Našla je tudi čas za igre, druženje z vrstniki v čisti in še takrat neokrnjeni naravi. Ostala je zvesta Jarenini, kjer si je ustvarila družino. Letos bosta z možem Tonetom, ki jo je vedno podpiral in ji stal ob strani, praznovala zlato poroko. Srečo v hišo sta kmalu prinesla sin in hčerka, danes pa jo prinašajo še štiri nadobudne vnukinje.

»V otroštvu sem rada pela, tudi v osnovni šoli sem bila vključena v pevski zbor. Lepo je bilo ob toplih poletnih večerih v družinskem krogu sedeti in prepevati na pragu pred hišo. Luna je bila edina svetilka, ki je nadomeščala kasnejšo elektriko,« pobrska po spominih svojega brezskrbnega otroštva.

Prva zaposlitev in srečanje z lutkami …

Skozi predšolski vzgojno-izobraževalni proces in varstvo je v 38 letih njenega dela v vrtcu šlo približno tisoč otrok, med njimi tudi Jure Ivanušič, nekateri od njih pa danes že spremljajo v vrtec svoje vnuke. »Po končani osnovni šoli sem zaključila petletno srednjo vzgojiteljsko šolo v Mariboru. Kot vzgojiteljica sem se sprva zaposlila v Vrtcu Borisa Pečeta (od leta 1972 do 1979), kjer sem pridobljeno znanje z vso odgovornostjo prenašala na otroke, ki so mi bili zaupani. Kako pritegniti otroke k igri in osvajanju znanj, potrebnih za predšolsko obdobje, je bilo vprašanje, ki sem si ga zastavljala pred vsakodnevnim delom z njimi. Rada sem prisluhnila izkušenim sodelavkam in z veseljem sprejemala njihove nasvete ter napotke svoje prve ravnateljice Rajke Petrovič. Navdušila me je z lutko, ki je bila najboljša motivacija za delo v vrtcu. Še tako plašen otrok je začel govoriti z njo,« pripoveduje o svoji prvi zaposlitvi in srečanju z lutkami Marica, kot jo kličejo.

Iz predstave Žiga špaget gre v širni svet … FOTO: Anita Kirbiš, osebni arhiv

Aktivna v KS Jarenina, pobudnica za ustanovitev vrtca, zaposli se v domačem kraju … 

Marica je vseskozi aktivno delovala v društvih in svetu KS Jarenina. 20 let je prepevala v MePZ pri KUD Kajuh Jarenina, sodelovala pa je tudi pri amaterskih dramskih igrah. V KS so si prizadevali ustanoviti vrtec tudi za jareninske otroke. Ideja je bila uspešna tudi zaradi velike Maričine angažiranosti. S sredstvi samoprispevkov krajanov je bila obnovljena stara šolska zgradba, namenjena vrtcu. Sprva je bil enota Vrtca Ljubana Vodeba Maribor, nekaj let je pripadal Vzgojno-izobraževalnemu zavodu Šentilj, nato pa postal vrtec pri Osnovni šoli Jarenina, kjer bila Harčeva vodja vrtca celih 27 let.

»Z delom v vrtcu Jarenina sem začela leta 1979. Prizadevala sem si, da bi se čim več otrok vključilo v organizirano predšolsko vzgojo, da bi tudi otroci s podeželja imeli enake možnosti. S prostovoljnim delom staršev in krajanov smo uredili tudi okolico vrtca. Zbirali smo igrače in didaktična sredstva. Pri svojem vzgojno-pedagoškem delu pa sem dajala poudarek tudi lutkam. Lutkovni kotiček nam je prostovoljno izdelal kar dedek našega varovanca. Predmeti, igrače iz blaga ali pliša, preproste živalske ali človeške figure iz različnih materialov, ki smo jim vdahnili dušo, so postale lutke našega gledališča. Nastajale so spontane in vodene lutkovne predstave. Bili smo kot ena velika družina,« se teh časov spominja Marica.

Prizadevala sem si, da bi se čim več otrok vključilo v organizirano predšolsko vzgojo, da bi tudi otroci s podeželja imeli enake možnosti.

Leta 2006 je vrtec dobil nove prostore v prizidku osnovne šole, kjer so bili pogoji dela veliko boljši. Bodoče prvošolčke je že v vrtcu pripravljala in jim olajšala prehod v prvi razred. V prvih letih je vodila skrajšano pripravo na šolo tudi za otroke, ki niso bili vključeni v vrtec. »Čutila sem potrebo po dodatnem znanju. Udeleževala sem se različnih seminarjev, med drugim tudi seminarja, ki sta ga vodila znana lutkarja Breda in Tine Varl. Z odprtimi usti sem sledila predavanjem in poskušala osvojiti čim več znanja. Spoznala sem različne vrste lutk, animacijo z njimi, izbor besedil, kako vključevati otroke ... Moje veselje do lutk sta še poglobila, zato se jima zahvaljujem za te bogate izkušnje,« je še danes hvaležna Marica.

Lutkovne predstave so nastajale po zgodbah, primernih za predšolske otroke v režiji Harčeve. Ob pomoči sodelavke je otroke vodila pri izdelavi preprostih lutk in scene, vse do izvedbe same predstave, ki so jih otroci pogosto spremljali tudi z Orfovimi instrumenti. Več let so jih ob različnih priložnostih uprizarjali le v domačem okolju za male in velike ljubitelje lutk. Na pobudo JSKD občin Kungota, Pesnica in Šentilj so se v zadnjih letih prijavljali na dneve ustvarjalnosti. Tako so s predšolskimi otroki (starimi sprva od 5 do 7, kasneje do 6 let) v vrtcu Jarenina pod mentorstvom Marice nastale tudi lutkovne predstave tekmovalnega značaja in posegale po odličnih uvrstitvah.

Vrtčevski otroci so se prvič predstavili na dnevih ustvarjalnosti v Svečini z lutkovno predstavo Mojca Pokrajculja. S predstavo Bobek Krofek so se predstavili ob dnevu ustvarjalnosti v Šentilju, nato na območnem srečanju v Mariboru in se uvrstili še na regijsko srečanje v Rušah. Naslednje leto so uprizorili igrico Petelinček je šel po svetu, z njo bili na območnem srečanju v Svečini, na regijskem srečanju v Sladkem Vrhu ter na državnem srečanju v Kranju; zaigrali pa so jo tudi za otroke s cerebralno paralizo v Vrtičah. Zelo lačne gosenice so bile odigrane na območnem srečanju v Sladkem Vrhu in na regijskem v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Tudi s predstavo Medved išče pestunjo so gostovali na območnem srečanju v Pesnici in nato še na regijskem tekmovanju v Šentilju. Z igrico Murči je bil so se predstavili na območnem srečanju v Pernici in na regijskem v Rušah. Muca copatarica je bila zaigrana na območnem in regijskem srečanju že kot njihova sedma predstava v okviru JSKD-jevih ustvarjalnih dnevov lutkarjev.

Lutke so moja velika ljubezen, so kot terapija, srečo in uspehe v življenju pa je treba deliti.

Ob svojem rednem delu v vrtcu je Harčeva vodila tudi študijska srečanja strokovnih delavk vrtcev Tezno, Lenart, Slovenska Bistrica, Ptuj, Ceršak in Jarenina. Organizirala je lutkovno delavnico za strokovne delavke vrtcev, priključenih k vrtcu Šentilj, kjer so prav tako nastale lutke in lutkovna predstava. Za lutkarstvo pa je še bolj navdušila svojo sestro Alenko Truntič, ki je bila krajše obdobje tudi njena ravnateljica.

Leto 2009 je bilo za Marico polno novih izzivov. Po 30 letih dela v vrtcu je odšla nadstropje višje, za sodelavko v 1. razred OŠ Jarenina, z njo pa so odšle tudi lutke. In že kmalu sta z učiteljico Nino Žavcer pripravili lutkovno igro Dorina jajca, tokrat s šolskimi otoki prve triade. Lutke, vodene z lesenimi palicami, je izdelala Marica po likovni predlogi otrok. Za scenografijo je tokrat poskrbel ravnatelj šole Alen Krajnc. Z lutkovno predstavo so se udeležili območnega in regijskega srečanja. Na podlagi strokovne ocene so bili uvrščeni še na državno srečanje lutkovnih skupin Slovenije. Zaigrali pa so jo tudi na mednarodnem Poletnem lutkovnem pristanu na Rotovškem trgu v Mariboru, kar je bil zavidljiv uspeh.

Upokojitev, še naprej sodeluje z osnovno šolo in vodi lutkovne dejavnosti …

Leta 2010 se je upokojila in želela zaključiti z lutkovno dejavnostjo. Na pobudo ravnatelja šole jo nadaljuje že dobrih 10 let kot mentorica otrokom in učencem, ki so se vključili v lutkovni krožek, k sodelovanju pa je povabila tudi učiteljice in starše. In tako tudi po upokojitvi v okviru krožka in delavnic nastajajo nove lutke in tudi lutkovne predstave. Scene so v domeni ravnatelja in likovnega pedagoga Krajnca, ki spodbuja tovrstno dejavnost na šoli in vnaša v kolektiv zdravo energijo. Glasbeno sta predstave opremili Valerija Vreča, pa tudi Špelca Bratuša; nepogrešljivi sodelavci pa so še Maja Serdinšek, Jožica Bračič in Stanko Črnko. 

Ob tako dobrem skupinskem delu novi uspehi niso izostali. Po upokojitvi je nastalo še devet novih lutkovnih predstav pod mentorstvom in v režiji Marice. Tudi lutke so delo njenih pridnih in spretnih rok, včasih je katero izdelovala dan ali celo dva. Predstave so bile odigrane na veliko odrih v domačem okolju in širše po Sloveniji, prav vse v okviru območnih in regijskih srečanj, tri pa tudi na državnih tekmovanjih, in so prejele ducat priznanj.

Iz predstave Žiga špaget gre v širni svet … FOTO: Anita Kirbiš, osebni arhiv

Veliki Gordnjavec je bil dvakrat odigran doma, v Stogovcih in na območnem ter regijskem srečanju lutkovnih skupin. Z Rogavičko so nastopili v Domu starejših Idila, OŠ Starše in se udeležili območnega srečanja v Svečini ter regijskega v Rušah. Z Najprisrčnejšo velikanko so razveselili obiskovalce velikonočnega sejma na Dveri Paxu v Jarenini, starostnike v Idili, sodelovali so na območnem srečanju v Sladkem Vrhu, na regijskem srečanju v Mariboru, predstavili pa so se tudi v Mariboru v okviru prireditve Igraj se z mano. Neustrašnim črvom so zaploskali prvič na materinskem dnevu v Jarenini, v domu Idila, razveselili Božička pod Pohorjem, bili na območnem srečanju v Svečini in se znova uvrstili na regijsko srečanje v Rušah.

Gosenica in odmev je bila odigrana nekajkrat doma v Jarenini, v Ceršaku, Staršah ter na območnem srečanju v Sladkem Vrhu in na regijskem v SNG Maribor. Kdo je rekel mijav je bila naslednja, s katero so bili na območnem srečanju v Svečini, na regijskem srečanju v Mariboru; odigrali pa so jo za OŠ Vransko, na binkoštnem sejmu na Dveri Paxu in v Idili. S predstavo Žiga špaget gre v širni svet so šli na območno srečanje v Pernici, regijsko v Mariboru SNG, znova pa so se uvrstili na državno srečanje lutkovnih skupin Slovenije v Dolenjskih Toplicah. S predstavo Zrcalce so se nekajkrat spogledovali doma, v Jarenini, bili na območnem srečanju v Sladkem Vrhu in na regijskem srečanju v Lutkovnem gledališču SNG Maribor. Pikapolonice in pike so se nekajkrat predstavile domači publiki, gostovali so v Kungoti, sodelovali na območnem srečanju lutkovnih skupin v Jarenini in se tudi to pot uvrstili na regijsko srečanje v SNG Maribor.

Lutke za otroke iz Kenije

Po likovnih zasnovah zeta, arhitekta Emmanuela Osei Larteya,  je Marica za Društvo boljši svet izdelala zbirko velikih lutk iz blaga: različne živali iz domačega okolja, pa tudi afriške in lutko Zemljo, s katero so razvijali pri otrocih lep odnos do našega planeta. Dvanajst lutk, upodobljenih afriških živali, je društvo podarilo otrokom iz Kenije.

Maričine lutke so razveselile otroke iz Kenije. FOTO: Anita Kirbiš, osebni arhiv

Nagrade, načrti …

Delo z lutkami je Maričina življenjska preokupacija, za kar je bila večkrat tudi nagrajena. »Lutke so moja velika ljubezen, so kot terapija, srečo in uspehe v življenju pa je treba deliti,« pravi. Med vsemi priznanji ima posebno mesto zagotovo priznanje ZKD občin Kungota, Pesnica in Šentilj za dosežke na področju lutkarstva in uvrstitev lutkovne skupine na državno tekmovanje 2018, ki ga podeljujejo ob slovenskem kulturnem prazniku, ter občinsko priznanje za dolgoletno aktivno delo na izobraževalnem in kulturnem področju, ki ga podeljuje župan občine od dnevu državnosti (2018). Njeno delo je prepoznala tudi Poslovna skupnost osnovnih šol Maribor in Skupnost vrtcev Maribor, ki ji je v letu 2010 podelila priznanje za uspešno delo na področju vzgoje in izobraževanja otrok – Šilihovo plaketo.

Na podelitvi priznanja ZKD občin Kungota, Pesnica in Šentilj leta 2018. FOTO: Anita Kirbiš, osebni arhiv

V šolskem letu 2019/2020 so začeli pripravljati novo, deseto igro Koza Cilka. Virus jim je preprečil njeno postavitev tudi na oder. Nadejajo se, da bodo razmere kmalu omogočale nadaljevanje njihovega ljubiteljskega kulturnega delovanja na področju lutkarstva. Kljub upokojitvi je Marica Harc še naprej aktivna v Krajevni skupnosti in Društvu upokojencev Jarenina, kjer se udeležuje pohodov, izletov ter druženj, ki ji lepšajo zrela leta. Že več kot 30 let organizirajo tradicionalne pohode sorodnikov in prijateljev, kjer nikoli ne manjka. Veliko časa posveti tudi svojim vnukinjam, ki jih spodbuja k različnim ustvarjalnim dejavnostim.