Napisali ste knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas, v kateri ste opisali zgodovino in življenje v vaseh ter zaselkih pod Ratitovcem. Glede na to, da niste domačinka, ste delo opravili res temeljito. Zakaj ste se odločili, da boste tem krajem posvetili toliko svojega časa in dela?

V knjigi so opisane vasi Spodnje Danje, Zgornje Danje, zaselki Trojar, Zabrdo, Torka in Ravne. Vasi ležijo na nadmorski višini od 895 do 1.150 metrov, pod Ratitovcem, v zadnjem delu Selške doline in spadajo pod občino Železniki. Konec 13. stoletja je loška gospoda, da bi kultivirala to območje, tu naselila Nemce iz Pustertala.

V Zabrdu je rojstna hiša mojega moža. Že več kot tri desetletja sem vpeta v te vasi. Od takrat do danes se je podoba teh vasi zelo spremenila. V dobrem in malo manj dobrem. Malo boljša je infrastruktura, nekatere hiše so obnovljene, nekaj več je strojne obdelave. In malo manj dobrem; kar je bilo včasih pogoj za ročno obdelavo, se večinoma opušča. Vasi, razen Spodnjih Danj, so skoraj prazne. Nekaj hiš z značilno tirolsko arhitekturo propada, prav tako gospodarska poslopja, kozolci. Premalo je rok in narava kaže svojo moč. Nekoč, pred več kot sedmimi stoletji, so prvi priseljenci z rokami iztrgali naravi plodno zemljo, danes pa se kljub trudu pridnih domačinov te strme, sončne košenine zaraščajo.

Skozi te vasi vodi kolesarska pot, veliko je pohodnikov, pogosto sprašujejo in se čudijo, zakaj v tako lepih krajih ni ljudi. Nekateri imajo zelo napačno predstavo o teh vaseh, ne poznajo zgodovinskega ozadja ali pa jim celo očitajo, da krajine ne čuvamo dovolj skrbno. S takimi izjavami se tem ljudem dela še dodatna krivica. Malo ljudi ve za krivico, ki se je zgodila v vaseh pod Ratitovcem. Zaradi nje so bili tukajšnji prebivalci vseskozi zapostavljeni od lokalnih skupnosti in države.

Za zapis je bilo več nagibov. Moj namen je bil, da z zapisom ohranim vsaj delček iz zelo bogate in posebne zgodovinske skrinje. Zapis je bogastvo za nas, rodove naprej, izraz spoštovanja in zahvala prednikom za oblikovanje tako lepe krajine.

Marija Gasser na znanstvenem posvetu o človekovih pravicah v Škofji Loki 8. decembra 2016. FOTO: Ivo Žajdela

Kako ste zbirali gradivo? Starejših ljudi je namreč vedno manj.

Pred več kot dvema desetletjema sem na zelo neuglednem mestu (na smetišču) v vasi rešila Šolsko kroniko OŠ Zabrdo in še nekaj zelo dragocenih šolskih predmetov, ki jih še danes skrbno hranim. Bila sem užaljena. Kasneje sem ugotovila, da je bil šolski arhiv prevzet šele šest let po zaprtju zabrške šole, leta 1977. Bil je objeden od podgan. Tudi tu se pokaže odnos do teh vasi. Že pred leti sem se veliko pogovarjala s Petrom Jenšterlom – Adamovim, pa tudi z drugimi domačini, ki so mi marsikaj osvetlili.

Zaradi posebnosti teh vasi sem že nekaj časa zbirala in zapisovala, kar sem videla, slišala. Načrtno sem iskala pisne vire, zbirala sem častitljivo stare fotografije. Brala sem razno literaturo, obiskovala arhive in muzeje, neprecenljiva pa je bila za moje delo župnijska kronika v Sorici in zabrške ter soriške šolske kronike. Kronike so izjemna dragocenost, resnični, verodostojni dokazi za razjasnitev življenja prebivalcev v teh krajih.

Pogovarjala sem se z domačini, ki imajo veliko vedenja in čuta za preteklost. Iskala sem zgodbe, pesmi, zanimalo me je šolstvo, kako je potekal pouk, kaj so se v šoli učili. Izjemno spoštljivo, odkrito smo se pogovarjali o zemlji, delu, praznovanjih, o vsem, kar je te ljudi tako izjemno navezalo na te kraje. Pogovori so me bogatili, hkrati pa so bili tudi pretresljivi, čustveni, saj otroštvo niza zelo globoke spomine.

Marija Gasser z možem Francetom ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu 3. junija 2017.

Kaj je specifika v knjigi opisanih vasi?

Tu so živeli izjemno iznajdljivi, neverjetno sposobni pridelovalci z znanjem preživetja v težkih pogojih, z občutkom za lepoto ter neskončno navezanostjo na visokogorsko krajino. Med sabo so v sožitju živeli gruntarji, kajžarji in gostači. Upoštevali so trden notranji red v skladu s krščanskimi vrednotami. Bili so samozadostni, inteligentni, napredni, njihove navade so bile drugačne, posebne. Dolga stoletja so bili odrezani od ostalega sveta, povezani le s stezami in vezani na noge. Živeli so dokaj odmaknjeno in ločeno od ostalih krajev. Imeli so znanje o obdelovanju zemlje, znali so delati na tistih obljudenih površinah, ki jih je ponujala s soncem obsijana pokrajina. Marsikaj je tudi mene močno presenetilo. Npr., da je v hiše na Torki po glinenih ceveh že pred več kot dvesto leti pritekla voda.

Prva fotografija v svetu je ohranjena iz leta 1826 v Franciji, na Torki pa so se fotografirali dobrih 50 let kasneje. Golcarji iz teh krajev so bili vrhunski po svojih sposobnostih. Zmožni so bili spravila lesa iz težko dostopnih strmin. Delo so dobili v Franciji, Galiciji, Romuniji, Turčiji, Bosni. Vse to priča o naprednosti teh ljudi. Pridelali so vse, kar je bilo potrebno za življenje.

Pogled na podgorske vasi z Ratitovca, v ospredju Torka, zadaj Porezen. FOTO: Ivo Žajdela

Tod so živeli tirolski priseljenci, ki so imeli svoj jezik in kulturo. Vse to ste v knjigi natančno popisali.

S seboj so prinesli svoj jezik, kulturo in običaje ter jih skozi stoletja spoštovali in ohranjali. Skoraj vsi moški so igrali enega ali več inštrumentov. Igrali so orglice, harmoniko, klarinet, violino in veliko so prepevali.

Sorica VIR: knjiga

Življenje v vaseh pod Ratitovcem je bilo vsekakor zelo trdo.

Življenje je bilo trdo, garaško. Njive so bile na strmih bregovih in so jih obdelovali ročno. Odvisni so bili od samooskrbe. Podnebje je tu precej hladno, uspeva le ena letina. Ukvarjali so se s poljedelstvom, sadjarstvom, redili so govedo, drobnico. Skrbno so izkoriščali les in kamen za zidavo, strehe so pokrivali s skriljem. Kot obelisk stojijo le še nekateri kamniti kozolci in poslopja. Ukvarjali so se z rokodelstvom, nekateri njihovi izdelki so bili prav genialni.

Zgornje Danje VIR: knjiga

Ali so bili zato »trdi« tudi ljudje?

Trda pokrajina oblikuje tudi trd in trden značaj. Bili pa so pošteni, delovni, zavedni državljani, pokorni tistemu, ki vlada. Pomagali so si med seboj, saj drugače ne bi preživeli. Od otroštva do zrelosti je veljal z znojem zapisan red. Tudi generacijski. Če se je pojavil na veselici malce premlad mladenič, »ka še ni ajnrikal« (ni opravil štelinge, ni bil še zrel za vojaščino), so ga birmali (oklofutali) in ga vrgli čez prag. Ni bilo veliko besed, življenje so krojila dejanja. »Dali so besedo.« To je bila veljavna pogodba. Mogoče pa je prav trdo življenje v njih oblikovalo izjemno dobroto in srčno kulturo.

Otroci pred cerkvijo sv. Marka v Spodnjih Danjah leta 1950. VIR: Marija Gasser

V knjigi ste podrobno opisali običaje in versko življenje.

Vse je bilo zapeljano v določen red, v ravnovesju z naravo in s svetimi časi cerkvenega leta. Ko je dan pred praznikom ali v soboto zvonilo fajrant (ob štirih popoldan), so končali z delom in se pripravili na praznik ali nedeljo. Na velike praznike, npr. binšt (binkošti), so prišli golcarji domov. To je bil tako velik praznik, da so žene morale imeti spletene kite že v soboto. Na praznične dneve se ni smelo opravljati nobenega dela. Praznik je bil povabilo v cerkev v Sorici ali v cerkev sv. Marka v Spodnjih Danjah. Na mejah soriške pokrajine, ob poteh so tirolski predniki postavili sveta znamenja, razpela in kapelice. Vsako od teh znamenj ima globlji pomen. V hišah pa so še danes skrbno negovani bogkovi koti. Vsekakor sveta znamenja predstavljajo kulturno dediščino in narodno identiteto. Tudi zaradi trdno izoblikovanih krščanskih vrednot so bili po vojni oblastem trn v peti.

Cerkev sv. Marka v Spodnjih Danjah. FOTO: Ivo Žajdela

Poleg domačih in ledinskih imen ste pozabi iztrgali jezik, ki so ga govorili. Razmere so se po vojni zelo spremenile, ali kdo sploh še uporablja star jezik?

Prav narečja so bogastvo in posebna zanimivost naroda. Čar tega območja bi bil večji, če bi se avtohtono narečje ohranilo. Pogovarjali so se v svojem jeziku, posebno prav jim je prišel, če so koga malo pošimfali ali če se niso z njim strinjali. Po drugi svetovni vojni so njihov jezik prepovedali. Kljub temu nekaj domačink še špreha (govori), tako da je v knjigi tudi slovar. Borte sa se vrležale. Besede so se izgubile. Kaj se zgodi, če izgine jezik, kultura, arhitektura, zgodovina? Odgovor je jasen na tem malem delčku pokrajine. Prepoved jezika je tudi negativen odnos do tega okolja.

Zabrdo iz zraka. VIR: knjiga

Kaj je danes ostalo v teh vaseh oziroma zaselkih od življenja pred drugo svetovno vojno?

Vasi kažejo podobo zgodnjega 20. stoletja. To je na nek način pozitivno, če bi se stavbno dediščino ustrezno vzdrževalo. Vasi so nekaj posebnega v Selški dolini, a tega se zavedajo le redki posamezniki. V Zgornjih Danjah se je podrla kajža, v Ravnah propada stavba, poslikana s freskami, nekdaj mogočnega Javhovega rodu. Kaj bo s Koblarjevo hišo? Te dni so podrli gospodarsko poslopje pri Trojarju. Koliko znoja, truda prednikov je bilo potrebno, da so z vprežno živino pripeljali kamenje, ga pozidali, ročno podrli drevesa in jih obtesali v tramovje. Za rušt tako mogočnega poslopja je potrebno sto kubikov lesa. Kolikokrat je zapelo kladivo, da je oblikovalo tisoče skrilastih ploščic?

Zabrdo, selitev zadnjega učitelja leta 1971. VIR: knjiga

Tako kot drugod po Sloveniji sta tudi tu vojna in komunistična revolucija zasekali hude rane. V knjigi jih opisujete. O medvojnem in povojnem nasilju se dolgo ni govorilo, šele zdaj ste ga vi, po 70 letih, nekoliko osvetlili.

Vojno so želeli ljudje le preživeti. Nekaj fantov, mož so mobilizirali Nemci, nekaj jih je šlo v partizane, nekatere so aretirali Nemci, jih mobilizirali za delo na Koroškem, ali so jih poslali na fronto. Sorica je bila na meji med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem, zato je bila tu graničarska postojanka. Le med hajkami, ko so prišli SS oddelki iz Bohinja, so bili tu boji. Soriški Nemci in partizani so se med seboj dogovarjali, niso se srečevali. Spodnje Danje in podgorske vasi so bile stalno na vrsti za rekvizicije različnih partizanskih enot. Partizani so pogosto rekli domačinom, da so ti kraji na črni listi. Na poziv so se leta 1944 spodnjedanjarski moški priključili graničarski postaji v Sorici. Če tega ne bi storili, bi Nemci izselili njihove družine. Graničarji so delovali v dobro ljudi v tej okolici in marsikdaj ugodno rešili kakšno situacijo. Tudi to je opisano v knjigi.

Zabrdo, Boštjanova hiša. VIR: knjiga

V Sorici ste postavili spominsko ploščo ljudem, ki jih je umorila domača oblast. Kdo je na njej?

Sorodniki, občina Železniki in Nova Slovenska zaveza so ob 70. obletnici genocida postavili spominsko ploščo v spomin in opomin župniku v Sorici Francu Krašni, duhovniku Filipu Terčelju ter 24 »izginulim« domačinom. Usoda teh vasi in ljudi je ena izmed tisočih, a vendar po svoje edinstvena. Na tem območju se je začelo najhuje dogajati po končani vojni.

V prvih dneh »svobode« je »izginilo« 24 mož, v glavnem gospodarjev večjih kmetij: očetov, mož, bratov, sinov. Nekateri sploh niso bili graničarji. Med njimi je bil Franc Kopač, nemški ujetnik, Anton Valentinčič je delal na kmetiji na Koroškem, Gašper Weber (Koblarjev stari oče) je bil vso vojno doma. Dovolj je bilo, da je bil iz teh krajev in je »izginil«. Povprečna starost ubitih je bila 35 let. Odtrgali so jih od družin s petimi, dve s šestimi otroki. Za ugotavljanje kakršne koli krivde niso bili izpeljani niti minimalni postopki. Še danes njihovi sorodniki ne vedo, kje so njihovi grobovi. Ena od osnovnih, temeljnih pravic, ki velja v kulturnih družbah od antike dalje, je pravica do groba.

V dneh okoli božiča leta 1945, v »svobodi«, so na Koroško izgnali 90 prebivalcev teh krajev, od tega 62 otrok. Ostali so brez doma, odvzeli so jim državljanstvo, razlaščeni so bili premoženja, prepovedali so jim jezik, spremenili so jim priimke. Izgubili so identiteto in dostojanstvo. Nihče jim ni mogel očitati ničesar drugega kot to, da so bili njihovi predniki nekoč, pred davnimi stoletji, nemškega oziroma tirolskega porekla. Njihovo usodo sta delila tudi župnik v Sorici Franc Krašna in duhovnik Filip Terčelj (pisatelj, pesnik, nabožni pisec), ki sta se zavzela za te ljudi, zato so ju pripadniki povojnih oblasti umorili v Štulčevi grapi. Zapostavljenost se je nadaljevala. Desetletja so bili ljudje odrinjeni na rob, drugorazredni. Niso smeli niti povedati, vprašati za svoje očete, ni jim bilo dovoljeno žalovati za njimi. To dediščino, zažrto bolečino nosi naš narod s seboj skozi rodove. Nihče se tem ljudem za prestano gorje in krivico ni nikoli opravičil. Ti kruti dogodki so pustili travme in rane za več rodov in za vedno spremenili podobo teh krajev. Ljudje, ki so toliko pretrpeli, so že zdavnaj oprostili, želijo le, da se jih z zapisom razbremeni.

Ivo Žajdela, Marija Gasser, Pomagali so si med seboj, Družina, 11. 10. 2015

Kopačevi iz Torke: Janez Kopač, Ludvik Koder, Matevž Kopač in Franc Kopač. Slika je bila posneta 7. maja 1945. Komunisti so vse štiri čez nekaj dni ugrabili in jih umorili. VIR: Marija Gasser

1/25