Marija nad Vitovljami
Objava:
10. 10. 2006 / 09:37
Deli:
Čas branja:
3 minute
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Marija nad Vitovljami
Prižnica Vipavske doline Sv. Marija nad Vitovljami
| Ko je na Gorenjskem še obilo snega in je Ljubljana potopljena v mrzlo megleno sivino, se Vipavska dolina koplje v soncu. Toplota boža pobočja Trnovskega gozda in plodno ravnico, kliče življenje iz zimskega počitka. Zdaj je čas, ko se začenja rojevati zgodnje sadje! Pa ne le rastline, tudi mi smo potrebni prebujanja iz zimske otopelosti, in izlet na Gradišče nad Vitovljami je kot nalašč za to. Že iz doline zbuja pozornost cerkvica, ki je videti, kot da je nalepljena sredi pobočja Trnovskega gozda. Izhodišče so Vitovlje, naselje, katerega zanimivost je, da se razteza na vsaj 300 m višinskega razpona. Ime naselja izvira iz latinske oblike imena Vid (Vitus), ki je zavetnik župnije bližnjega naselja Črniče. Strma steza nad naseljem nas popelje skozi mlad gozd puhastega hrasta, črnega gabrovca in malega jesena. Po golih deblih je težko spoznati vse te vrste dreves, laže je poiskati odgovor med odpadlimi suhimi listi.Tanka debla in ostanki kamnitih ograd v gozdiču izdajajo, da je bil tu še pred nekaj desetletji pašnik. Kljub toplemu soncu med rastlinstvom še ni kaj prida znakov življenja, le kakšna leskova klobasica se zapraši v vetru. Pozornost zbujajo samo zimzelene rastline: bršljan, ciklame, bodeča lobodika.  Ko se iz gozdiča izvijemo v zadnjo strmino, nad njo že zaslutimo uravnavo, kjer je cilj našega izleta: romarska cerkev vitovske Marije. Postavljena je na izjemno zanimivo točko ? skalni pomol sredi pobočja Trnovskega gozda, na nadmorski višini 604 m. Lega je res nekaj posebnega. Kot na dlani je pred nami Vipavska dolina. Ob takšnem obsežnem razgledu se nam zdi čisto običajno, da je to svet kraj, zato ne preseneča, da je že v 14. stoletju na tem, sicer odročnem mestu, že stala cerkev. Druga prednost te lokacije pa je, da se težko kdo prikrade na uravnavo, ne da bi ga zagledali ? kar daje legi velik obrambni pomen. Zato je Gradišče, kot tudi imenujejo izpostavljeno skalno piramido, služilo tudi za umik prebivalcev pred zavojevalci, ki so prodirali po dolini. Cerkev je bila okrepljena z obzidjem protiruškega tabora.  Najtežje čase je cerkev doživljala med drugo svetovno vojno. Nemci so se zavedali strateškega pomena, ki so ga partizani s pridom uporabljali, zato so leta 1944 cerkev razstrelili. Da danes ne občudujemo ruševin, gre zahvala požrtvovalnim domačinom, ki so jo v desetletju od 1966 do 1976 z nemalo truda cerkev izjemno skrbno obnovili. Radovedni pogled skozi ključavnico nam razkrije zelo lepo izdelano kopija Marijinega kronanja, ki jo je po izvirniku izrezljal domačin Stanko Hrovatin. Ko sem se zazrl proti obsežnemu obzorju, ki se je mehko prelivalo v megleno črto, sem imel občutek, kot da stojim na mogočni prižnici. A namen te točke ni, da bi nebogljeni obiskovalec pridigal v to mogočnost. Nasprotno, tu ti spregovorijo v ubrani hvalnici stvarstva nebo nad teboj, prijazna dolina pod teboj, Trnovski gozd za tvojim hrbtom, šipkov grm, plodeči bršljan, nasajeni črni bor. Če poslušaš pozorno, boš morda začutil tudi zven strun geološke zgodovine, ko so se gmote Trnovskega gozda narivale na Vipavsko dolino ... Na tej prižnici si, da doživljaš evangelij po Stvarniku. Nazorno in otipljivo. Dostop Po stari cesti se peljemo od Ajdovščine proti Novi Gorici (ali pa zavijemo na to cesto z avtoceste v Selu), v Vitovljah zavijemo desno, na naslednjem odcepu pa levo. Sledimo oznakam za vrtnarijo Klančič (trajnice), ki nas privedejo v najvišji del naselja. Tu pustimo avto in nadaljujemo peš. Pri vrtnariji Klančič se odcepi markirana pot desno navzgor, in v dobre pol ure smo pri cerkvi. Lahko pa nadaljujemo pot po kolovozu, ki nas ob postajah križevega pota nekoliko bolj zložno tudi privede k cilju. Pot lahko zastavimo krožno: vzpon po stezi in sestop po kolovozu. |
