Mariborski nadškof in metropolit, msgr. dr. Franc Kramberger

Na sedežu ordinariata mariborske nadškofije na Slomškovem trgu 18 v Mariboru je predsednik države dr. Janez Drnovšek mariborskemu nadškofu in metropolitu, msgr. dr. Francu Krambergerju izročil državno odlikovanje Zlati red za zasluge. Kot je zapisano v obrazložitvi, nadškof že 25 let deluje na civilnem, kulturnem in pastoralnem področju v interesu Republike Slovenije, poleg tega pa je vsestransko prispeval k narodnemu, kulturnemu, političnemu in duhovnemu razvoju slovenske družbe.

Predsednik Drnovšek je v nagovoru nadškofu čestital ob imenovanju za prvega mariborskega nadškofa in metropolita ter predstavil nekatere pomenljive razloge za podelitev državnega priznanja.

Nadškof Kramberger je v zahvalnem govoru izpostavil dejstvo, da so možnosti in sadovi delovanja na številnih področjih odraz prizadevanj njegovih številnih predhodnikov kot tudi sposobnih sodelavcev tako na osebi, (nad)škofijski ter slovenski ravni.

Po pogovoru je nadškof Kramberger predsednika Drnovška povabil na ogled stolnice sv. Janeza Krstnika, kjer je stolni župnik, msgr. dr. Stanislav Lipovšek predstavil najbolj pomenljive znamenitosti s poudarkom na Slomškovi kapeli. Predsednik se je vpisal v knjigo častnih gostov.

Podelitve odličja so se poleg predsednika in nadškofa udeležili tudi ga. Valentina Flander, šefinja Kabineta predsednika RS, ga. Magdalena Tovornik, višja svetnica predsednika RS za politične zadeve, pomožna škofa mariborske nadškofije msgr. dr. Peter Štumpf in msgr. dr. Jožef Smej, stolni kanoniki mariborskega stolnega kapitlja, drugi nadškofovi sodelavci ter številni novinarji.


Govor predsednika Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška


»Spoštovani gospe in gospodje, spoštovani gospod nadškof. Vesel sem, da Vam ob tej priložnosti tudi osebno čestitam. Najprej k temu, da je mariborska škofija postala nadškofija in Vi prvi mariborski nadškof in pa seveda tudi k državnemu odlikovanju. To odlikovanje gre po mojem prepričanju v prave roke.

S svojim dolgoletnim delovanjem ste veliko prispevali k temu, da so ljudje lahko delovali v svojih moralnih vrednotah, da so iskali nekaj več v življenju, da se niso zožili samo na svojo sebičnost, na svoje materialne cilje, ampak da so težili tudi k nečemu višjemu, da so čutili stisko drugih ljudi, da so jim pomagali, da so bili dobri in pošteni.

Večkrat pravimo, da si država in vera ne smeta mešati, prepletati, vendar mislim, da se v eni točki morata. Država potrebuje ljudi z visokimi moralnimi vrlinami, vrednotami, potrebuje resnicoljubne, poštene ljudi, dobre ljudi, ki so pripravljeni delati, pomagati drugim sodržavljanom. Če so državne institucije napolnjene z ljudmi brez duha, z ljudmi, ki skrbijo samo za svoje interese, potem so državne institucije namenjene same sebi, ne pomagajo drugim, ne pomagajo državljanom. Treba jih je napolniti s pravimi, dobrimi, poštenimi ljudmi, ki čutijo in so pripravljeni pomagati. In ravno v tem je, nadškof, Vaš prispevek, velik.

V vseh teh letih ste dodajali vedno nekaj več. Vesel sem, da lahko s takšnimi besedami pospremim to državno odlikovanje. Vam in mariborski nadškofiji želim tudi vnaprej čimbolj uspešno delo in čim več uspehov pri vzgajanju ljudi in mladine za prave moralne vrednote. Hvala lepa.«


Govor mariborskega nadškofa in metropolita,
msgr. dr. Franca Krambergerja


»Spoštovani gospod predsednik, ko mi je Vaša višja svetovalka za politične zadeve, nekdanja mariborska županja gospa Magdalena Tovornik sporočila odločitev, da ste me odlikovali z Zlatim redom za zasluge, sem bil nekako brez besed, presenečen in nisem pričakoval in mislim, da nisem rekel niti besede hvala. Sedaj Vam želim izreči besedo zahvale za Vaš današnji obisk. Zelo sem počaščen in se za izročitev odlikovanja, še posebej za izrečene besede, zahvaljujem. Ko sem pred dnevi v časopisju gledal skrajšano obliko utemeljitve in naštevanje zaslug, moram povedati, gospod predsednik, da to niso moja dela, ampak naša dela. Dela vseh naših sodelavcev in nazadnje tudi naših prednikov, ki jih vidimo razstavljene tukaj okrog in ta njihova dela so zdaj doživela svojo zrelost in obrodila svoj sad. V imenu celotne nadškofije se Vam zahvaljujem za odlikovanje in kot takega to odlikovanje tudi sprejemam.

Spomin ob prejetem odlikovanju sega vse nazaj do škofa Slomška, ki je bil sredi 19. stoletja karizmatična ali preroška osebnost. S svojim življenjem, delom in osebnostjo je postavil velike humane, kulturne, duhovne, verske, pastoralne in nenazadnje tudi politične smernice svojim naslednikom. Bodisi ko je šlo za Mohorjevo družbo, ob kateri je Prežihov Voranc dejal, da je učila Slovence pisati in pa brati ali ko je šlo za druga njegova velika dela. Tudi ko je spisal za mladino učbenike, deset jih je napisal, in vsi učbeniki so šli skozi ministrstvo za uk in bogočastje, in je z njimi postavil smernice vzgoji mladine. Ali ko je v posebnem društvu Sv. Cirila in Metoda odprl pot ekumenskega gibanja v celotni Evropi ali zopet, ko je pisal svoje knjige, s katerimi je prišel v vsako slovensko hišo in delal za vzgojo mladine. In nazadnje seveda, ko je šlo za tisti njegov največji poseg, prestavitev škofijskega sedeža iz avstrijskega Šent Andraža v Maribor, ko je vzel v roke tako rekoč politični zemljevid Evrope in vanj neizbrisno začrtal našo severno mejo in s tem tudi posredno omogočil poznejšo priključitev Prekmurja slovenskemu narodnemu telesu. Po tem vemo, da so tukaj tisti imperativi, po katerih smo njegovi nasledniki dobivali stalno moč, tudi jaz, njegov šesti naslednik. – Pa naj je šlo to za ustanovitev Slomškovega semenišča, ali enote Teološke fakultete v Mariboru, ali papežev obisk v zadnjem desetletju, ali ko je šlo tudi za več let trajajoče zloglasno vprašanje rešitve Razkrižja in nazadnje, ko se je šlo za popolno reorganizacijo Cerkve na Slovenskem, pri čemer imam v mislih ustanovitev treh novih škofij ter mariborske nadškofije in metropolije.

To so imperativi, ki so Slomškovim naslednikom narekovali, da v vsakem času odgovorijo na znamenja in potrebe svojega ljudstva in to smo hoteli narediti v okviru, ne samo mariborske škofije, marveč tudi v okviru Slovenske škofovske konference in celotne Cerkve na Slovenskem, ki ji izrekam hvaležnost za Vaše priznanje. To so tiste prave razsežnosti Vašega odlikovanja.

Vem, da vsako odlikovanje pomeni tudi obveznost. In tako čutim obveznost, da ostanem zvest Slomškovemu duhu in vsemu dosedanjemu poslanstvu in ga nadaljujem. Ko se zahvaljujem za Vašo pozornost in za izkazano priznanje, gospod predsednik, Vam želim obilo Božjega blagoslova pri Vašem delu in državne razsodnosti, modrosti in preroškosti, ki je potrebna vsakemu državnemu poglavarju. Še enkrat hvala lepa za Vaše priznanje.«


Besedilo utemeljitve za odlikovanje mariborskega nadškofa in metropolita, msgr. dr. Franca Krambergerja z Zlatim redom za zasluge:


Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek
je na podlagi sedme alinee prvega odstavka 107. člena
Ustave Republike Slovenije ter 2. točke 7. člena in 10. člena
Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije –
ZOdl-UPB1 (Uradni list RS, št. 69/04)

odlikoval
Z ZLATIM REDOM ZA ZASLUGE
msgr. dr. Franca Krambergerja

za izjemne zasluge za Slovenijo na civilnem, kulturnem in humanitarnem področju ter za 25 let ordinariata mariborske škofije.

Nadškof in metropolit dr. Kramberger že 25 let deluje na civilnem, kulturnem in pastoralnem področju v interesu Republike Slovenije ter je vsestransko prispeval k narodnemu kulturnemu, političnemu in duhovnemu razvoju.

Kot prefekt in ravnatelj v dijaškem semenišču je dosegel izjemne uspehe pri vzgoji in izobraževanju mlajših rodov, zlasti duhovnikov, z ustanovitvijo Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška pa je zaznamoval ves slovenski kulturni prostor.

Na dobrodelnem področju je kot predsednik Slovenske karitas dal izreden prispevek, zlasti na materialnem področju, pomoči potrebnim – predvsem družinam in posameznikom v stiski.

Na znanstvenoraziskovalnem, kulturnem in publicističnem področju je kot pokrovitelj Mohorjeve družbe zaslužen, da ta že poldrugo stoletje kulturno in izobraževalno odločilno vpliva na razvoj slovenske kulturne in narodne identitete. Uredil in sistemsko popisal je osebno knjižnico blaženega škofa Antona Martina Slomška, tako pa pripomogel k prepoznavnosti zgodovinskega obdobja, dela in življenja tega velikega Slovenca. Slomšku kot ustanovitelju mariborske škofije in prve visoke bogoslovne šole v Mariboru je posvetil tudi svoj znanstveni opus – doktorsko disertacijo ter številne monografije in članke, z njimi pa prispeval k mednarodni prepoznavnosti Slomškovega kulturnega in duhovnega izročila. To delo je nadaljeval tudi kot vicepostulator in pozneje kot škof. Poudariti gre zlasti neprecenljivo delo popisa arhivskega fonda Antona Martina Slomška.

Za uspeh izobraževalnega, kulturnega in karitativnega dela msgr. dr. Krambergerja je pomembno tudi njegovo gospodarsko udejstvovanje, zlasti pri gradnji številnih ustanov, kakršne so Andreanum s Teološko fakulteto, Teološka knjižnica, Slomškova knjigarna, Galerija Ars Sacra, orglarska delavnica v Hočah in orglarska šola v Mariboru, restavratorska delavnica in dom za upokojene duhovnike, ter pri razvoju gospodarstva Rast, ki vzdržuje kulturne spomenike, izobražuje in opravlja pastoralne naloge.

Na narodnopolitičnem področju je treba poudariti zasluge msgr. dr. Krambergerja za to, da je bil del slovenskega ozemlja, ki je stoletja spadal k zagrebški nadškofiji, po odločitvi papeža Janeza Pavla II. prepisan v mariborsko škofijo in da je bilo tako celotno ozemlje Republike Slovenije vključeno v slovenske škofije.

Prav tako je izrazita njegova zasluga za obnovo številnih kulturnih spomenikov, zlasti cerkva in drugih sakralnih objektov, ki pričajo o narodni in kulturni identiteti.

Delo msgr. dr. Franca Krambergerja je bilo enako neprecenljivo na širšem narodnem področju, zlasti v kočljivih trenutkih osamosvojitve, ko se je odločno postavil na stran obrambe narodnopolitičnih interesov Republike Slovenije. Svojo opredelitev za vsestranski napredek, kulturno in duhovno rast Slovencev je več desetletij izkazoval z dejavno podporo razvoju kulturnih ustanov, cerkvenih in posvetnih, na primer Univerze v Mariboru.

Svojo demokratičnost pa je potrdil z razpisi volitev v župnijske pastoralne svete za vse župnije v škofiji in tako vključil laike v pastoralno delo Cerkve.

Izjemno je tudi njegovo večletno prizadevanje za reorganizacijo Cerkve na Slovenskem, za ustanovitev novih škofij, kar ima pastoralni in narodnokulturni pomen.