V teh letih spoznavam, da je to res – podarjenega mi je bilo veliko notranjega miru, manj črnogledosti, lahko celo rečem, da pogled na svet, ki je veliko bolj poln upanja. In zagotovo je sad večja ljubezen do Boga in večja občutljivost do ljudi. Manj sem ravnodušna.

Ko mi je težko vztrajati, se spomnim na primerjavo s kokljo; rodovitnost molitve pomeni biti pred Gospodom, tako kot mora koklja toliko dni greti jajca, da se lahko izvalijo piščeta. In res se potem nenadejano kje pojavi kakšno pišče. Da bom bolj konkretna – svoj čas osebne molitve najraje preživim pred tabernakljem ali celo izpostavljenim Najsvetejšim. To mi pomaga, ker vem, da je tam Jezus ne glede na moje počutje. Amalija Klara