Komentar k prazniku Marijinega vnebovzetja začenjam z doživljajsko izhodniščno mislijo, z nasvetom, ki sem ga dobil od dveh laikov. Ob magistrskem in doktorskem študiju na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, sem odkril predavateljico kulturne antropologije, profesorico Ido Magli, ki je predavala na laiški univerzi Sapienza v Rimu. Rad sem hodil na njena predavanja. Živo mi je ostalo v spominu, kako je mladim študentkam priporočila, da naj ne zapravijo svojega devištva kar tako, z vsakim oslom, brez glave in srca. Devištvo je za žensko najbolj dragocenega, izgubiš ga samo enkrat. Kot kulturna antropologinja je napisala delo o Mariji iz Nazareta. Posvetila se je tudi mali Tereziki iz Lisieueja in o njej napisala knjigo. Tako globokih in prodornih misli o dostojanstvu devištva nisem slišal na papeški univerzi.

Foto: Jože Potrpin

Pomembna vloga ženske duhovnosti v Cerkvi.

Ko sem čez nekaj let pisal doktorsko tezo o francoskem krščanskem laiku in mislecu Marcelu Légautu ter njegovem pristopu do vere, sem se z njim večkrat srečal in veliko debatiral. Medtem ko so drugi doktoranti dneve in mesece sedeli v rimskih knjižnicah in si belili glavo v zaprtih prostorih, sem sam raje potoval in užival čar osebnih srečanj. Enkrat sem Marcela Légauta vprašal, kaj meni o spovedi. Odgovoril mi je, da spoved sprejema kot zakrament in je pomembna. Pri tem pa ne smemo pozabiti izročil, ki izvirajo iz prvih stoletij krščanstva, to je, duhovni pogovor, pregled svojega življenja, svetovanje z nekom, ki živi iz Boga. »Jaz«, je še rekel, v tistem trenutku je imel čez osemdeset let, »grem na tak pogovor najraje k ostareli redovnici, ki je celo življenje posvetila Bogu, za stenami svojega samostana«.

Blagoslovljena si med ženami!

Ko sem se spravil k pisanju komentarja za praznik Marijinega vnebovzetja, sem si rekel: Kako rad bi v tem trenutku bil ženska! Globlje in drugače bi lahko začutil Elizabeto in Marijo, ki sta bili razsvetljeni od Svetega Duha in sta si izrekli plmenite in svete misli. Ker ne želim spremeniti spola, ki mi ga je določil Gospod, sem le potrkal na ženski del moje duše in si pri tem pomagal s komentarjem priznane francoske strokovnjakinje, biblistke, profesorice in pisateljice, kulturne delavke, Marie-Noëlle Thabut. Z žensko finostjo, globino intuicije in intelektualno širino opiše srečanje Marije iz Nazareta in njene tete Elizabete. Poudarila je misel, da Lukova pripoved o obisku tete Elizabete ni le anekdotična. Za njo stojita globoka teologija in bogata biblična duhovnost. Kot zna le ženska, je na straneh stare zaveze izbrskala zgodbo Judite in jo primerjala z Marijo. Judita je odšla v sovražni tabor asirske vojske, ki je ogrožala Izraelce, in poveljniku vojske Holofernu z ukano odsekala glavo. Zgodilo se je okoli leta 500 pred Kristusom. Ko se je vrnila v svojo deželo, jo je kralj Uzija takole pozdravil: »Bog Najvišji te je blagoslovil, o, hči, med vsemi ženami na zemlji« (Jdt 13, 18). Blagoslovjena si ti med ženami, je Elizabeta pozdravila Marijo. Če je Judita rešila Izraelce pred nesrečo izničenja, je Marija s privoljenjem nagovoru božjega angela Gabriela, svojim »zgodi se mi po tvoji volji«, rešila človeštvo. Na zelo drugačen in nov način, kot je bilo to pri Juditi. Ona je s poveljnikom Holofernom večkrat spala, postala takorekoč prostitutka, da ga je lahko pokončala, Marija odrešuje človeštvo s svojim devištvom! »Blagoslovljen je sad tvojega telesa!« Smo na začetku »nove zaveze«.

Na fotografiji: kip Marije Vnebovzete v Kranjski Gori, foto: Marjan Smerke

Davidov ples veselja ob vrnitvi skrinje zaveze.

Skrinja zaveze je potovala z Izraelci skozi puščavo. Ko je kralj David utrdil mesto Jeruzalem, je želel privesti skrinjo zaveze, ki je bila simbol za Božjo navzočnost med izvoljenim ljudstvom, v sveto mesto Jeruzalem. To naj bi se zgodilo kakšnih sto let pred Juditino zgodbo, okrog leta 600 pred Kristusom. David je zbral 30.000 pomembnih ljudi v Izraelu, da bi iz Galileje, (Pozor! Prav tam, kjer se odvija obisk Marije pri teti Elizabeti), slovesno pripeljali skrinjo zaveze v Jeruzalem. Bil je v dilemi, ali dela prav. Zato je zaradi nekega nepredvidenega dogodka prenos skrinje zaveze odoložil za tri mesece. Namestil jo je v hišo določenega Ebed-Edoma, skrinja zaveze je v tem času prinesla srečo in blagostanje družini, ki jo je sprejela. Po treh mesecih jo je kralj David prišel iskat in ob prihodu v Jeruzalem je priredil velik ljudski praznik. Druga Samuelova knjiga pravi: »David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efodom. Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem« (2 Sam, 6, 14-15). Evangelist Luka nam s to vzporednico želi povedati, da je Marija skrinja nove zaveze, svetišče učlovečenega Boga. Tako kot je skrinja stare zaveze ostala tri mesece v hiši Ebed-Edoma, je Marija, skrinja nove zaveze, tri mesece ostala pri teti Elizabeti. Tako kot je veselo plesal kralj David ob vrnitvi znamenja Božje navzočnosti, tako je v telesu Elizabete od veselja zaplesal Janez Krstnik. Smo zares na začetku nove zgodovine odrešenja. Evangelist Luka, ki si bil edini od evangelistov zdravnik in si občutil, kaj je v človeku in človeštvu zdravega in bolnega, ki si nam približal lik usmiljenega Samarijana in lik dobrega Očeta, ki sprejme izgubljenega sina, hvala ti za tvojo »žensko, občutljivo in globoko intuitivno« polovico tvoje duše, iz katere si mogel ustvariti dogodek obiskanja Device Marije in čudovite biblične vzporednice, ki nam odpirajo nov pogled na začetke zgodbe našega odrešenja. Marija, skrinja zaveze, prosi za nas!