Če vam po pravici povem, imam tudi sama popolnoma dovolj dela. Z družino, šolanjem otrok doma, petmesečnim dojenčkom, gospodinjstvom, časom za Boga in tako naprej. Povrhu vsega je še začetek šolskega leta, aktivnosti, verouka. A nekaj globoko v srcu mi ne da miru. Če smo mi v naši družini dobro, še ne pomeni, da so vsi ostali dobro. Žal še vedno vsak ljubi dan v naši državi, statistično gledano, umre okoli deset otrok. Danes, ko to berete, deset otrok. Včeraj deset. Jutri deset. Več kot dva tisoč Slovencev v vsem letu, triinsedemdeset milijonov otrok po vsem svetu (letošnji podatek iz W.H.O.).

Ko pomislim na to, in sedaj, ko imam spet majhnega dojenčka, na to pomislim zelo pogosto, potem mi je jasno, da ni brez smisla. Moramo se dvigniti iz svojih udobnih kavčev in posoditi glas tem nedolžnim. Tem malim ljudem, ki jih želijo razčlovečiti z žaljivimi izrazi, kot so skupek celic in podobno. Če mi, ki vemo, da gre za ljudi, ne bomo dvignili glasu za njih, ga ne bo nihče. Vsak nerojeni otrok je človek. Vsak je vreden življenja. Ko opazujem popolne nogice in ustnice svojega dojenčka, mi je tesno pri srcu, ko pomislim, koliko popolnih otrok je vsak dan vrženih stran. Dobesedno so odpadek. Niso tretirani kot ljudje, in to zgolj zato, ker so premladi. Manjkajo jim tedni.

Če mi, ki vemo, da gre za ljudi, ne bomo dvignili glasu za njih, ga ne bo nihče.

Si predstavljate, da bi čas odločal o tem, kdo je človek in kdo ni? To je res nelogično, do dna krivično. Vsi vemo, kaj je, ko se rodi, nismo neumni, da vemo, da je tudi dan prej otroček, da je teden prej otroček, mesec prej, pet mesecev prej. Potem pa pride trenutek, ko je ta človek še tako mlad, da so se nekateri, ki si pravijo strokovnjaki, odločili, da pred 22. tednom nima statusa človeka. Nerazumljivo. Vse, kar je temu človeku manjkalo, je bil čas. Le to.

Zakaj bi bilo treba letos spet organizirati pohod? Ker so od lani delali tudi na drugi strani. Zbrali so milijon podpisov, zagnali neko evropsko kampanjo, k njej vabili znane ljudi, Francozi so splav zapisali v ustavo in tako dalje. In naši mladi? Mislite, da nič od tega niso opazili? Ne moremo počivati, medtem ko našim otrokom perejo možgane, da je to, da se znebiš svojega otroka, pravica. Najmanj, kar lahko naredimo za svoje mlade, je, da jih enkrat na leto peljemo nekam, kjer bodo srečali še druge podpornike življenja od spočetja do naravne smrti.

Ne moremo počivati, medtem ko našim otrokom perejo možgane, da je to, da se znebiš svojega otroka, pravica.

Resnično si želim, da bi si družine Pohod za življenje vzele kot pomočnika pri vzgoji otrok za življenje. Ne pričakujmo, da bodo naši otroci kar brez truda postali zagovorniki življenja. Praksa žal kaže ravno nasprotno. To tudi ne preseneča, če se večji del dneva naši mladi gibljejo v okoljih, kjer prevladuje radikalna propaganda. Pomagajmo našim otrokom, da postanejo zagovorniki življenja. Pripeljimo jih na Pohod za življenje, bodisi v Koper že to nedeljo, 22. septembra, v Maribor 28. septembra, vsekakor pa tudi v Ljubljano 5. oktobra, ko bodo lahko prvič v Sloveniji srečali ljudi, ki so splav preživeli.

Vsak Pohod za življenje spreminja srca in vzgaja nove generacije za življenje, to pa je tisto upanje, ki si ga želim za svoje otroke. Da bodo vedeli, da vedno obstaja boljša možnost od splava. Otroci so dar, najlepša stvar na svetu. Otroci so Božji dar.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (38/2024).