FOTO: Pexels.


Kadar je imela moja mama dobre dneve, je bilo, kot da v hiši sije sonce, pa naj je zunaj še tako neusmiljeno bril mraz ali lil dež. Vsi smo bili sproščeni, šalili smo se med seboj, otroci smo po hiši veliko kričali, divjali, peli in bili nasploh razposajeni.

Če je imela mama slabe dni, je bila preutrujena, pod stresom ali žalostna, je bila tudi naša hiša polna težkih deževnih oblakov. Nismo se upali biti preglasni. Tudi, če smo bili dobre volje, smo to raje zadržali zase in najraje ostali kar v svojih sobah.

Zdaj, ko sem tudi sama mama, opažam, da moje razpoloženje vpliva na vse v hiši ravno tako, kot je razpoloženje moje mame vplivalo name. Če sem slabe volje, to vpliva malo tudi na moža, a še posebej na otroke.

Zdaj sem jaz »vreme« naše družine

Najbolj se tega živo zavem, kadar me najmlajša hči vpraša: »Mami, si vesela?« Saj včasih si moje razpoloženje res tolmači narobe in nisem slabe volje, le hitim, ker se s čim mudi, ali pa sem na kaj še posebej zbrana in se ob tem nevede mrščim.

A precej pogosteje me to vpraša, kadar ... milo rečeno nisem preveč vesela. Čeprav ga, tako si razlagam, zastavi, da bi prilagodila svoje vedenje mojemu razpoloženju, pa me s svojim nedolžnim vprašanjem vedno spomni, kako velik vpliv ima moje razpoloženje na razpoloženje mojih otrok.

Zato čutim veliko odgovornost poskrbeti, da je »vreme« v našem domu čim pogosteje prijetno. Saj je posledično vsem – meni in ostalim – prijetno živeti pod skupno streho.

S tem seveda ne pravim, da se ves čas pretvarjam, kako sem nadvse vesela in zadovoljna. Saj to ne vodi nikamor. Pustim si čutiti in doživeti tudi negativna čustva.

Moja odgovornost je, da poskrbim zase

Vendar se zavestno trudim preprečevati situacije, zaradi katerih po nepotrebnem pri meni običajno začne grmeti in tolčejo strele.

Tudi ne pravim, da sem zato vedno prijazna mama, ki vse dovoli. Pomembno je, da starši otroke vzgajamo in smo pri tem dosledni. Kar neizogibno vodi do prepirov, prerekanja, pregovarjanja in včasih tudi do ognja v strehi.

A če smo starši v sebi trdni in pomirjeni s svojimi odločitvami, je »hišno vreme« za ostale otroke lahko še vedno prijetno, kljub trmi enega od sorojencev.

Predvsem vidim, da je moja odgovornost, da poskrbim zase: Da se ne ženem čez svojo mero. Da si ne nalagam toliko dela, da raven stresa zaradi njega vpliva na moje razpoloženje in vedenje do družinskih članov. Da dovolj spim. Da se gibam na svežem zraku.


FOTO: Pexels.

In najpomembneje, da molim. Da grem k maši, da prejemam zakramente in ohranjam živ odnos z Bogom.

Saj se sliši banalno, ampak le preprost sprehod, ki si ga privoščim dvakrat na teden, in da grem kdaj med tednom k maši čisto sama, je lahko že povsem dovolj za slogo in harmonijo v naši hiši.

Oba starša v dom prinašata sonce ali pa nevihto …

Zato spodbujam vse mame, da dobro poskrbite zase, za svoje telesno in duševno zdravje. Saj s tem skrbite za najpomembnejšo osebo v življenju vaših otrok, pa tudi za splošno vzdušje v vašem domu.

Ob tem pa ne bi rada vse odgovornosti za dobre odnose v družini naložila le mamam. Oba starša v dom prinašata ali sonce ali pa nevihtne oblake. Pomembno je, da se tega zavedamo.

Sicer je v aprilski številki revije Mavrica dolg članek o tem, kako otroci lahko poskrbijo za dobro razpoloženje v družini.

In prav je, da jih k temu vzgajamo. A hkrati se moramo zavedati, da smo za lepe odnose v domu v prvi vrsti odgovorni odrasli, ne pa otroci, ki se še učijo uravnavati svoja čustva. Kar seveda ne pomeni, da včasih malo njihove spodbude ne pomaga.

»Mami, si vesela?« me je ravno včeraj vpraša moja 5-letnica. In čeprav sem bila na robu jeznega izbruha, sem ji pogledala v oči, se nasmehnila in ji rekla: »Seveda sem vesela, če imam pa tako krasno hčerko.«

In mala bučka verjetno sploh ne ve, da sva tam, v tistem trenutku, rešili vso družino pred nevihto.


Preberite še:
- Družina Selan: Ta otrok bo živel!
- Ganljivo pričevanje življenja [VIDEO]
- »Bova imela pa Jožefa«
- Komentar: Svet potrebuje očete