Zavetnik: bolniškim sestram in strežnicam.

Atributi: križ z lilijo

Življenje preprostega dekleta Ane Frančiške je bilo vseskozi ena sama velika preizkušnja, polna ponižanj in trpljenja. Najprej v domači družini, kjer je ob revščini okušala še očetovo surovost in pijanost. Pogum in tolažbo ji je dajala dobra mati in Jezus v zakramentu svetega Rešnjega telesa, ki ga je smela že kot otrok prejemati večkrat na teden. Ana Frančiška je imela zelo pomanjkljivo izobrazbo (tri razrede ljudske šole), imeli so jo za »počasno« in jo največkrat zmerjali z gosjo. Bila pa je pridna delavka, zato očetu ni bilo po volji, ko je zvedel, da odhaja v samostan. S šestnajstimi leti je namreč, na priporočilo domačega župnika, vstopila v samostan šolskih sester sv. Doroteje (»dorotejke«) v Trevisu, ki so se imenovale tudi hčere sv. Srca Jezusovega in Marijinega. Njihovo poslanstvo je bilo predvsem oskrba bolnišnic, domov za ostarele, otroških zavetišč in umobolnic. Potrebovale so pridna dekleta, zato so tudi Ano Frančiško rade sprejele. Za redovno ime si je izbrala imeni Marija Bertila. Bila je skromna in požrtvovalna. V samostanu so jo uporabili za najrazličnejša opravila: najprej je delala v pralnici in pekarni, nato pa je bila pomivalka v kuhinji ter pri črpalki na ročni pogon. Sestre so jo zaradi njene preprostosti in neukosti prezirale, jo imele za neuporabno in ji nalagale najbolj umazana dela. Marija pa se nikoli ni pritoževala in vse potrpežljivo prenašala. Podobno je bilo z njo v bolnišnici v Trevisu, kamor so jo premestili. Sprva je delala v kuhinji, zaradi pomanjkanja pa jo je prednica morala premakniti na otroški oddelek, kjer pa se je kmalu pokazala njena karizma. Zdravniki in bolniki so bili nad njo navdušeni, saj nihče ni pokazal toliko poguma in prisebnosti pri težkih operacijah in nihče ni tako materinsko skrbel za otroke kot prav ona. Nikakršne težave ji niso predstavljale prečute noči, z dobro voljo je zdravilno vplivala na svoje bolnike. Kasneje so jo prestavili na oddelek za umobolne in za padla dekleta, ob izbruhu vojne pa je začela streči vojakom. Takrat se je že tudi pri njej pojavila smrtonosna bolezen, ki pa je ni ovirala pri njeni požrtvovalnosti. Zaradi ljubosumnosti drugih sester jo je prednica bolnišnice premestila v pralnico, kasneje pa celo odslovila. Usmilila se jo je šele glavna redovna predstojnica, ki jo je spet poslala v Treviso na oddelek za otroke. Tu je vse do smrti pomagala glavnemu zdravniku. Umrla je za rakom, stara komaj 34 let.

Ime: Rodila se je kot Ana Frančiška Boscardin, klicali so jo Ane ta, njeno redovno ime pa je bilo Marija Bertila. Še najbolj jo zaznamujeta imeni Ana »ljubkost, milost« (iz hebrejščine) in Marija »tista, ki jo ljubi Bog«.

Rodila se je 6. oktobra 1888 v vasi Brendola v pokrajini Vicenza v severni Italiji,

umrla pa 20. oktobra 1922 v Trevisu v Italiji.

Družina: Rodila se je v revni kmečki družini, njen oče Angelo ni bil prav nič »angelski«, saj je bil surovež in pijanec, zaradi katerega je družina veliko trpela. Aneta je imela še dva mlajša brata, eden je še mlad umrl.

Zavetnica: Nima posebnega patronata, gotovo pa je s svojim požrtvovalnim delom in čudeži lahko velik vzor in priprošnjica bolniškim sestram in strežnicam.

Upodobitve: Njene fotografije prikazujejo mlado ženo v črni redovni obleki s svetinjo Jezusovega in Marijinega srca na prsih. Na upodobitvah ima v rokah tudi križ z lilijo oz. streže bolniku na bolniški postelji.

Beatifikacija: 8. junija 1952 jo je za blaženo razglasil papež Pij XII., 11. maja 1961 pa papež Janez XXIII. za svetnico.

Goduje: 20. oktobra.