V začetku avgusta bo minilo šestdeset let od odprtja Slovenske planinske poti, ki se začne v Mariboru in konča v Ankaranu. Nastala je na pobudo mariborskega profesorja Ivana Šumljaka (1899–1984) in je najstarejša vezna pot v Evropi. Dolga je skoraj šeststo kilometrov in ima 75 kontrolnih točk. Leta 2011 jo je prehodilo 167 planincev, deset let prej pa 247. Če z njo opravimo v enem kosu, potrebujemo za to slab mesec. Gre pa tudi hitreje: Klemen Triler jo je lani pretekel v rekordnih osmih dnevih in malo manj kot petnajstih urah.

»Pojdimo torej pogumno na pot, in če je le mogoče, ne samo poleti,« nas spodbuja Vodnik po Slovenski planinski poti iz leta 1984. V začetku leta začnimo kar v Mariboru in se po njej sprehodimo skozi pohorske gozdove.

Po Streliški cesti, ki pelje od Betnave proti zahodu, gremo čez križišče s Kardeljevo cesto do zidanega znamenja. Tam opazimo na drugi strani ceste planinski kažipot, ki nas vabi k Mariborski koči. Ob njem se začne Pot na okope, kjer je tabla z napisom Začetek Slovenske planinske poti. Na koncu ulice gremo rahlo v desno in se pod daljnovodom vzpnemo v gozd. Veje so pokrite z ivjem, vendar z njih v poznem dopoldnevu na gosto kaplja. Pot se potegne mimo manjših mlak, krene ob jarku navkreber in na vrhu v desno. Mestni hrup polagoma zamira, z debla se odlepi črna žolna in izgine v globino gozda.



Pod zaselkom Habakuk se pot skrije v vlažen jarek in vzpne na jaso. Z nje stopimo na asfaltno cesto, ki ji sledimo navkreber do ovinka. Zdaj smo na območju arheološkega najdišča Poštela. Tamkajšnja prazgodovinska naselbina, ki jo je obdajal kilometer dolg obrambni nasip, je višek dosegla v starejši železni dobi (med 8. in 6. stoletjem pred Kristusom), ko so se pod njo razprostirala obsežna grobišča. Poseljena je bila tudi v rimskem času in pozneje v zgodnjem srednjem veku.

Pri leseni tabli z napisom Šumljakova pot krenemo znova v gozd (drug kažipot nas vabi po cesti naprej proti Mariborski koči, ki stoji jugozahodno od Mariborskega razglednika). Hodimo po jarku ob starodavni naselbini, ki jo je prerasel gozd. S kamna nas pozdravlja napis Poštela, na manjših tablah so narisani deli naselbine. Ob zgornjem koncu nasipa se pot položi in razširi, potem pa znova krene v breg. Vzpenjamo se ob jarkih, ki se zajedajo v gozdnato pobočje. Zaradi prepleta poti je treba paziti na markacije.

Po poldrugi uri hoje prispemo do smučišča. Ob njem nadaljujemo do vijugaste makadamske ceste, ki ji sledimo do apartmajsko-hotelskega kompleksa in zgornje postaje Pohorske vzpenjače. Tam blizu stoji cerkev sv. Bolfenka, ki so jo postavili leta 1501. Zaradi jožefinskih reform so jo ob koncu 18. stoletja opustili, v drugi polovici 19. stoletja so v njej uredili nekaj sob za planince (zato velja za najstarejšo planinsko postojanko na Pohor­ju), po drugi svetovni vojni je pogorela, leta 1971 pa so strokovnjaki spomeniškega varstva začeli z obnovo, ki je trajala do leta 2000.

Od cerkve nadaljujemo po cesti in robu smučišča do bližnje vzpetine (Slovenska planinska pot gre malce južneje od nje), na kateri stoji dvajset metrov visok razgledni stolp. Z njega lepo vidimo Maribor in gričevnate Slovenske gorice, na severu nam pogled prek Kozjaka odjadra v Avstrijo, na zahodu se širijo gozdnata prostranstva Pohorja, na jugu pa daleč za krošnjami smrek prepoznamo Donačko goro. Lepo bi bilo še malo ostati in se pomuditi tudi pri podrobnostih v dolini in na okoliškem gričevju, vendar nas veter in mraz čedalje bolj priganjata k odhodu. Pa tudi ura se že oglaša, saj so dnevi še vedno kratki.