Zato nimam nobenega recepta, lahko pa povem, kaj je za naju z možem vodilo pri vzgoji. Midva prihajava iz nepopolnih družin. Jaz sem nezakonski otrok, mož pa je iz razbite družine. Oba sva imela slab zgled, a veliko željo, da bi imela družino, ki bo drugačna. Z Božjo pomočjo in molitveno podporo marsikoga sva to dosegla. Spoznala sva, da je otrok Božji dar in ne najina last. Zato si za otroke želiva predvsem to, da dosežejo zveličanje. Marsikatera odločitev v družini je bila zaradi tega zavedanja drugačna, kot bi bila sicer. Otroci to vidijo. Tudi če se takrat s tem niso strinjali, jim je to ostalo nekje v zavesti.

Duhovnik Matevž Mehle. FOTO: Tatjana Splichal

Molimo za duhovne poklice. A nikoli nisem molila z namenom, da postane moj otrok duhovnik. Nekako se ne čutim poklicana, da posegam v Božje načrte. Svojo molitev usmerjam v to, da bi otroci prišli do spoznanja, na katero pot jih Bog kliče, in da jim da moč, da bi temu spoznanju sledili. Ko me je Matevž vprašal, kako sem vedela, da je moja pot pot žene in matere, sem takoj vedela, o čem razmišlja. Kako goreče so postale molitve, da bi se prav odločil!

Postal je bogoslovec. Veseli smo bili njegove odločitve. Ko sem ga spremljala v letih bogoslovja, sem se večkrat spraševala, kako mu gre. Včasih je prišel domov dobre volje, včasih pa zamišljen, zaskrbljen. Vedela sem, da pot ni lahka. Zahteva odpovedi, pokorščino, razločevanje. Ostala mi je samo molitev. Molitev zanj in za tiste, ki so odgovorni za oblikovanje fantov za duhovniški poklic, da bi z vso gorečnostjo in predvsem odgovornostjo naredili tisto, za kar so postavljeni.

Svojo molitev usmerjam v to, da bi otroci prišli do spoznanja, na katero pot jih Bog kliče, in da jim da moč, da bi temu spoznanju sledili.

Postal je duhovnik. Danes nam njegov nasmejani obraz pove, da je na pravi poti. Še naprej ga spremljamo z molitvijo. Duhovnik je oseba, ki jo je Kristus z zakramentom mašniškega posvečenja zaznamoval za svojega. Maziljen je za poslanstvo, da ljudem prinaša Kristusa. A maziljenje ga ne naredi popolnega. Kristjani si velikokrat duhovnika predstavljamo kot svetniškega človeka. Takšna predstava naše duhovnike potiska v stisko in samoto, da si ne upajo pokazati svoje ranljivosti. Oni so še vedno sinovi, bratje, strici, vnuki … Potrebujejo našo bližino, našo odprtost, našo pripravljenost, da jim pomagamo, da smo z njimi.

Duhovnik zaznamuje tako družino, iz katere prihaja, kot okolje, v katero je poslan. Opažam, kako je pri nas Matevževa beseda zelo pomembna. Včasih otroci bolj spoštujejo in upoštevajo njegov nasvet ali mnenje kot mnenje očeta in mame. Pa nisem ljubosumna. Hvala Bogu, da je tako. V preteklosti so duhovnika iz spoštovanja celo vikali tako njegovi starši kot bratje in sestre. Ko pomislim na takšno situacijo pri nas, mi gre na smeh. Prepričana pa sem, da bi pri tem najtežje resen ostal ravno Matevž.

Potrebujejo našo bližino, našo odprtost, našo pripravljenost, da jim pomagamo, da smo z njimi.

Danes pa je tega spoštovanja vedno manj. Če duhovnik naredi kaj slabega, se o njegovem padcu piše na dolgo in široko. Včasih je to zelo priročna tema za nasprotnike Cerkve. Slaba luč pade na vse duhovnike in srce zaboli tudi njihove domače. Ko je kmalu po novi maši na bencinski črpalki v sina pljunil neki moški, ki ga sploh ni poznal, in ga ozmerjal s pedofilom, sem se počutila, kot da bi pljunil tudi meni v obraz. A to bolečino in druge stiske darujem za naše duhovnike.

Če se vrnem na začetek. Kako vzgojiti dobrega duhovnika? Nasvet je enak, kot če bi me vprašali, kako vzgojiti dobrega očeta ali odgovornega in veselega kristjana. Mi sejemo, Bog pa je tisti, ki daje rast in kliče vsakega na njemu določeno pot. Molitev pa pomaga, da ta klic slišimo in mu sledimo. Zato hvala vsem molivcem za duhovnike. Molimo tudi za mlade, da bodo prepoznavali svojo poklicanost in ji sledili.