Med letoma 1972 in 2010 je le redko izšla številka Družine, ki je ne bi z rdečim svinčnikom v roki prebrala od prve do zadnje črke; poleg tednika pa še priloge Naša družina, revij Božje okolje, Cerkev v sedanjem svetu, kakšno leto se je kot lektorica podpisala tudi v dvajset in več knjig. Bila je edina »varuhinja jezika« za Družino in njene publikacije, čez njeno delovno mizo je šla v skoraj štiridesetih letih, kot je bilo rečeno ob njeni upokojitvi, »nepredstavljivo visoka gora vsakršnega jezikovnega gradiva s sporočili od duhovnih višav do gmotnih nižav«.

Vcepljena ljubezen do besede

Marija Bratina je slovenščino vzljubila v domači družini. »Kako lepo je bilo, ko smo otroci, petero nas je bilo, ob večerih z mamo in očetom posedli za kuhinjsko mizo, pozimi pa na krušno peč, zmolili rožni venec, nato pa nam je ata na glas bral mohorjevke. Vcepil nam je ljubezen do knjige, do besede,« se spominja otroštva v njej dragi Borovini, Dolenji vasi pri Krškem. Pomembno vlogo sta odigrala strica duhovnika, očetova brata, Ivan in Rafko Vodeb. Med njima je bilo osemnajst let razlike, oba sta imela zelo rada svoje nečake. Tako jo je po končani gimnaziji stric Rafko povabil v Rim. »Zame sta bili dve leti in pol bivanja v večnem mestu pri razgledanem stricu prava univerza,« pove. Nekaj malega je delala na Radiu Vatikan in obiskovala predavanja na mednarodnem katoliškem inštitutu Pro Deo. /…/

»Ne pozabite moje ljube slovenščine,« nam je zaklicala pred dobrim desetletjem, ko se je poslavljala v pokoj. FOTO: Pavel Bratina

Ravnotežje med izročilom in spremembami

Lektoriranje tednika, revij in knjig je od lektorice zahtevalo poznanje širokega razpona tematik in žanrov, za smiselne popravke je besedila morala razumeti in se vanje vživeti. Pri delu je morala nenehno preklapljati med različnimi področji: od teološke abstrakcije in mističnega vizionarstva do biblicistike, liturgike in pastoralne pragmatike, od cerkvenopravnih vprašanj do etike, sociologije in ekonomije; znajti se je morala tako v papeških okrožnicah kot literarnem podlistku, v polemičnem uvodniku ali potopisni reportaži, tako v škofovskih pridigah kot malih oglasih in kuharskih receptih. /…/

Ustvarjanje v Kamnjah

»Ne pozabite moje ljube slovenščine,« nam je zaklicala pred dobrim desetletjem, ko se je poslavljala v pokoj. Z možem Pavletom sta se iz Ljubljane preselila na Vipavsko, na Toninovo domačijo v Kamnje. Čeprav sta bila na Družini sodelavca, je šele v pokoju, kot pravi, »zares prišla na vrsto družina z malo začetnico«, ki je prej morala »marsikdaj in marsikaj potrpeti«. Sinova družina z vnukoma jima predstavlja največje veselje, še vedno pa tudi ustvarjata: Pavle raziskuje, piše in izdaja knjige, Marija jih lektorira; in še vedno je kot lektorica podpisana v kakšnem papeškem dokumentu in nekaterih revijah založbe Družina.

Članek je del zapisa v rubriki Osebno v jubilejni številki Družine.