Zavetnik: Zavetnik dojilj in gasilcev. Priprošnjik ob suši in bolezni mrzlice.

Atributi: goreča luč v roki.

Živel je v 5. stoletju. Kot škof v Vieni v Južni Franciji je znan zlasti po tem, da je uvedel prošnje procesije tri dni pred Gospodovim vnebohodom. Južna Francija je veliko trpela zaradi preseljevanja narodov, vojn in krivoverskih prepirov. Vladala sta nenravnost in greh. Zato je pošiljal Bog nad deželo veliko hudih šib: potrese, nevihte, nagle smrti, bolezni.

V teh stiskah se je škof Mamert z molitvijo in s postom zatekel k Bogu po pomoč. Svaril je svojo čredo in jo zlasti povabil, naj Gospodovo vstajenje pobožno praznuje. Na veliko soboto ponoči se res zbere v cerkvi veliko ljudstva. Kar se zasliši krik: »Gori! Gori!« Vse tišči iz cerkve. Gorelo je veliko poslopje in je bilo v nevarnosti vse mesto. V cerkvi je ostal samo škof. Ogenj pa se je nenadoma polegel. Meščani so se hvaležno vrnili v cerkev in nadaljevali pobožnost. Po svetem opravilu jih je škof povabil k pokori in jim razodel, da je med požarom naredil zaobljubo, da bo imel spokorno procesijo, če Bog mestu prizanese. Ljudje so to povabilo z veseljem sprejeli. Navada se je potem razširila najprej po sosednjih škofijah, od tod pa polagoma po vsej Cerkvi. V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 801, ko je Italijo prizadel hud potres.

Po zgoraj omenjenem dogodku je škof Mamert živel še kakšnih sedem let. V veliko veselje mu je bilo, ko je videl, kaj je dosegel z gorečo molitvijo in s prizadevanjem za obnovo verskega življenja. Božji blagoslov je bil razlit nad ljudmi, nad njihovimi domovi in polji, nad vsem njihovim delom. Svetnik je umrl med letoma 470 in 474. Goduje 11. maja.

»Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9)