Marija Gasser je učiteljica razrednega pouka v Železnikih. Kot domačinka iz bližnjih Selc je zelo navezana na kraje in zgodovino zgornje Selške doline. Poleti 2015 je v samozaložbi izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas. V njej je iztrgala pozabi zgodbe ljudi iz vasic Spodnje Danje in Zgornje Danje ter zaselkov Trojar, Zabrdo, Torka in Ravne. Tako lepo knjigo si kraji, ki jih opisuje, predvsem pa mnogi ljudje, ki jih knjiga obravnava, zelo zaslužijo. Knjiga je enkraten spomenik ljudem, ki so v vaseh pod Ratitovcem živeli trdo življenje, ki pa jim prav nič ni prizanesel predvsem »čas« med drugo svetovno vojno in po njej. Ta »čas« sta bili seveda nemška in partizanska vojska, potem pa še povojni režim.

Marija Gasser s knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovina podgorcev

Knjiga je vsebinsko zelo bogata. Na začetku je avtorica opisala geografsko okolje, zgodovino naselitve v teh krajih, županijo Sorico, župnijo Sorico, slikarja Ivana Groharja in gibanje prebivalstva. Sledi prikaz kmečkega življenja v teh strmih krajih, kjer so bili načini preživljanja precej specifični. Opisala je socialno ureditev. Zbrala je veliko gradiva o praznikih, praznovanjih, pesmi in pregovore. Zaradi dostopnejših virov je podrobneje prikazala življenje v obravnavanih vaseh najprej do konca prve svetovne vojne, potem pa še med obema vojnama. Dve poglavji je posvetila dogodkom, tudi zelo hudim, med drugo svetovno vojno in po njej. Dodala je tudi nekaj dragocenih pričevanj. Sledi še opis življenja po drugi svetovni vojni do danes.

Pogled na podgorske vasi z Ratitovca, zadaj levo Porezen. FOTO: Ivo Žajdela

Bogastvo hišnih imen in priimkov ter ledinskih imen

V drugem delu knjige je najprej objavila nekaj zapisov starejših avtorjev o obravnavanem območju. Posebej je opisala šolstvo in nato božja znamenja. Nadvse dragocena so štiri poglavja, v katerih je zbrala zelo veliko gradiva, izredno dediščino, ki je do danes že skoraj izginila: podrobne opise poimenovanj podgorskih vasi, bogastvo hišnih imen in priimkov ter ledinska imena. Sledi obsežen slovar danes že izgubljenega tirolskega narečja, ki so ga govorili ljudje v vaseh pod Ratitovcem. Na koncu je objavila celo vodnik po poteh iz doline in do vrha Ratitovca, kar dvanajst poti je opisala.

V knjigi je zbrana in tako iztrgana pozabi izjemna zgodovinska in kulturna dediščina enega območja naše domovine. Tudi zato je ta njena knjiga zelo pomembna tudi z nacionalnega vidika. Kljub vsej veliki različnosti tem je besedilo ves čas napisano na zelo berljiv način, tako da bo knjigo vsak z veseljem prebiral.

Torka, pogled z vrha Ratitovca. FOTO: Ivo Žajdela

Naseljeni pred sedmimi stoletji

Življenjska pot ljudi je odmerjena na dneve in leta. Pot je prispodoba za življenje, zato nas knjiga pelje skozi stoletja po drfaše bejgah, kot bi rekli podgorci oz. po vaških poteh. Prva pot priseljencev, prednikov podgorcev (vasi pod Ratitovcem), se je pred več kot sedmimi stoletji ustavila pod Ratitovcem in Soriško planino. Tu so živeli iznajdljivi in sposobni pridelovalci z znanjem preživetja v težkih pogojih, z občutkom za lepoto ter neskončno navezanostjo na visokogorsko krajino. S seboj so prinesli svojo kulturo in vero.

Zaradi posebnosti teh vasi je avtorica že nekaj časa zbirala in zapisovala, kar je videla ter slišala, načrtno je iskala pisne vire, posebno ljubi so ji stari predmeti in častitljivo stare fotografije. Odločitev za obširnejši zapis je nastal pred manj kot tremi leti, ko so se z domačini začeli pogovarjati o spominski plošči »izginulim« po drugi svetovni vojni. Ugotovila je, da je gradiva veliko in ga je moč povezati v knjigo.

Družina Gartner iz Spodnje Torke leta 1938. VIR: Marija Gasser 

Izginulo narečje prebivalcev pod Ratitovcem

Brala je literaturo, obiskovala arhive in muzeje, neprecenljiva pa je bila župnijska kronika v Sorici in šolske kronike. Župnika Jurij Karlin in Janez Mikuš sta bila dobra kronista. Zapisovala sta dosežke, delo, kulturo prebivalcev, politične razmere. Z njuno pomočjo je poskušala razumeti, kako so veliki svetovni dogodki oz. zablode in ideje manjšine, ki so imeli moč, denar in oblast, vplivali na življenje malih ljudi na obravnavanem območju. Zato je v zapisu čutiti skrb za prebivalce in nemoč za njihove včasih zelo nespametne odločitve ter tudi jezo.

Pogovarjala se je z domačini o zemlji, ki jim je nudila preživetje, o delu, o svetih znamenjih, ki so bila pribežališče za nešteto prošenj in zahval, o šegah ter navadah ob praznovanjih, o rojstvih in smrti. Obudili so nekaj pesmi iz tega okolja in ugotovili, da se je ustno izročilo izgubilo, da zamujajo nekaj desetletij. »Največji užitek in bližino pa mi je nudilo iskanje starih narečnih besed, njihovo ohranjanje in oživljanje jezika, ki ga govori le še nekaj domačink,« je Marija Gasser povedala na predstavitvi svoje knjige v Železnikih 5. septembra 2015. Čar tega območja bi bil večji, če bi se ohranilo avtohtono narečje. Slednje je bilo prepovedano. Vprašala se je kaj se zgodi, če izginejo jezik, kultura, arhitektura, zgodovina? Je prav, če to vemo in molčimo še mi?

Torka leta 1942, z leve Vinka Gartner (1931, Zgornjetorkarjeva), Kristina Gartner (1932–2018, Spodnjetorkarjeva), Ivanka Gartner (1932–1978, Zgornjetorkarjeva) in Marica Gartner (1930, Spodnjetorkarjeva). VIR: Marija Gasser

Hvaležnost pričevalcem

Življenje v podgorskih vaseh nekoč in danes je želela prikazati skozi različna obdobja. »Premalo ga poznamo ali pa smo napačno poučeni,« nas opozarja avtorica. »Posebno tisti, ki odločajo o teh krajih, bi morali poznati zgodovinsko ozadje. Predvsem pa bo v knjigi možno najti tudi odgovor na pogoste očitke prebivalcem, da svojih krajev ne negujejo dovolj skrbno.«

Pogovori s pričami oz. domačini so bili zelo spoštljivi, čustveni, včasih izbrskani iz globočin, pretresljivi, odkriti, saj otroštvo niza najgloblje in najbolj čuteče spomine. »Večina ljudi je izražala začudenje, da me to zanima, in hkrati hvaležnost, da koga sploh zanimajo. Moje veliko začudenje pa je veljalo njim oz. vašemu odličnemu spominu ter moralni zavesti, skrbno hranjenim predmetom in fotografijam. Najbolj me je začudilo, da nekateri hranite zapise, spomine, dnevnike, ki so že danes, še bolj pa bodo nekoč v prihodnosti izjemna dragocenost, ne samo za sorodnike. Prav zaradi te globoke zavesti resnice o času vašega otroštva ne bi bilo možno ustaviti,« je dejala na predstavitvi knjige.

Kopačevi iz Torke: Janez Kopač, Ludvik Koder, Matevž Kopač in Franc Kopač. Slika je bila posneta 7. maja 1945. Komunisti so vse štiri čez nekaj dni ugrabili in jih umorili. VIR: knjiga

Kopačevi fantje iz Torke zgoraj. Slika je bila posneta 7. maja 1945. Komunisti so vse štiri čez nekaj dni ugrabili in jih umorili. VIR: Marija Gasser

Rane vojne in komunistične revolucije

Tako kot drugod po Sloveniji sta tudi tu vojna in revolucija zasekala hude rane. V knjigi jih je avtorica opisala. O medvojnem in povojnem nasilju se dolgo ni govorilo, šele zdaj, po 70 letih, ga je nekoliko osvetlila. Pravi, da so želeli ljudje vojno le preživeti. Nekaj fantov in mož so mobilizirali Nemci, nekaj jih je šlo v partizane, nekatere so ujeli Nemci, jih mobilizirali za delo na Koroškem, ali so jih poslali na fronto. Sorica je bila na meji med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem, zato je bila v Sorici graničarska postojanka. Le med hajkami, ko so prišli SS oddelki iz Bohinja, so bili tu boji. Soriški Nemci in partizani so se med seboj dogovarjali, niso se srečevali. Spodnje Danje in podgorske vasi so bile stalno na vrsti za rekvizicije različnih partizanskih enot. Partizani so pogosto rekli domačinom, da so ti kraji na črni listi. Leta 1944 so se spodnjedanjarski moški na poziv priključili graničarski postaji v Sorici. Če tega ne bi storili, bi Nemci izselili njihove družine. Graničarji so tu delovali v dobro ljudi in marsikdaj ugodno rešili kakšno situacijo. Tudi to je opisano v knjigi.

Podgorska pastirja Vinko Gartner - Spodnjetorkarjev in Milan Gartner - Zgornjetorkarjev pred kočo na Ratitovcu 1936. Vinka Gartnerja (levo) je na pašniku v Povdnu ustrelil partizan. VIR: Marija Gasser

Spominska plošča »izginulim« – to je umorjenim

Sorodniki, občina Železniki in Nova Slovenska zaveza so ob 70. obletnici genocida 6. septembra 2015 v Sorici postavili spominsko ploščo v spomin župniku v Sorici Francu Krašni, duhovniku Filipu Terčelju in 24 »izginulim« domačinom. Zgodba teh vasi in ljudi je ena izmed tisočih, a vendar na nek način edinstvena.

V prvih dneh »svobode« je »izginilo« 24 mož, v glavnem gospodarjev večjih kmetij: očetov, mož, bratov, sinov. Nekateri sploh niso bili graničarji na nemški postojanki v Sorici. Med njimi je bil Franc Kopač, nemški ujetnik, Anton Valentinčič je delal na kmetiji na Koroškem, Gašper Weber – Koblarjev stari oče, je bil vso vojno doma. Dovolj je bilo, da je bil iz teh krajev in je »izginil«. Povprečna starost ubitih je bila 35 let. Odtrgali so jih od družin s petimi, dva s po šestimi otroki. Za ugotavljanje kakršne koli krivde niso bili izpeljani niti minimalni postopki. Še danes njihovi sorodniki ne vedo za njihove grobove. Ena od osnovnih, temeljnih pravic, ki velja v kulturnih družbah od antike dalje, je pravica do groba.

Izraz »izginuli« seveda pomeni, da so jih leta 1945 komunistični paravojaki ugrabili, nato pa umorili na neznanih krajih. Izraz je tipično izrazoslovje ljudi, ki so morali pretrpeti neizmerno nasilje komunistov. Zaradi ustrahovanosti uporabljajo besede, ki niso natančne, direktne in zato nevarne.

Podgorske lepotice leta 1925. VIR: Marija Gasser

Povojna nasilna izselitev v Avstrijo

Toda nasilje režima se je samo še nadaljevalo. V dneh okoli božiča leta 1945 je režim na Koroško nasilno izgnal 90 prebivalcev teh krajev, od tega 62 otrok. Ostali so brez doma, odvzeli so jim državljanstvo, razlaščeni so bili premoženja, prepovedali so jim jezik, spremenili so jim priimke. Izgubili so svojo identiteto in dostojanstvo. Nihče jim ni mogel očitati ničesar. Njihovi predniki so bili nekoč, pred davnimi stoletji, nemškega oz. tirolskega porekla. Njihovo usodo sta delila tudi župnik v Sorici Franc Krašna ter duhovnik Filip Terčelj, pisatelj, pesnik, nabožni pisec, ki sta se zavzela za te ljudi in zato so ju pripadniki povojnih oblasti 7. januarja 1946 umorili v Štulčevi grapi pod Davčo. Zapostavljenost se je nadaljevala. Desetletja so bili ljudje odrinjeni na rob, drugorazredni. Niso smeli niti povedati, vprašati za svoje očete, ni jim bilo dovoljeno odžalovati ubitih najbližjih.

Povrnitev dobrega imena

»V ljudeh, ki so mi pripovedovali, je še vedno čutiti izjemno bolečino zaradi neznanske krivice, ki so jo pretrpeli, pa tudi strah pred ponovnimi ponižanji,« je pripovedovala Gasserjeva in dodala, da se jim nihče za prestano gorje in krivico še ni nikoli opravičil. »Vse te izkušnje z ljudmi so bile moja popotnica, da v delu knjige spregovori tudi krivica, ki se jim je zgodila. Ti kruti dogodki so pustili travme in rane za več rodov ter za vedno spremenili podobo teh krajev. To je podgorska in danjarska dediščina iz naše skrinje oziroma naše zgodovinske shrambe.« Spodnjedanjarji in podgorci so bili potisnjeni v krivdo brez krivde. Z zapisom jim avtorica želi povrniti vsaj dobro ime.

Tišina in lepota

In danes? Vasice, razen Spodnjih Danj, so skoraj utihnile. Rojenice so se v zgornjih vaseh umaknile že pred desetletji, po zaprtju šole v Zabrdu. Izgubila se je vez med starejšimi in mlajšimi, raztrgale so se vezi do rodnih vasi. Vasi so skoraj prazne. Avtoričin namen je bil, da z zapisom ohrani vsaj delček iz zelo bogate zgodovinske skrinje. »Ta knjiga ni za moč in ne za zmago, še manj za dobiček, je v hvaležnost prednikom za prehojene življenjske poti ter je odlično izhodišče, da jo še kdo dopolni,« pravi Marija Gasser.

Ivo Žajdela, Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Demokracija, 22. 10. 2015

Ivo Žajdela, Zakaj so ubili Filipa Terčelja, Družina, 21. 3. 2021

1/10