Ob absurdnem prizadevanju minorne skupine ljudi, ki želi Slovence prepričati o vrhuncu altruizma, ki naj bi ga omogočil zakon o pomoči pri prostovoljni smrti in v katerega bi bili usodno vpleteni tudi zdravstveni delavci, želim podeliti drugačno zgodbo poslavljanja s tega sveta. Zgodbo, ki je bila do naravnega konca dragocena in nas povezuje še danes v presežnem upanju in hvaležnosti.

Mama je bila močna ženska, srčno dobra in praktično verna. Ko je z leti začelo njeno srce pešati, smo vedeli, da je čas, ko jo še imamo med seboj, dragocen in podarjen. Po vstavitvi žilnih opornic so nam zdravniki povedali, da je stanje zelo resno in rešitev le začasna. Dejansko se je po dveh letih začelo njeno zdravstveno stanje naglo slabšati. Srčno popuščanje je mami vse bolj oteževalo dihanje in potem, ko ji njena zdravnica, ki je zelo dobra in predana življenju svojih pacientov, ni mogla več pomagati doma, je predlagala hospitalizacijo.

Mamo sem spremljala na urgenco, vendar pa takrat niti pomislila nisem, da je to njena poslednja pot v bolnišnico. Nekoč mi je po enem od hudih srčnih napadov rekla, da se sprašuje, koliko je še potrebno, da pride do zadnjega diha. Kljub trpljenju je ostala pogumna in predana. Ko je prišlo do rahlega izboljšanja, me je celo prosila, naj ji prinesem očala, da bo lahko brala. Žal se je njeno zdravstveno stanje po nekaj dneh znova poslabšalo. Zdravniki in zdravstveno osebje so se zelo trudili, da bi ji olajšali trpljenje, hkrati pa so nas opozorili na resnost stanja.

Mamino umiranje je bilo kljub njenemu velikemu trpljenju in naši bolečini zaradi slovesa velik dar za vse nas.

Bolnišnični duhovnik jo je v tistih dneh obiskoval, vendar je vsakokrat, ko je prišel, spala. Ko sem mami povedala, da jo je pater pustil spati, se je nasmehnila in rekla, naj jo le zbudi, saj ji bo ostalo še dovolj časa za spanje. Naslednji dan jo je duhovnik zbudil in pri popolni jasnosti razuma je prejela zakramente. Čeprav smo vedeli, da je mama življenjsko ogrožena, nihče od nas ni pomislil, da se bo njeno zemeljsko bivanje tako naglo odvilo. Imela sem ta privilegij, da sem kot zdravstvena delavka smela biti pri mami tudi zunaj običajnega časa za obiske. Lahko sva se pogovarjali. Čeprav je trpela, se je še vedno zanimala za življenje vseh nas.

Zelo je bila vesela obiskov vnukov in pravnukov. Enkrat je eden od nadobudnih vnukov mimo vratarja in bolnišničnega osebja »pretihotapil« pod puloverjem zajčka, ki so ga otroci nedavno dobili in ga mama še ni videla. Vztrajal je, da ga babica mora videti, in mama se je ob tem obisku pod masko, ki ji je olajševala dihanje, prisrčno nasmejala.

Potem je prišel zadnji dan. Mama nas je začela zbirati ob bolniški postelji, vsakega posebej. Najprej je želela videti najstarejšega sina. Moj brat je bil takrat močno prehlajen in se je bal, da bo v bolnišnico prinesel okužbo. Ko sem medicinskim sestram povedala, da mama kliče sina, so rekle, naj kar pride. Ob prihodu so ga opremile z dvema zaščitnima maskama, da je lahko šel k mami v bolniško sobo. Ko sta se poslovila, je želela videti drugega sina, ki se je zelo hitro pripeljal iz Ljubljane. Tudi od njega se je prisrčno poslovila. Zadnje mamine besede, ki so bile namenjene vsem nam, ko smo bili vsi zbrani ob njeni postelji, so bile: »Radi se imejte med seboj.« Tako duhovno oporoko si lahko samo želiš.

Z mlajšo sestro sva zvečer ostali pri mami. Bili sva enostavno hvaležni, da še smemo biti skupaj. Naenkrat pa je mama prav avtoritarno rekla: »Punce, zdaj pa domov! Jutri morate v službo, jaz bom pa zaspala.« Prav otroško ubogljivo sva se od mame poslovili in odšli domov. Niti sanjalo se nama ni, da bo mama v naslednjih urah umrla med spanjem. Če bi pričakovala, da je to slovo za zmeraj, bi ostala z njo kljub njeni »komandi«.

Še pred polnočjo me je medicinska sestra poklicala in povedala, da je mama čisto mirno izdihnila in da ni bilo časa, da bi me poklicala, kot smo bile dogovorjene za primer poslabšanja. Vse se je zelo naglo odvilo. Skupaj s sestro in svakinjo smo se vrnile v bolnišnico. Mamo smo našle še toplo. Ob njej smo pomolile v hvaležnosti, da jo je Bog poklical med spanjem, kakor si je želela.

Globoko upam, da ne bomo nasedli navidezni človekoljubnosti in da bo zmagala zdrava pamet ob parlamentarni in plebiscitarni presoji zakona o evtanaziji.

Njena smrt je bila za nas boleča, zanjo pa milostna, saj je približno štiriindvajset ur po prejemu zakramentov odšla v večnost pomirjena in spravljena z Bogom in ljudmi. Okrepljena s sveto popotnico se je uspela mirno posloviti in nas povezati ob svoji smrtni postelji. Mamino umiranje je bilo kljub njenemu velikemu trpljenju in naši bolečini zaradi slovesa velik dar za vse nas. Poslednji čas, ki smo ga smeli preživeti skupaj, je bil dragocen in poln bližine. Njenega slovesa se še danes spominjam v hvaležnosti, da je Bog poskrbel za vse ob pravem času. In tega časa si za nobeno ceno ne bi želeli vzeti. Tako dragocenim trenutkom se človek ne odreče.

Naš oče je umrl tri leta pred mamo v stotem letu starosti. Čeprav je bil vse življenje agilen poklicno in zasebno, je bil zadnjih deset let po neuspeli operaciji kolka vezan na stanovanje. Gibal se je s pomočjo hodulje, hiše pa ni zapuščal. Čeprav je bil vezan na tujo pomoč, ga nikoli ni zapustila volja do življenja. Pogosto smo ga slišali vzklikniti: »Lepo, lepo, da še živim.« Tudi ko je začel zelo pozabljati, ga ni minila volja do življenja. Dokler je bil aktiven, sem včasih zaznala njegov strah pred smrtjo. V svojih zadnjih letih pa se je popolnoma umiril. Znal je lepo reči: »Ni me strah, saj vsak dan molim rožni venec. Marijo prosim, naj bo z menoj zdaj in ob moji smrtni uri.« Dozorel je za večnost in v miru zaspal. Bili smo hvaležni, da je bil z nami tako dolgo in da je bil pripravljen na večnost. Ni mu bilo težko oditi v Očetovo hišo. Mama ga je pogrešala in po treh letih odšla za njim.

Danes se zavedam, da je bilo očetovo in mamino umiranje kljub bolečini trpljenja neizmeren dar. Temu dragocenemu daru pa se odrekajo tisti, ki se hvalijo s človečnostjo in sočutjem in zato promovirajo evtanazijo. Saj v resnici ne vedo, čemu se odrekajo. Seveda bi brez pozorne paliativne oskrbe, ki so je bili deležni moji starši v bolnišnici, ne mogli biti skupaj in dragoceni drug drugemu. Pravzaprav ne govorim ničesar novega, saj mnogi zdravniki lepo povedo, da rajši vrnejo licenco, kot da bi se podredili potencialnemu zakonu, ki bi potrdil njihovo sodelovanje pri povzročeni predčasni smrti. Globoko upam, da ne bomo nasedli navidezni človekoljubnosti in da bo zmagala zdrava pamet ob parlamentarni in plebiscitarni presoji zakona o evtanaziji. Naj nam pri tem pomaga modrost od zgoraj!

Razmišljanje je bilo objavljeno v tedniku Družina (16/2024).