Kako je to dvoje združljivo? Spoznala sem, da je Jezus resničen. Da ni le pravljica za lahko noč, kot sem bila prej prepričana. To je bil moj novi začetek. Prevzel me je s svojo resnično navzočnostjo v kruhu in takrat je zrasla v meni želja po dnevnem obisku svete maše. 

Želela sem biti tam, ko se zgodi ta največji čudež v dnevu. Čim bolj spredaj, da bi me ne zmotil vsak premik v cerkvi. Bila sem popolnoma prevzeta nad novo resničnostjo Boga v svojem življenju.

Marija takrat pri meni ni igrala velike vloge. Če sem iskrena, sem imela dolgo kar malo vzvišen pogled na tiste, ki so se po mojem preveč posvečali Mariji; letali po vseh romanjih, namesto da bi molili pred živim Jezusom, molili le rožne vence namesto osebnega pogovora z Gospodom, si navlekli ogromno Marijinih podob in kipov v svoj dom itd. 

Zdelo se mi je, da sem stopničko nad njimi, saj naj bi Marija vodila k Jezusu, jaz pa sem bila vsa zaljubljena vanj, torej že blizu cilja, nekje, kamor morajo drugi šele priti. V spominu mi ostaja pogovor s taščo, ki je z vsemi štirimi deli rožnega venca dnevno bila zame v istem klubu s tistimi brez mere. Pred očmi imam debato v njeni kuhinji, ko sva se »prerekali« o tej temi, saj sem trmasto vztrajala, da le romati in moliti rožne vence ne more biti všeč Jezusu.

Zakaj je Bog dopustil, da sem deset let živela v tem prepričanju, ne vem. Vem pa, da mi ne bi mogel poslati svoje Matere na pot v bolj primernem času. Pred dvema letoma mi je do srca segla tema abortusa. Pretresle so me številke, množica težkih osebnih zgodb, ki sem jih poslušala, krutost načina izvajanja splava, njegove posledice na vse vpletene ljudi. 

V meni je zagorela želja, da na tem področju nekaj prispevam. Priložnost se je pokazala neverjetno hitro. Že v naslednjem letu sem prevzela vodenje enega vidnejših dogodkov, ki brani nerojene, Pohoda za življenje. In tu je vstopila Marija. Hitro, brez kompliciranja.

Dovolj je bilo, da sem na internetu našla dve predavanji duhovnika Donalda Callowaya, ki čudovito govori o Mariji in o rožnem vencu, da sem razumela, da živim v zmoti. Da mi Marija ne bo ničesar odvzela. Da ni škoda časa zanjo, da s tem, ko k njej molim in ji namenjam pozornost, Jezusa razveseljujem. Kateri sin pa ne bi bil vesel, če kdo izkaže naklonjenost njegovi mami? 

Spoznala sem, da je rožni venec kot meč, ki dejansko pušča za seboj duhovne zmage. 

S kakšno desetko na dan sem začela tudi sama slediti tašči. Zame je čudež, da se veselim molitve rožnega venca. Kot je bil pred leti čudež, da sem se veselila obiska »dolgočasne« vsakodnevne maše, na kateri sem bila pogosto najmlajša udeleženka. Čudež je, da sem šla čez dolgo, nič kaj moderno pripravo na posvetitev Mariji. Pritegnila me je podoba s Ptujske Gore, kjer Marija vzame ljudi pod svoj plašč; čutila sem se povabljeno zraven. 

15. avgusta lani sem si prav tam želela narediti osebno posvetitev Mariji in ji dati novo mesto v svojem življenju. Bilo je preprosto, brez velikih čustev, a z veliko gotovostjo, da je to zdaj treba. Takrat sem spoznala, da potrebujem najboljšega osebnega »menedžerja«, ki bo delal zame. In danes vem, zakaj. 

Mislim, da bi bilo brez Marije težko z gotovostjo stopiti na pot zagovornice nerojenih. To ni popularna tema. Mislim, da je Bog tega najboljšega asa v svojem žepu, Mater Odrešenika, zame prihranil prav za to poslanstvo.

Saj se čutim opremljeno, varno. Za to sem neizmerno hvaležna. Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je bilo vse ob pravem času.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (poletje 2021). 

Spremljate revijo Praznična tudi na Facebooku.