Slovensko muzikološko društvo je letos Mantuanijevo nagrado za življenjsko delo na področju muzikologije podelilo uglednemu muzikologu, organoslovcu, pedagogu in duhovniku dr. Edu Škulju, Mantuanijevo priznanje pa Nataši Cigoj Krstulović.

Edo Škulj je leta 1965 diplomiral in bil posvečen v duhovnika na Teološki fakulteti v Adrogueju v Argentini, leta 1972 pa je doktoriral iz cerkvene glasbe na papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu. Od 1975 deluje v ljubljanski nadškofiji, med drugim kot korni vikar, organist, vodja škofijskega glasbenega sveta. Obnovil in dolga leta je urejal revijo Cerkveni glasbenik ki jo izdaja založba Družina; deloval je tudi kot predavatelj, leta 1985 pa je postal zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, od leta 1998 pa je znanstveni svetnik na Teološki fakulteti v Ljubljani (celotna utemeljitev spodaj). Nataša Cigoj Krstulović pa je priznanje prejela za monografijo Zgodovina, spomin, dediščina: Ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne. Monografija je bila eno izmed petih del, razglašenih za odlične v znanosti 2016.

Josip Mantuani (1860-1933), po katerem nosita ime nagrada in priznanje, je položil temelje slovenske muzikologije. Nagrado so do zdaj prejeli Andrej Rijavec, Primož Kuret, Jože Sivec, Marija Bergamo in Jurij Snoj, priznanje pa poleg Škulja (leta 2004) še Gregor Pompe, Zoran Krstulović in Darja Koter. Slovensko muzikološko društvo Mantuanijevo nagrado in priznanje podeljuje bienalno od leta 2004.


foto: Jože Pavlič

Iz utemeljitve nagrade dr. Edu Škulju:

Edo Škulj je leta 1965 diplomiral in bil posvečen v duhovnika na Teološki fakulteti v Adroguéju v Argentini, 1972 pa je doktoriral iz cerkvene glasbe na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu. Od 1975 deluje v Ljubljani, mdr. kot korni vikar, organist, vodja Škofijskega glasbenega sveta, obnovil pa je tudi (l. 1945 ukinjeno) revijo Cerkveni glasbenik in jo urejal 1976-2001. Leta 1985 je postal zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, kjer je za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae pripravil (transkribiral) celoten Gallusov opus v 20 zvezkih. Predaval je na Orglarski šoli v Ljubljani, od 1993 tudi paleografijo in organografijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V letih 1997-2004 je predaval kot izredni profesor zgodovino glasbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. E. Škulj je od 1998 znanstveni svetnik na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Vseskozi je najbolj intenzivno raziskoval orgle na Slovenskem in na tem področju opravil pionirsko delo s publikacijami Orgle na Slovenskem (skupaj z Milkom Bizjakom; 1985), Orgle v frančiškanski cerkvi v Ljubljani: zgodovina in načrti (1985), Orgle v ljubljanski stolnici: zgodovina in načrti (1985), Orgle v Ljubljani (1994), Eislove orgle v Brusnicah (urednik in soavtor; 1994), Orglarstvo (Knjižnica Cerkvenega glasbenika; 1996), , Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici (2005) in Leksikon orgel in orglarjev: orgle, orglarji, skladatelji, pisci (2013). Napisal je vrsto monografij o posameznih orglarskih delavnicah: Milavčeva orglarska delavnica (2007), Zupanova orglarska delavnica (2009), Mayerjeva orglarska delavnica (2009), Naraksova orglarska delavnica (2009), Križmanova orglarska delavnica: ob 250-letnici njegovih prvih orgel (v Ribnici; 2010), Škrablova orglarska delavnica (2010), Jenkova orglarska delavnica (2001), Rumplova orglarska delavnica: ob 150-letnici smrti: 1861-2011 (2011), Baročne orglarske delavnice (2012), Goriške orglarske delavnice (2012), Beneške orglarske delavnice: ob 200-letnici smrti Gaetana Callida (2013) in nedavno izdani knjigi Brandlova orglarska delavnica (2015) in Rojčeva orglarska delavnica (Znameniti Podbrežani; 2015).

Škuljev raziskovalni interes je bil usmerjen tudi v Jacobusa Gallusa. O njem je izdal več knjig, med drugim knjige Gallusovi predgovori in drugi dokumenti (1991), Gallusov katalog – Seznam Gallusovih skladb (1992) in Clare vir (2000) v kateri je zbrana večina razprav, ki so nastale na treh simpozijih o Gallusu in razprave o Gallusu iz Cerkvenega glasbenika.

Kot poznavalec cerkvene glasbe je napisal Pregled cerkvene glasbe (1993), Leksikon cerkvenih glasbenikov (2005), Vodnik po duhovni glasbi (2011) in Leksikon cerkvene glasbe (2015). Skupaj z Ivanom Florjancem je izdal Slovenske protestantske napeve (1996). Uredil je Cerkveno zborovsko pesmarico (12 zvezkov, 1978-83, z bibliografijo) in v sedmih zvezkih izdal študije o Cerkvenih ljudskih napevih. (2000-07). Napisal je tudi knjigo Musica sacra slovenica (2004), ki je mišljena kot spremljevalna knjiga k zbirki plošč. Med Škuljevimi deli so tudi monografije Gregor Rihar (1796-1863; 2003), Katalog Naših zborov: od I (1946) do XXX (1978; 1979), Letopis slovenskega glasbenega življenja v Argentini (1995), Nekaj poglavij iz zgodovine glasbe (2002), Slovenski duhovniki v Argentini (2012), Bil sem poleg … (2015), idr. Popis vseh Škuljevih (avtorskih) del obsega v zapisu COBISS 1.050 enot. Med njimi so še številni (izvirni) znanstveni referati, strokovni in poljudni članki, knjige-monografije z neglasbenega (duhovnega in drugih) področja, udeležba, sovodenje in vodenje številnih domačih in tujih mednarodnih znanstvenih konferenc (simpozijev), urednikovanje in sourednikovanje, prevajanje … Leta 2004 je prejel Mantuanijevo priznanje Slovenskega muzikološkega društva. Zaradi vsega navedenega, avtorskega in (so)avtorskega in še drugega (poustvarjalnega) dela dr. Edu Škulju, ki zagotovo sodi v vrsto uglednih nestorjev slovenske muzikologije, Slovensko muzikološko društvo letos podeljuje še Mantuanijevo nagrado.

Tudi pri založbi Družina je dr. Edo Škulj izdal številne publikacije o cerkveni glasbi. Ob sedemdesetem življenjskem jubileju pa smo ga v tiskani Družini v rubriki osebnost tedna http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/60-24-Aktualno-3