Marija Simona Rajšek. FOTO: Tatjana Splichal.


Obdobje karantene pušča posledice, pred nami pa so novi izzivi. »So družine, ki so se v tem času povezale, ker so si za to zavestno prizadevale, po drugi strani pa je res, da nas je lahko to obdobje tudi precej odtujilo,« vidi razmere Marija Simona ob srečevanju s pacienti, ostaja pa odprta, da se tudi iz tega lahko marsičesa naučimo, saj si želimo in iščemo bližine.

»V tem času je več depresij, veliko notranjih stisk, tudi težav z očmi. So plusi in minusi, kaj bo plus, pa je odvisno tudi od tega, kako znamo vse to obrniti. Moramo se spodbujati, da opazimo ljudi, ki nas potrebujejo. Naše življenje ni samo sebi namen.«

Kaj vas je privedlo do odločitve za študij medicine?

Vedno sem si želela delati z ljudmi, kot najstnica sem razmišljala tudi o odhodu v misijone. Zanimalo me je veliko stvari, zato se nisem mogla zlahka odločiti.

Obisk in pogovor z našim župnikom na Suhi pri Škofji Loki in vprašanje, kam se bom vpisala, sta pripomogla k odločitvi. Ko sem odkrito povedala, da ne vem, mi je rekel: »Mislim, da bi morala vpisati študij medicine.«

V naši družini smo bili trije otroci, živeli pa smo skupaj s staro mamo in njeno sestro, ki je bila nepokretna. Šest let smo zanjo skrbeli doma, zato mi je bila nega bolnikov blizu. Potem sem šla na sprejemne izpite, in ker sem bila prepričana, da je nemogoče, da pridem v ožji izbor, sploh nisem šla gledat rezultatov.

Ko so mi sošolci povedali, da sem sprejeta, oni pa ne, sem se prvič zavedela, da ima Bog zame načrt. Ni vse v tem, kar mislim, zmorem ali znam, Bog daje spoznanje tudi prek dogodkov.

Vaše delo je lepo, težko pa tudi nepredvidljivo. Kako ste doživljali soočenje s koronavirusom v ambulanti?

Začetek je bil za vse velika sprememba, ker je bilo treba slediti navodilom ustanov, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Ministrstva za zdravje, delodajalca ...

Vsak dan so prihajala nova navodila, ki jim je bilo treba slediti, zavzeti stališče, kako še naprej delati v dobro ljudi, ob tem pa skrbeti tako za varnost pacientov kot tudi za osebje.

Zame in za mojega tehnika je bil največji izziv pomagati ljudem, da pridejo do zdravnika in dobijo pomoč, ko jo potrebujejo. Včasih je to pomenilo tudi nerazumevanje kolegov, saj smo navodila različno razumeli.

Ljudem se je bilo treba približati in jim odvzeti strah, kajti če nekdo ve, da bo dobil pomoč, ko jo bo potreboval, potem veliko akcij in reakcij odpade.

Organizirati smo se morali tako, da smo bili bolj dosegljivi na telefon, prek e-pošte, ob tem pa izvajati še redno delo. Naporno je bilo, ker je bilo treba naenkrat delovati na »več frontah«.


»Potrebno je zavedanje, da nevarnost še vedno obstaja in se bo lahko jeseni stanje spet poslabšalo.« FOTO: Tatjana Splichal.

Odgovornost je bila velika, treba se je bilo bolj potruditi, če je pacient potreboval pomoč specialistov, da je bil pravočasno pregledan. Če bolnik zaupa zdravniku, je laže. Delo je bilo veliko bolj zahtevno, poleg tega smo imeli še dodatna dela z jemanjem brisov in cepljenjem, kar je zahtevalo podaljšane delovnike, vikende ...

Zaradi večjih obremenitev se je začela pojavljati izgorelost med zdravniki in medicinskimi sestrami, ki so delali cele dneve, saj je tudi kader oboleval. Ko se oziram nazaj, vidim, da je bil to čas, ki nas je izzval v življenju kreposti, kot sta potrpežljivost, strpnost, in prepoznavanju potreb drugih.

Vas je bilo strah ob srečevanju z bolniki s covidom?

Ni me bilo strah tudi zaradi vere v Božjo ljubezen, ki mi je pomagala ravnati tudi v takih situacijah. Pri tem pa me je vodilo spoznanje, da naredim vse, da zavarujem sebe in drugega, potem pa prepustim.

To obdobje je bilo zahtevno glede odločitev ali zdraviti na daljavo ali ne. »Tele medicina« nam bo v prihodnosti lahko veliko pomagala. Veliko smo se naučili, bo pa še vedno potreben človeški stik, ki je nezamenljiv.

Trenutno se epidemiološko stanje izboljšuje. Kako izstopati iz karantene in spet zaživeti?

Mislim, da je tu potrebna normalnost pa tudi zavedanje, da nevarnost še vedno obstaja in se bo lahko jeseni stanje spet poslabšalo. Življenje je lahko zelo normalno, če ne iščemo ekstremov. Živimo normalno in spoštujmo ukrepe.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (23/2021).