Lea je energična, odločna in sposobna ženska. Z možem Stašem, s katerim sta se spoznala še v rosnih najstniških letih, imata pet otrok. Prvič je zanosila še v študentskih letih, pri 19. Njuni otroci so: Kristjan (21), Martin (16), Jakob (13), Zarja (10), zadnja hčerkica Ela pa se jim je pridružila januarja letos. S Stašem sta popolnoma nepričakovano namreč sprejela še eno življenje, čeprav sta oba že v štiridesetih.

Po izobrazbi diplomirana sinologinja in profesorica teologije je 11 let službovala v vojaškem vikariatu, kjer je skrbela za duhovno oskrbo vojakov Slovenske vojske. Potem pa jo je življenje popeljalo na podjetniško pot, saj se zadnja leta ukvarja s tem, da ljudem z zdravo prehrano in gibanjem pomaga do bolj zdravega, aktivnega in zadovoljnega življenjskega sloga.

FOTO: osebni arhiv

Lea je po izobrazbi diplomirana sinologinja in profesorica teologije.

Vaju je z možem zadnja nosečnost presenetila ali je bil otrok načrtovan?

Absolutno presenetila. Noseča biti pri 40 mi je bilo vedno zelo tuje in se mi je zdelo, da bi bilo ogromno komplikacij. Bila sem odločena, da sem z otroki »zaključila«, da nas je dovolj in tako sva se oba z možem tudi odločila.

Tri mesece, preden sem zanosila, pa mi je moja Zarja, ki je stara 10 let, začela božati trebuh in govoriti, da si želi sestrico. Kot da bi imela neko sposobnost, da je videla v prihodnost. Povedala je, da bo dojenček punčka, uganila je, kako sva se z možem zmenila, da ji bo ime, napovedala je, da bo imela temne laske … Vse se je uresničilo. Nosečnost pa je bila zame vendarle totalen šok.

Kako je biti noseča in imeti dojenčka pri 41 letih?

V zadnji nosečnosti sem imela daleč najmanj težav, razen tega, da me je bolela medenica, zato nisem mogla biti tako zelo športno aktivna, kot bi si morda želela. A res nisem želela telesa preobremeniti, da si ne bi pridelala kakšne poškodbe, saj otroci vendar potrebujejo zdravo in aktivno mamo. Je bil pa ta, zadnji porod, daleč najbolj boleč. Vendarle je telo pri 41 letih drugačno kot telo pri 20.

V tako veliki družini je vedno na voljo par rok za pestovanje.

Super je imeti dojenčka, če so ostali otroci že toliko večji. V tako veliki družini je vedno na voljo par rok za pestovanje. Dojenčico z mirno vestjo pustim spati na postelji in grem npr. medtem kuhat, saj vem, da mi jo bo en od otrok prinesel takoj, ko bo začela jokati, in podobno. Trenutno vsi otroci, tudi najstarejši Kristjan, živijo doma, tako da nas je sedem. Da je vse skupaj še malce bolj pestro, pa imamo tudi novega pasjega mladiča. Pes se nama zdi zelo dobra in vzgojna stvar za otroke, saj naju tudi tisti, ki so bolj naporni, izredno presenečajo pri skrbnosti za kužka.

FOTO: osebni arhiv

Vas je kaj skrbelo, da bi bilo z otrokom kaj narobe glede na vašo starost?

Moram povedati, da nisem šla na nobene preglede za rizične nosečnosti (nuhalna svetlina in podobno), prvič sem bila na pregledu, ko sem bila noseča že 20 tednov, torej na polovici. Mojo ginekologinjo je skoraj zadela kap. Sama pa sem preprosto zaupala.

Nisem se slepila, da ni mogoče, da bi bilo z dojenčkom nič narobe. Zaupala pa sem, da bom sposobna prenesti karkoli, tudi če bi kaj bilo narobe. Prepričana sem namreč, da mi Bog ne naloži večjega bremena, kot sem ga sposobna nositi. Če ti je nekaj namenjeno, boš z Božjo pomočjo zmogel.

Ste si od nekdaj želeli toliko otrok?

Ko sem bila noseča pri 19, sem res zelo uživala v nosečnosti. In takrat sem si rekla, to je to, otroke moraš imeti mlad! Po prvem otroku pa sem rabila kar nekaj let, da sem spet začutila potrebo po otroku.

Če ti je nekaj namenjeno, boš z Božjo pomočjo zmogel.

No, in nato smo imeli tri otroke, po eni strani sem si rekla, da je že dovolj. Vseeno pa sem zelo močno čutila, da še nismo vsi, da en otrok še »manjka«. In zelo sem si želela deklico. Tako je prišla v našo družino še Zarja, ki je res harmonizirala naše družinsko vzdušje. Zanimivo pa je to, da sem kot majhna punčka vedno govorila, da bom imela pet otrok. Pa poglejte zdaj …

S katerimi principi vzgajate svoje otroke?

Vsak otrok je povsem drugačen, vsak ima svoje lastnosti, svoje izzive, vsak ima že od majhnega svoj karakter. Drugi sin je bil kot otrok tako naporen, da bi verjetno marsikatera mama rekla, da po takem otroku nima več energije za še enega. No, potem pa se je rodil tretji, ki pa je bil povsem drugačen, čisto nezahteven, skoraj nisem vedela, da ga imam.

Otroke moraš podpirati v tem, kar so in kar si želijo. Vzgoja jih ne sme zlomiti, ampak usmerjati. Zame najpomembnejša stvar v življenju ni šola, ampak to, da otrok najde nekaj, kar rad dela in v čemer uživa, ker potem bo v tem tudi uspešen in bo uspel od tega tudi preživeti. Še to bi poudarila, da mora biti starš otroku starš in ne prijatelj. To so zdravi temelji vzgoje.

Starš mora biti otroku starš in ne prijatelj.

Kako vam uspeva šolanje na daljavo ob toliko otrocih?

V začetku je bil to tak pritisk, da sem prvih nekaj tednov mislila, da se mi bo zmešalo. Potem pa sem si rekla, da se mi tega ni treba iti. Jaz sem otrokom mama, torej jim moram zagotoviti ljubeč, topel dom, obleke, prehrano, obutev, jim zagotoviti pogoje za delo. Ne bom pa namesto njih delala stvari, cele dneve z njimi sedela za zvezki, z njimi izpolnjevala spletnih obrazcev za oddajo in podobno. Strinjam se pa s tem, da je pomembno, da otroci nek rezultat pokažejo, se jih pri tem vzpodbuja in tudi vztraja.

Z možem sta skupaj že 25 let. Kako gledate na odnos mož-žena?

V življenju pride kup preizkušenj in stvari. Osnova vsega, da vse skupaj »štima«, je partnerski odnos. Nujno si je vzeti čas za zmenek, da greš kdaj skupaj kam brez otrok. Stvari ne smeš jemati kot samoumevnih. Hvaležen moraš biti za tisto, kar imaš. Odnos je kot vrtiček, poroka ni zagotovilo, da bo vse ok. Sprotno delo je potrebno in sproten trud.

Zelo pomembno se mi zdi pa tudi to, da daš partnerju svobodo, da ima čas za svoje želje in potrebe, da ima svoje hobije in zanimanja. Seveda se je treba malo prilagoditi, saj družinsko življenje zahteva veliko časa in tudi kondicije. Ampak vsak od partnerjev ima pravico negovati svoja zanimanja, se tudi sam ukvarjati s tistim, kar ga veseli in napolnjuje. Moj mož je športnik in hodi v hribe, smučat … Kar me prav veseli, ker je zaradi tega fit, zdrav, ker to kaže, da ima nek odnos tudi do samega sebe in svojega telesa. To pa pozitivno vpliva tudi na kemijo med nama.

Partner mora imeti čas za svoje želje in potrebe, čas za svoje hobije in zanimanja.

Zdite se zelo materinski, hkrati pa imate zelo jasno postavljene prioritete skrbi zase, ne delujete kot »žrtev«. Kako usklajujete oboje?

Samega sebe moraš postaviti na prvo mesto, kar pomeni, da si spočit, zadovoljen in da ne pustiš, da drugi s tabo grdo delajo. Tudi če si mama in žena, ne pomeni, da ne bi smela ali mogla biti izpolnjena v tem, kar tebe veseli. Če hočeš, da bodo otroci izpolnjeni, jim moraš to pokazati tudi z lastnim zgledom.

Moj izziv pred leti je bil ta, da sem bila preveč aktivna, preveč sem želela vsega. Prišla sem do izgorelosti, ko sem morala na avtocesti zapeljati na odstavni pas in ustaviti avto, ker sem se pri 130 kilometrih na uro tako tresla, da nisem mogla več voziti. Takrat sem videla, da moram bolje poskrbeti zase in da se moram odpovedati svoji trmi.

Velika past pa je, da se ljudje odpovejo spremembam iz strahu. Nezadovoljstvo, nesrečnost, valjenje krivde na vse ostale in na okoliščine, usodo … Vse to ženskam onemogoča, da bi naredile odločilni korak k spremembi in sebe postavile na ustrezno mesto. Ko pa se enkrat odločiš za spremembo in za delo na sebi, takrat ti Bog na pot pošlje vse, kar potrebuješ za to – četudi sam ne bi mogel niti v sanjah predvideti, kaj in kako se bo odvilo.

FOTO: osebni arhiv

Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Aleteia Slovenija.