Papež je današnji nagovor na 4. adventno nedeljo začel z naslednjimi besedami: »Ko je prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in bi razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo; ali ker ne bi vedela, kaj storiti s to novico, saj jo s kulturo tistega časa ni mogla razumeti. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomoč. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomoč, misli torej na Elizabeto, svojo sorodnico, ki je že ostarela in noseča, kar je nekaj nenavadnega in čudežnega. Marija se z velikodušnostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestrašiti nevšečnostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo težnjo, ki jo kliče, naj ji bo blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri – in ni bilo avtobusa, ki bi vozil tja. Morala je iti peš. Ona gre ven, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje.«

»Vstala je in šla!« 

Tudi nas je papež Frančišek povabil, da se na zadnjem delu adventne poti pustimo voditi tema dvema glagoloma. »Vstati in urno hoditi, to sta dve gibanji, ki ju je storila Marija in ki vabi tudi nas, da to storimo pred božičem.« 

Marija je takšna, da vedno misli na potrebe drugih. Isto bo storila pozneje na svatbi v Kani, ko bo opazila, da je zmanjkalo vina. Marija vedno misli na druge. Misli na nas … (papež Frančišek)

Papež pravi, da se »od Marije lahko naučimo tega načina odzivanja, da vstanemo, še zlasti takrat, ko je nevarnost, da nas lahko problemi potrejo. Vstati, da ne ostanemo pogreznjeni v probleme, toneč vedno bolj v samopomilovanje ter padajoč v žalost, ki nas hromi. Toda zakaj vstati? Zato, ker je Bog velik in nas je pripravljen dvigniti, če mu iztegnemo roko. Vanj odložimo negativne misli, strahove, ki hromijo vsak zagon in onemogočajo iti naprej. Zatem pa napravimo kot Marija. Ozrimo se naokoli in poiščimo osebo, ki bi ji lahko bili v pomoč. Vstanem in pomagam ter tako s tem, ko pomagam drugim, pomagam samemu sebi dvigniti se iz težav.« 

Bodimo tudi mi urni … 

Sveti oče je današnji nagovor zaključil z naslednjimi besedami: »Marija gre proti Elizabetini hiši z urnim korakom tistega, ki ima srce in življenje napolnjeno z Bogom, napolnjeno z veseljem. Vprašajmo se torej zaradi naše koristi, kakšen je moj korak? Sem pozitiven ali pa se zadržujem v melanholiji? Grem z upanjem naprej ali pa se zaustavljam ter objokujem samega sebe? Če gremo naprej z utrujenim korakom godrnjanja in klepetanja, ne bomo nikomur prinesli Boga, prinesli bomo samo zagrenjenost, temačne stvari.«

Naj nas Božja Mati prime za roko, naj nam pomaga vstati in urno hoditi proti božiču. (papež Frančišek)