Preveč besed. En pogled pove vse, je kot žarek, ki topi sence in led. Preveč naglas. Prazen hrup se razgubi, tiha pesem pa zveni v prostor in čas. Letijo leta, kot utrinki skozi mrak, malenkosti imajo sijaj in daljni cilj doseže včasih en korak, pa čeprav nazaj.

Nekoč si potrebovala veliko besed. Preveč. Zdaj en tvoj pogled pove vse. In je kot žarek, ki topi moje skrbi, zavite v sence in led. Še vedno znaš dajati. Tako šibka, nemočna in utrujena. Znaš in zmoreš dajati. Ker imaš notranji mir. In imaš ga v izobilju. In jaz znam še vedno sprejemati, na videz močan, a tako ranljiv. Ti si že sedem let na postelji, jaz pa že sedem let ob tvoji postelji, kadar le utegnem, v tem norem življenjskem ritmu. Samo včasih, ko se ob tebi popolnoma umirim, se zavem, da lahko kakšen cilj dosežem tudi tako, da se ustavim ali celo stopim korak nazaj. Samo včasih. Večinoma pa letim skupaj z leti kot utrinek skozi mrak tega sveta. Ti s tem nimaš več težav. Tebi se je čas ustavil. Vse se spremi...