Ves čas komunističnega režima, več kot 46 let, so bila umorjena dekleta, Marija Čuk, njena sestra Katarina Čuk ter Frančiška Ozbič iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, zakopane v Curkovem gozdu na pobočju zaselka Mala Gora nad Zadlogom. Šele po demokratizaciji Slovenije so jih prekopali na pokopališče v Črnem Vrhu. Mnogi, ki so jih umorili partizani, so še vedno zakopani širom po Sloveniji.

Tine Velikonja o partizanskem zločinu v Črnem Vrhu

Primer umora treh deklet iz Lom pri Črnem Vrhu je opisal Tine Velikonja v prispevku Grob v črnem gozdu v reviji Zaveza (številka 28, marec 1998, Ljubljana, str. 28–35), zato bom povzel njegov zapis.

»Storilce je zakrivala noč, pa se vseeno približno ve, kdo je bil zraven. A njihova imena niso pomembna. Čeprav je bilo morišče skrito visoko v gori, so grob kmalu našli, označili in zanj skrbeli. Ob slovenski pomladi so svojci ostanke prekopali in pokopali na domačem pokopališču v Črnem Vrhu. A na tisti planoti, kjer živi največ tisoč ljudi, je ostalo nezaupanje in stiska na eni kot na drugi strani. Tako zaradi tega umora kot zaradi ubitih ob partizanskem napadu na domobransko postojanko 1. septembra 1944, predvsem pa tistih, ki so se predali in so jih pomorili kasneje. Triintrideset jih še vedno počiva blizu Dolenje Trebuše. Ti še niso našli miru na domačem pokopališču. Na občini v Tolminu ne dovolijo, da bi jih prekopali. Če se boste ustavili pri farnih spominskih ploščah ob črnovrški cerkvi, boste opazili nekaj nenavadnega: pri večini imen je napisana letnica smrti 1944, samo nekaj jih je umrlo leta 1945.« Tako je začel zapis pred 26 leti Velikonja.

Vosovci Vinka Kosovela so 20-letno Katarino Čuk iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo umorili v Curkovem gozdu na pobočju Male Gore nad Zadlogom 31. januarja 1944. VIR: Zaveza, št. 28

Ne omenjajte umorjenih deklet in tistih v Dolenji Trebuši

»Naši zgodbi boste težko sledili, pa čeprav si boste pomagali z zemljevidom, saj vseh krajev ni na karti, pa tudi imena in priimki so si sorodni. V različnih povezavah se ponavljajo priimki in imena: Čuk, Bonča, Sedej, Rudolf, Rupnik, Tominec ter Frančiška, Katarina, Ivana, Marija, Pepca, Jože, Franc, Ivan. Moraš biti domačin ali pa se potruditi, da si ogledaš te kraje, pa ne skozi avtomobilsko okno, ampak z rajžo po košeninah in gmajni po dolgem in počez ter z vzponom iz Lom na Javornik in spustom na Zadlog. Preveč ne smete biti radovedni. Če boste še tako vljudni, se vam zna zgoditi, da vam bodo pred nosom zaloputnili vrata, preden se boste zavedeli, da ste ga polomili. Brez podatkov, kaj smete vpraševati in o čem, je bolj modro molčati, ne boste prišli daleč, ne omenjajte umorjenih deklet in tistih v Dolenji Trebuši, še manj pa vprašujte po njihovih morilcih.«

Frančiško Ozbič iz vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo so komunistični »varnostniki« vosovci umorili 31. januarja 1944. VIR: Zaveza, št. 28

Še najbolj se je obnesel krompir in ta je preganjal lakoto

»Tako kot vsa Primorska je tudi črnovrška planota na vzhodnem robu Trnovskega gozda pod Italijani preživljala hude čase, zlasti potem, ko so oblast prevzeli fašisti. Javno se je slovensko govorilo in pelo samo v cerkvi. Nobene industrije. Na planoti je bilo nekaj pravih kmetov in veliko bajtarjev, vsi pa so imeli številne družine. Koruza tam ne raste, je previsoko in prehladno, ob velikem trudu pa so pšenica, oves in ječmen kar bogato rodili. Žitnih polj ne boste več videli, se ne izplača, samo košenine, ki segajo visoko v pobočje Javornika. Še najbolj se je obnesel krompir in ta je preganjal lakoto.

Sicer pa se je živelo iz dneva v dan, iz rok v usta. Že nedeljska maša in pohajkovanje na Gospodov dan so bili ljudem nagrada za tlako med tednom. Pri maši si moral biti lepo oblečen in obut. Le tako je šlo, da je bilo nekaj domačih pri zgodnji maši, drugi pa pri kasnejši. Na sredi poti so se nekje srečali oziroma počakali in si zamenjali obleko in preobuli čevlje. Nekaj je bilo tesačev in so delali v gozdu. Daleč za kruhom niso hodili. Tudi bližina meje z Jugoslavijo ni bila prednost. Kljub vsemu pa so se ljudje počutili varne in upali, da se bodo časi obrnili na boljše. Edino, česar zares ni primanjkovalo, so bili otroci. Samo v osnovni šoli v Lomah jih je bilo čez petdeset, pa so bile na planoti še štiri šole. V Črnem Vrhu je bila do kapitulacije Italije karabinjerska posadka, pa tudi obmejna straža. Ko se je začela vojna, so se razmere vsestransko poslabšale.«

Čukova, po domače Šoštarjeva bajta s senikom in hlevom v Spodnjih Lomah. VIR: Zaveza, št. 28

Šoštarjevi so bili bajtarji, gostači pri kmetu Rudolfu

Lome so najbolj raztegnjeno naselje. Čeprav ima vas zdaj samo sto prebivalcev, je njegovih enaintrideset hiš razmetanih po razgibanem severnem predgorju Javornika pet kilometrov daleč. V Spodnih Lomeh je živel čevljar Jože Čuk. Delal je doma in hodil po hišah. Zaradi poklica so mu rekli Šoštarjev. Kljub temu, da se je trgal na vse konce, ni prišel na zeleno vejo. V družini se je namreč rodilo štirinajst otrok. Od tega so trije umrli mladi, najstarejši dekleti pa so ubili partizani in bo o tem govorila naša zgodba. Živih je še osem Jožetovih sinov in hčera /leta 1998/.

Šoštarjevi so bili bajtarji, gostači pri kmetu Rudolfu. Samo soba in kuhinjica. Zlasti pozimi je bila gneča. Kakor hitro se je otoplilo, se jim je ponujala prijazna narava, tudi udobno ležišče se je dalo najti na senu ali stelji. Gospodar Rudolf je bil med najbolj premožnimi kmeti, vendar za bajtarje ni imel pravega čuta. Sam si je kar privoščil in takole so o njem modrovali: »Radio mu gode, vina si natoči, pršuta si nareže. Pa saj ta ima nebesa že na tem svetu!«

Poleti je moral Šoštarjev oče za skromno stanovanje pomagati pri vsej košnji, otroci so priskočili na pomoč, kakor hitro so to zmogli. Fantje so pasli, dekleta pa pomagala pri pletvi, žetvi, grabljenju. V kleti hiše je bil hlev in tam so imeli bajtarji kravo in vsako leto zredili prašiča. Potem se je gospodar domislil in hlev preuredil v sobo, vzel še eno družino pod streho in si s tem pridobil novo delovno silo. Za kravico ni bilo več prostora v hiši. Šoštarjevi so ji uredili zasilni hlev na koncu hiše, skupaj s steljnikom in drvarnico. V hiši, bolj bajti, so se kar nekaj časa stiskale tri družine, tako da je v njej, ko je bila najbolj poseljena, živelo enaindvajset ljudi. Še petčlanska družina Poženel ter ženski, ki sta se pisali Šemrl in imeli vsaka po dva nezakonska otroka.

Gospodinjski tečaj v Lomah pri Črnem Vrhu nad Idrijo leta 1938. VIR: Zaveza, št. 28

Namesto v šolo z živino na pašo

Vsaj enkrat so imeli srečo. Vžgale so se saje v dimniku in je gorelo. Čeprav je bila streha slamnata, se je ogenj ni prijel. Spominjajo se, da so bili zadovoljni in so se imeli radi. Najstarejša Marija je šla za deklo h kmetu Oblaku v Zgornje Lome, druga po vrsti Katarina je pomagala mami, tretji, France, je šel desetleten za pastirja h kmetu Tiču na Šajsno Ravan pod Javornikom. Radi so ga imeli, kot da je njihov. S hvaležnostjo se jih je spominjal. V šolo je hodil še malo više v Kajni Dol. Paša ni bila huda, saj je bilo toliko gmajne, da so jo krave komaj popasle. Vsak pastir ve, kaj je najhujše: njiva repe ali pese v bližini, v katero ti žival potuhnjeno plane, ko najmanj priča­kuješ. Za celoletno delo ni bilo plačila v denarju, samo obleka in čevlji. Po petih letih se je začel pri očetu učiti za čevljarja. Hodil je že z njim po hišah, nato pa je šel k domobrancem.

Franceta je po vojni zamenjal Andrej in ostal na Šajsni Ravni štiri leta. Četrti po starosti Matej je šel za pastirja h kmetu Tomincu v Spodnjih Lomah. Velikokrat je moral namesto v šolo, ki je bila pri istem kmetu, gnati živino na pašo. Ko se je tako enkrat vrnil in so krave veselo krožile okrog poslopij, je iz hiše vsa zasopla pritekla italijanska učiteljica in ga rotila: »Nascondi Matteo, prego! E arrivato inspettore ...«

Dekleta iz Lomov pri nedeljskem druženju. VIR: Zaveza, št. 28

Vozovi z žitom v mline v Hotedršici so končali kot plen partizanov

Socialno razlikovanje je bilo včasih hudo, odvisno od ljudi. Slabo je bilo pri Rudolfu. Tam je imel hlapec, kot tudi marsikje drugod v tistem času, prostor samo v hlevu. Tam ni samo spal. Celo kadar ga je namočil dež, ni imel dostopa v hišo. Tudi omara z nedeljsko obleko je stala v hlevu. Ni bilo pravega zaupanja v dano besedo. Matej se je spominjal, kako so imele sestre in gospodar preklane letvice; nanje je gospodar vsak teden preko obeh polovic zažagal črte in s tem označil opravljene šihte.

Žito so vozili mlet v Zalo, v grapo, kjer se spušča cesta od Godoviča proti Idriji. Tam so stali trije mlini. Potem so po vdaji Italije partizani zaminirali cesto. Nemci so se maščevali tako, da so mline požgali. Prvi vozovi z žitom v mline v Hotedršici so končali kot plen partizanov. Zato so pšenico, oves in ječmen nosili, tudi Čukovi najstarejši dekleti, predvsem za kmete, Katarina in dekla Pepca za Rudolfa, Marija pa za Oblaka. Za ženske je bila taka pot bolj varna kot za moške. Vsaka si je naložila na ramo dvajset do petindvajset kilogramov težko vrečo. Povzpele so se na Lebanov grič in spustile v Novi svet. V dveh urah so bile na cilju. Včasih so v mlinu počakale, da je bilo žito zmleto, ali pa so dobile moko v zameno. Že prej so imeli prebivalci stike čez mejo, zlasti z župnikom, pri katerem so dobivali knjige Slovenčeve knjižnice, Glasnik Srca Jezusovega in drugo čtivo in ti stiki so bili po kapitulacije Italije še pogostejši.

Črnovrška planota: raztresene domačije, redke njive, košenice in gozd. VIR: Zaveza, št. 28

Štajerec s partizanskim imenom Slavc je bil glavni vosovec

Štajerec s partizanskim imenom Slavc je bil glavni. Ne vedo, kako mu je bilo ime, ali pa nočejo povedati. Prišel je kot predhodnica in poverjenik VOS za črnovrško območje. Velik in rdečeličen. Čeprav naj bi organiziral narodno vstajo, ki jih bo rešila fašizma, so se ga bali. Čutili so, da je nevaren. Katarina je nekega večera, ko je stala na balkonu domače hiše, ujela pogovor med njim in terenko s partizanskim imenom Darinka. Pogovarjala sta se o njej. Ko se je vrnila v kuhinjo, je jokala, vendar ni hotela povedati, zakaj. Da je imela ponoči hude sanje. Enkrat je prišel Slavc do nje osebno in ji pretil. Vodil je tudi skupino, ki je prišla k Tominčevim v Spodnje Lome po domačega sina Ivana. Fant se je takrat grel na peči. Preden je mati odklenila, je stekel po stopnicah navzgor, počakal, da so vstopili v hišo, nato pa skočil z balkona bos ter v sami srajci na plano in se zatekel k stricu v Črni Vrh. Pepo Kavčič, nekdanjo terenko iz Zadloga, so vprašali: »Ali se spomnite Slavca.« »Seveda. Kako mu je bilo ime?« Ni hotela povedati in pogovora je bilo konec. Po vojni je bil na visokih položajih Ozne in morda še živi.

Črni Vrh nad Idrijo. FOTO: Ivo Žajdela

Molitvenik kot razlog za »sodelovanje« s sovražnim župnikom

Ko so vaščani decembra 1943 malo pred božičem čakali po zorni maši pred zaprto trgovino v Črnem Vrhu, če se bo slučajno odprla in bodo dobili hrano na nakaznice, se je stara Cuntovka iz Zadloga obrnila na Čukovo mlajšo: »Katarina, kdaj boš šla v mlin? Vedve nosita tja dol. No, če boš kaj šla, mi prinesi mašne knjižice Molimo.« Deklica je pristala. Ko so bili že v Hotedršici z žitom za v mlin, je skočila še k župniku po molitvenik. Oče ga je po nedeljski maši izročil tisti ženski. Vse kaže, da je šlo za past, kajti knjižica je prišla v roke partizanom na komandi VOS v Zadlogu. Služila bi naj kot kronski dokaz, da sta dekleti povezani s hotedrškim župnikom. Njega so imeli na piki, veljal je za nasprotnika komunizma in kot tak za sovražnika.

Pa še ena zamera je bila. 23. decembra 1943 so se na Javorniku spopadli Nemci in partizani. Ubite in ranjene nemške vojake je morala Marija z vozom peljati v Godovič. Oblakova kmetija, kjer je služila, je namreč čisto pod goro. Z Godoviča je nato peljala nekaj domobrancev v Hotedršico. Da se ne bi vračala v temi, je tam prenočila. Frančiška Ozbič pa se je zapletla v besedni spor s terenko Cvetko. Dvomila je namreč, da so Nemci na tleh in da bo partizanska zmaga tako lahka in hitra. Ko so se partizani ob oktobrski ofenzivi leta 1943 izgubili pred nemškimi tanki, ji je poočitala: »Kaj imaš od vojske, ki te ni sposobna braniti?«

Župnijska cerkev sv. Jošta v Črnem Vrhu nad Idrijo in župnišče. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovska ugrabitev treh žensk v Lomah

Partizani so jih ugrabili po naročilu Ivana P., komandir črnovrške čete varnostne službe je bil F. M, politkomisar pa J. G. 5. januarja 1944 popoldne so prišli ponje. Dva partizana s šestnajstletnim vodičem Francem Rupnikom iz Zadloga. Najprej po Marijo v Gorenje Lome. Morala je z njimi. Podali so se kar počez in navzdol k Ozmičevim. Tam so imeli tri dekleta: »Katera je Frančiška?«, so vprašali. Potem so se odpravili še v Spodnje Lome k Šoštarjevim. Kar v kuhinjo so prišli: »Čuk Katarina, greste z nami!«

Zaselek Mala Gora pri Zadlogu, blizu katerega so komunistični vosovci umorili tri ženske iz Lomov (vir info tabla v Črnem Vrhu). FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti niso imeli nobene legalnosti ne legitimnosti

Velikonja: »Ni znano, kam so jih gnali /na center PK VOS v Šebrelje; Anton Kosovel, Zločin brez kazni, Ljubljana, 2003, str. 120–121/. Najmanj do Vojskega, morda celo v Cerkno. Poudarjamo, da je bilo to nekaj mesecev po vstaji na Primorskem. Po nemški ofenzivi se je število partizanov osulo, še vedno pa jih je v Trnovskem gozdu in njegovi okolici ostalo približno dva tisoč, torej za polk, pa so se vseeno imenovali IX. korpus. Še vedno velika vojska, ki pa se je zavedala, da je vojna zanjo dobljena. Zato se partizani posebnih vojaških akcij niso lotevali. V Vipavsko dolino so se spustili šele ob koncu vojne. Tisto na koncu ob nemški ofenzivi za veliko noč 1945 je bilo eno samo skrivanje in bežanje. Med največje akcije lahko štejemo uničenje domobranske postojanke v Črnem Vrhu, miniranje železniških mostov v Baški grapi in pohod v Benečijo. Ko se je nato v Črnem Vrhu naselila posadka šestdesetih nemških policistov, so jih pustili pri miru. Bilo pa je živahno delovanje na terenu, širjenje najrazličnejših mrež, obveščanje, povezovanje, izobraže­va­nje. Koliko dela so si samo naložili s temi tremi dekleti. Ve se, da so jih del poti vozili. Z njimi so imeli opravka pravi preiskovalci in sodniki. Ker na dekletih niso našli krivde, so jih oprostili.«

Ob tem treba najbolj jasno zapisati: Komunisti oziroma njihove paraslužbe niso imeli nobene legalnosti ne legitimnosti in niso imeli nobene pravice s komer koli početi kar koli. Komunisti so nam skozi več desetletno indoktrinacijo vcepili, da so »zasliševali« in »sodili« ljudem. Vse to, da o umorih sploh ne govorimo, je bilo čisti zločin.

Konec v: Marija in Katarina Čuk ter Frančiška Ozbič – VOS umoril tri ženske [2]

1/10