»Vem, da bivamo, umiramo in umremo v Njegovem naročju, in vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt.« FOTO: P. T. 



Manca Košir, profesorica, pisateljica, novinarka, doktorica znanosti in prostovoljka društva Hospic, je znana po tem, da se pogumno zazre v obraz mnogim tabujem. Tudi smrti. Po lastnem bližnjem srečanju s smrtjo (predlani so ji operirali rakav tumor na čeljusti) pravi, da je na telesni ravni spremenjena, na duhovni pa še bolj prebujena. »Bog me poriva skozi šivankino uho. Po svoji volji se ne bi premaknila v tisto smer, srečno zapredena v ugodje,« je zapisala v dvojezični knjigi poezije Srčnice/Herzblätter, ki je lani izšla pri celovški Mohorjevi. Z neusahljivo energijo je še vedno vpeta v številne aktivnosti v javnem in osebnem življenju. Objavljamo del pogovora, ki smo ga z njo naredili za revijo Božje okolje.

Tišino radi izkušate na duhovnih vajah v tišini. Je to za vas odmik od sveta, pospravljanje po svojem »podstrešju«, srečanje z Bogom? Zakaj so vam ljube?

Duhovne vaje v tišini so moja duhovna hrana že vse od leta 1990 in ne predstavljam si leta brez njih. Ja, kot pravite, kaj naj bi mi pomenile – vse to, kar ste našteli. Zagotovo pa me najbolj krepi in osrečuje globoko srečanje z Njegovo besedo. Mnogo srčnic mi je bilo narekovanih prav na duhovnih vajah v tišini med dolgim sprehodom po sorškem polju in premišljevanju o prebrani Božji besedi. Že nekaj let hodim na duhovne vaje v Hišo kruha, kjer nas vodi s. Marina. Njene duhovne vaje so dobesedno duhovni eliksir!


V ljubljanski Švicariji vodi pogovore o knjigah in življenju. FOTO: Jaka Babnik 


Kaj vas je privedlo do spremljanja umirajočih v hospicu? 

Ko je leta 1990 umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc na Onkološkem inštitutu, je bila njegova sobna zdravnica dr. Metka Klevišar. Prav ona me je v tistih šestih mesecih vsakodnevnega obiskovanja dragega Marčita ogromno naučila, večno ji bom hvaležna. Takrat je razmišljala o ustanovitvi gibanja hospic za spremljanje umirajočih in rekla sem ji, da se bom hospicu pridružila, čim bom šla v pokoj. Kar sem tudi storila. Že izobraževanje je bilo velika, pomembna lekcija sočutja, ohranjanja dostojanstva bolnih in žalujočih, predvsem pa gledanja v lastno dušo in odgovarjanja na svoja najgloblja vprašanja, denimo: Kaj bi storil, kaj delal, če bi dobil diagnozo, ki bi ti obetala samo še tri mesece življenja? Kaj bi spremenil? Kako bi živel? Že takrat, pred petnajstimi leti, sem si odgovorila: jaz bi mirno živela naprej tako, kot živim. Le večkrat bi šla na sonce, v svetle dneve takrat, ko so v Ljubljani megleni, sivi in turobni. In mi je šinilo v glavo, da sem kar glasno vzkliknila: Pa saj zato, da bi sledila tej svoji želji, ne potrebujem obeta skorajšnje smrti, to lahko delam že zdaj! Želja po potovanjih v daljne sončne kraje me je popustila, saj najdevam svetlobo v svoji notranjosti. Zdaj me iz dneva v dan sonči naše vrhovno, absolutno Sonce!

Gotovo je bližnje srečanje z lastno smrtjo vendarle nekaj drugega kot spremljanje drugih. Za vami je zahtevna operacija rakavega tumorja na čeljusti.

Nekateri po taki težki operaciji krivijo Boga, da jih je zapustil, sicer se jim to ne bi zgodilo. Jaz, nasprotno, po tej operaciji in dejstvu, da sem še živa kljub težki diagnozi, še bolj zaupam v Presežno, še bolj sem hvaležna. In prav zaradi te hude bolezni sem doživela toliko lepega, kot morda vse življenje pred tem ne. Če seštejem hudo in težko in primerjam z lepim, ganljivo lepim, kar doživljam zdaj, vam povem, da je več slednjega! Naj se sliši še tako absurdno, ampak jaz pravim, Bogec moj dragi, hvala za vse v kompletu: za bolezen, za čudovito zdravniško ekipo, ki je opravila to več kot en delovnik dolgo naporno in natančno operacijo, hvala za okrevanje, hvala za moje angele – angele v obliki ljudi in Božje angele, ki so mi od prvega dne stali ob strani, hvala za molitve, saj so molili zame od Rima do gore Atos, hvala za vse darove, ki jih prejemam sleherni dan v obilju, hvala za … Ko se zvečer uležem v posteljo in se lotim že dolgoletnega obreda zahvaljevanja, ga kar ni konca, da včasih že prej zaspim, preden uspem reči hvala za vse.


»Nekateri po taki težki operaciji krivijo Boga, da jih je zapustil, sicer se jim to ne bi zgodilo. Jaz, nasprotno, po tej operaciji in dejstvu, da sem še živa kljub težki diagnozi, še bolj zaupam v Presežno, še bolj sem hvaležna.« FOTO: P. T.


Kaj vam je pomagalo v najtežjih trenutkih zdravljenja?

Zaupanje! Brezpogojno zaupanje! Družina in prijatelji. Molitev, angeli in dobri ljudje, kot sem vam rekla. Ljubezen, Ljubezen!

Kako pa ste se soočili z mislijo, da bo to mogoče konec zemeljskega življenja?

Verjamem, da nas Bog pokliče k sebi, ko je naše učenje lekcij življenja na zemlji končano. Zato sem nanj naslavljala vprašanje: Ali je tvoja volja, da se že preselim v večnost? Joj, jaz bi še tako rada živela, toliko bi še rada naredila za ljudi, napisala, pričevala o Tebi. Prosim, daj mi to možnost, če pa misliš, da sem že vse opravila, naj se zgodi Tvoja volja, amen.
_ _ _

*Celoten pogovor je bil sprva objavljen v reviji Božje okolje (BO5/2020) in nato še v velikonočni Naši družini (14-15/2021).*

*Božje okolje na facebooku TUKAJ.*