju (Kavčič) – Račeva 21 (danes 2)

Naj iz knjige povzamem dve tragični zgodbi. Prva prikazuje partizanski zločin – takšnih je bilo med drugo svetovno vojno nešteto – 19. maja 1943 pri Polonkarju (Kavčič) v Račevi pri Žireh. Tako ga je opisala avtorica, najprej po pripovedovanju Slavke Novak (Račeva, leta 2020), nato še po drugih virih. Slavkin spomin seže v čas vojne, ko so partizani pri sosedovih, pri Polonkarju, ubili vse družinske člane razen stare matere. Pri Polonkarju so pred vojno živeli stara mati Marijana, hčeri Frančiška, roj. 1897, in Marjanca, roj. 1902, ter trije Frančiškini nezakonski otroci in en Marjančin nezakonski otrok. Starejša Frančiškina otroka Stanko in Franc sta bila mobilizirana v nemško vojsko in ju med vojno ni bilo več doma. Najmlajši Pavle, roj. 1926, pa je bil še doma. Prav tako tudi Marjančin sin Janez, roj. 1924, ki se je učil pri Gantarju za čevljarja. Tudi onadva sta nameravala oditi v nemško vojsko.

Revščina, žganje in ljubezen

Po Račevi je dnevno hodila patrulja istih nemških vojakov, običajno treh. Ustavljali so se pri različnih hišah, da so se malo podkrepili in da so spregovorili z domačini kakšno besedo. Najraje pa so se ustavljali pri Polonkarju. Verjetno so se pri tej hiši dobro počutili. Polonkarjevi so bili zelo revni. Radi so prodajali žganje, ki so ga v tistih časih kuhali pri vsaki hiši. Tako so se finančno malo opomogli. Vojaki so spili kakšno žganje in se zapletli v prijetne pogovore. Koroški Slovenec, nemški vojak, in Marjanca sta se rada videla, zato so bili obiski teh nemških vojakov pri njih še nekoliko pogostejši.

Goropeke pred vojno, Balčkova domačija, s slamo krite strehe, fotografija je na naslovnici knjige. VIR: Alfonz Zajc

Množični pomor revnih in preprostih ljudi

Partizanom pa to ni bilo všeč. Menili so, da Polonkarjevi ovajajo partizane in Nemcem prenašajo vesti o njih. Polonkarjevi so večkrat dobili za gajtri zataknjen papir z obvestilom, s katerim so partizani Polonkarjeve opozarjali, naj ne spuščajo v hišo nemških vojakov, sicer se zanje ne bo dobro končalo. Svoj strah so Polonkarjevi izrazili Jakobčevim, saj so bili sosedje in so pogosto skupaj delali na poljih.

Napovedana grožnja se je uresničila. Omamljeni od žganja so se partizanski morilci pozno zvečer 19. maja 1943 odpravili k Polonkarju in izvedli množični pomor revnih in preprostih ljudi, družinskih članov.

Franca Strlič je o tem povedala: »Polonkarjevi so živeli v zelo majhni hišici. Mati in že odrasli hčeri so spale v kamri ob kmečki hiši, njuna sinova Janez in Pavel pa sta spala v sobi na podstrešju, ki je imela vhod od zunaj. Tistega večera naj bi fanta nekam šla, baje v kino. Ženske so se že odpravile k počitku, ko je na vrata nekdo močno potrkal.«

Obšel jo je nepopisen strah

»Sestri sta se oblekli in šli odpret. Mati pa je bila počasnejša in je medtem počasi vstajala. Slišala je, da prišleki sprašujejo hčeri, kje sta njuna sinova. A onidve nista vedeli, ali sta se že vrnila domov. Ko se je mati uredila, je nameravala stopiti iz sobe, da bi ob neželenem obisku stala ob strani svojima hčerama. Ravno je pritisnila na kljuko, ko je naenkrat počilo. Več se mati ni spominjala, saj je verjetno omedlela.

Ko je prišla malo k sebi, je bilo vse tiho in bila je temna noč. Spet je poskušala priti v hišo (dnevno sobo), a ni mogla, saj so bila tokrat vrata zaklenjena. Obšel jo je nepopisen strah. Spomnila se je na izhod skozi okno. Njihova hišica je bila zelo nizka in okno pri tleh. Zlezla je skozenj in odtavala k najbližjemu sosedu, k Slikarju. Povedala jim je, da se je pri njih zgodilo nekaj strašnega. Zla slutnja ji je parala srce. Prosila jih je, naj ji kako pomagajo. Slikarjevi so stekli k bližnjima sosedoma, k Štefanu in Jakobču.«

Čakal jih je grozljiv, nepredstavljiv prizor

»Ko so sosedje skupaj prišli k Polonkarju, niso mogli noter, saj so bila vsa vrata zaklenjena oziroma zapahnjena od znotraj. Jakobč se je spomnil, da se lahko pride v hišo še skozi zgornjo odprtino, skozi katero so spravljali seno na hišo. In na ta način so prišli v hišo. V dnevni sobi jih je čakal grozljiv, nepredstavljiv prizor. Elektrike takrat še niso imeli. S svetilko so obsvetili na grozljiv način umorjene Frančiško Kavčič, Marijano Kavčič, Johana Kavčiča in Pavla Kavčiča. Štefan Albreht je šel prijavit umor na nemško postojanko v Žiri.«

Še isto noč po storjenem zločinu so se partizani zatekli v Goropeke. Ko je opoldne naslednjega dne zvonilo v goropeški cerkvi Polonkarjevim žrtvam, se je ponorčeval eden izmed partizanov: »Sinoči smo mlatili, danes pa vejejo.« Groza je obšla vse prisotne, ko so to slišali.

O zločinu se je ohranil tudi natančen zapisnik

O zločinu se je ohranil tudi natančen zapisnik nemških »oglednikov« (preiskovalcev). Tako so zapisali: 19. 5. 1943 okrog 22. ure so 4, s puškami oboroženi banditi, vdrli v stanovanjsko hišo Marijane Kavčič v Račevi, št. 21, Žiri, in umorili njeno samsko hčerko Frančiško, hčerko Marijano, ter sinova slednje, po imenu Johan in Pavel Kavčič. Rojstni podatki umorjenih: Frančiška Kavčič, roj. 18. 2. 1897, Račeva, Marijana Kavčič, roj. 9. 9. 1902, Račeva, Johan Kavčič, roj. 24. 5. 1924, Račeva, Pavel Kavčič, roj. 1. 1. 1926, Račeva.

V hišo so vdrli 4 s puškami oboroženi banditi

Marijana Kavčič, rojena Peternel, 15. 3.1865 v Račevi, vdova, živeča v Račevi, št. 21, Žiri, je preiskovalcem povedala: »19. 5. 1943 zvečer smo se jaz in moji obe hčerki Frančiška in Marijana ter oba moja vnuka Johan in Pavel nahajali doma. Hišna vrata smo zaklenili. Johan in Pavel sta spala na podstrešju. Okrog 21:30 so v hišo vdrli 4 s puškami oboroženi banditi, potem ko so iz zunanje strani odrinili lesen zapah. Prijeli so obe hčeri in vnuka ter jih zadržali v dnevni sobi. Jaz sama sem zbežala v kamro poleg dnevne sobe in se tu skrila. Banditi so jih držali v dnevni sobi približno pol ure. Kaj se je tam govorilo nisem mogla slišati, saj slabo slišim. Slišala sem samo silovito streljanje in kričanje, potem je bilo vse tiho. šele 1 uro kasneje sem pogledala in videla obe moji hčeri in oba vnuka ležati mrtve na tleh v dnevni sobi. šele zjutraj naslednjega dne sem si upala iz hiše k sosedu k Albreht, kateremu sem povedala za dogodek. Banditi mi niso bili poznani. Oblečeni so bili v civil. Več o tem ne vem povedati. Zakaj so banditi ubili moji hčerki in oba vnuka, ne vem.«

Spredaj Janez Peternel in Franc Kranjc, zadaj Janez Žakelj, Franc Kokelj, Pavel Kokelj, Tone Peternel, pred drugo svetovno vojno. VIR: knjiga / Franc Kranjc

Pavel Kavčič je bil šestkrat prestreljen

Hiša Marijane Kavčič je ležala v Račevi na robu gozda, na zahodnem pobočju Žirovskega Vrha, približno 3 km južno od Žirov. V dnevni sobi v pritličju so našli mrtve ležati v veliki luži krvi, z jasnimi strel­nimi ranami v glavi in prsnem košu. Po mrliškem pregledu naj bi pri vseh umorjenih smrt nastopila takoj. Morilci so iz neposredne bližine izstrelili vsaj 12 strelov. Pavel Kavčič je bil šestkrat prestreljen, iz česar se lah­ko sklepa, da je to posledica samoobrambe.

Ljudje so to dejanje vsi od kraja obsojali

Anton Žakelj je o partizanskem zločinu povedal (knjiga, str. 150): »Ljudje so to dejanje vsi od kraja obsojali. Partizani so grozili, da si bodo vsakega, ki bi šel umorjene kropit, dobro zapomnili. Po delu v Zadrugi sem nameraval iti s kolesom v Račevo, da bi s tem javno pokazal, da zločin obsojam.

V Novi vasi so me pri vsaki hiši ustavili in svarili, naj ne hodim naprej. Tako se je naredila noč in sem se moral vrniti domov. Morili so baje 16-letni fantiči, da so jih na ta način privezali na partijo.

Domobranci Ciril Poljanšek - Muhcov, Janez Kokelj – Petračev in Jože Jereb - Katretov, na Vrhu pri Tončku. VIR: arhiv Marija Treven

Družina, ki se je stalno otepala z revščino

Stanko Mlinar – Vrbančkov je takole zapisal: »Starši so me prepričali, da sem z manj kot 18 leti za partizane še premlad in naj bi svojo odločitev še malo odložil. Zato sem se pred Nemci nekaj časa skrival pri naših sosedih – Polonkarjevih. To je bila družina, ki se je stalno otepala z revščino. Ob prihodu Nemcev so bili zato prepričani, da jim slabše kot prej ne more biti. Pričakovali so, da se pod novo oblastjo življenje lahko kvečjemu izboljša. Nemški žandarji, nastanjeni v Žireh, ki so patruljirali v obmejnem območju v smeri proti Smrečju in Vrhu Sv. Treh Kraljev, so bili prav od začetka vojne skoraj vsak dan v tej hiši dobrodošli gostje. Pred Nemci so me torej skrivali prijatelji Nemcev.

Polonkarjevi so prav gotovo tudi vedeli, kje se skrivajo moji starši in mlajši brat. Nekaj mesecev pozneje me je pretresla vest, da jih je doletela 'pravična kazen za sodelovanje z okupatorjem'. Nikoli nisem mogel doumeti in verjeti, da je bil greh Marjane, France, Janeza in Pavleta res tako velik, življenje pa tako poceni. Ne vem, koliko škode je partizansko gibanje pretrpelo zaradi mojih sosedov. Trdno pa sem prepričan, da je njihova smrt za partizane črn madež, ki ga niti polstoletna časovna distanca ni mogla izbrisati.«

Zelo pogosto so ropali njihovo hišo

Malo naprej je avtorica napisala (str. 151): Jakobčevi nad partizani niso bili prav nič navdušeni, saj so bili že na začetku vojne ob oba konja, pozneje pa so jim partizani ubili še oba vola, kar v hlevu. Zelo pogosto so ropali njihovo hišo, zlasti kaščo so popolnoma izpraznili. Krompir pa so Jakobčevi morali imeti zakopan v bližnjem gozdu, drugače bi še težje preživeli. Pri hiši je bilo namreč veliko otrok. Jakobčevi bi vse vojne grehe partizanski vojski lahko odpustili, ko ne bi po vojni tako zverinsko pobili mladih fantov in mož, ki so bili pri domobrancih, med njimi tudi domača sinova Alojzija in Franca Novaka.

Jože Lamovec – Zabrdarjev VIR: Anton Mlakar

Jože Lamovec – Zabrdarjev (1909) iz Goropek

In še en primer iz knjige Marije Treven (str. 126–127): Leta 1935 se je Marijana Mlakar iz Goropek poročila z Jožetom Lamovcem (1909). Ta se je k hiši priženil iz Kremenka iz župnije Poljane. Mladoporočencema se je že po enem letu, leta 1936, rodil sin Janez.

Jože je bil po poklicu zidar in je s prisluženim denarjem skrbel za svojo družino. Poleg tega so pri hiši imeli še kakšno kravo, ki jim je dajala mleko, in nekaj zemlje okoli hiše. Živeli so skromno, a v slogi in miru. Oktobra 1943 so Jožeta »mobilizirali« partizani. V njihovih vrstah se je boril do konca decembra 1943. Tedaj je bil težko ranjen, zato je za štirinajst dni prišel domov na okrevanje. Do konca vojne se je zadrževal doma in pri domobrancih v okolici Šentjošta.

Jože Lamovec – Zabrdarjev kot domobranec. VIR: Alojzija Bogataj

Po končani vojni ni šel z domobranci na Koroško, ampak je odšel domov. Po razglasu, naj se pridejo javit vsi, ki so vojno preživeli, je – nič hudega sluteč –odšel v Škofjo Loko. Po »zaslišanjih« na Loškem gradu so ga »oprostili«. Ko se je vračal proti domu, se je oglasil na svoji rojstni domačiji v Grapi v Kremeniku 9 pri Poljanah. Tam se je še pogovarjal z materjo. A domov na Goropeke ni prišel nikoli več. Za njim se je izgubila vsaka sled. Tudi njega so ubili, kot mnoge druge, ki so jih prej izpustili iz zapora, na poti domov pa so »izginili«.

Mateja Rant, Vojna skozi usode posameznikov, Gorenjski glas, 22. 3. 2024

1/12