Mariana Poznič: Prihodnost je za vse nas neznanka, virus bo verjetno še dolgo med nami, zato se moramo prilagoditi tej novi normalnosti. FOTO: arhiv Družine



Kako se malo manj kot leto dni po prvi okužbi z novim koronavirusom z epidemijo in njenimi posledicami spopadajo v Argentini, je v okviru današnje vladne novinarske konference iz Buenos Airesa – kjer pričakujejo sončen poletni vikend s temperaturami okoli 30 stopinj Celzija – spregovorila odvetnica, prevajalka, urednica Svobodne Slovenije in dejavna članica slovenske skupnosti v Argentini Mariana Poznič.

Pozneje kot v Evropi

Prvi primer okužbe je bil v Argentini potrjen nekoliko pozneje kot v Evropi, 3. marca lani, le štiri dni pozneje so zabeležili prvo smrt. Doslej je skupno število okuženih tam preseglo dva milijona, smrti pa 52.000, statistike pa niso povsem zanesljive zaradi nizkega števila testiranj. »Vrh okužb smo zabeležili oktobra, to je pri nas spomladi. Zdaj, v poletnem času, pa se je naraščanje okužb malo pomirilo. Sicer pa strokovnjaki trdijo, da smo po enem letu še vedno v prvem valu – torej v tem letu okužbe nikoli niso padle niti blizu ničli – in da nas čaka drugi,« je uvodoma poudarila Pozničeva.

Najprej zaprli šole

Prvim potrjenim primerom so v nekaj dneh sledili prvi ukrepi, v dveh tednih pa so prišli od priporočil o razdalji, umivanju rok in nošnji mask na strogo karanteno. Že 16. marca, kmalu po začetku šolskega leta, ki v Argentini poteka od marca do novembra, je bil prvi ukinjen pouk na vseh stopnjah šolstva, od vrtca do univerze. »Pouk je nato celotno lansko leto potekal prek spleta z nekaj rahlimi izjemami. Argentina je sicer država v razvoju, okoli 20 % otrok nima dostopa do računalnika ali spleta. Šele zdaj, z začetkom novega šolskega leta, začenjajo otroci pod strogimi protokoli spet hoditi v šolo, seveda v omejenih skupinah. Pri nas so šole prve zaprli in jih zadnje spet odpirajo,« je pojasnila Mariana Poznič.

Najdaljša karantena na svetu

Karantena, na papirju najdaljša na svetu, je v Argentini veljala od 20. marca domala do novembra, pozneje je vsaka provinca prilagodila splošna državna pravila lastnim razmeram. V Buenos Airesu je bilo gibanje zelo omejeno do novembra in je delno še zdaj. Skoraj za vsako gibanje po ulicah je bilo treba izpolniti spletni obrazec in dobiti dovoljenje, kar so ljudje le delno spoštovali, razloži Pozničeva. »Večino pisarniških služb – predvsem državnih – še danes opravljajo od doma. Zdaj ljudje ugotavljajo, da se morda niti ne želijo vrniti na delovna mesta in bi raje še naprej delali od doma.« Tako v javnih prostorih kot na prostem je obvezna uporaba maske, ne sicer v vsej državi, v Buenos Airesu pač.



Vladni ukrepi

Vlada je uvedla številne ukrepe za zajezitev gospodarskih posledic: denarno pomoč podjetjem, samozaposlenim, povečanje socialne podpore, prepoved odpuščanja zaposlenih, podvojene odpravnine, zamrznitev cen najemnin. »Vse te ukrepe je vlada financirala s pospešenim tiskanjem denarja in tudi novim davkom. Potovanja so praktično izginila, ukinjeni so bili vsi leti po državi, mednarodni pa so zelo omejeni,« našteva Mariana Poznič.

Cepiva in korupcija

Veliko upanje za državo in svet so zdaj cepiva. Argentina je tudi na tem področju precej zaostala, prejema jih v majhnih količinah, predvsem cepiva Sputnik, AstraZeneca in Sinopharm. »Po statistikah sklepamo, da je doslej prvi odmerek prejelo okoli odstotek prebivalstva, drugega pa le polovica njih. Je pa tudi pri tem zelo hitro prišlo do korupcije, kar je prejšnji teden odneslo ministra za zdravje. Pojavljajo pa se tudi že prvi primeri britanskega in brazilskega seva, kar nas seveda skrbi za vnaprej,« opozarja Pozničeva.

Pogled naprej

Za konec se je, z optimizmom, ozrla še v prihodnost: »Ta je za vse nas neznanka, virus bo verjetno še dolgo med nami, zato se moramo prilagoditi tej novi normalnosti. Vsi pogrešamo družinska, družabna srečanja, sveži zrak, bližino in objem. Vemo, da tudi tu obstajajo razlike med bogatimi in revnejšimi, obstajale bodo tudi vnaprej tako pri državah kot pri ljudeh. Prav ta virus pa nas uči, da se tokrat ne bomo mogli rešiti sami, da je potrebno skupno delo in veliko solidarnosti.«