Marto Paulin Schmidt (1911–2002), plesno umetnico, koreografinjo in pedagoginjo, mnogi poznajo po imenu, ki si ga je sama izmislila – Brina.

To je bilo njeno partizansko ime in podoba partizanke Brine, članice kulturniške skupine 14. divizije, je nedvomno prevpila podobo predvojne Marte kot obetavne in nadarjene plesalke modernega plesa.

Gnala jo je želja po prostosti in sproščenosti

O tem, kako je prišlo do njene osnovne odločitve za ples in ne za balet, lahko le sklepajo. Sama je povedala tole: »Gojila sem, kot vsak mlad človek, svoje sanje o lepoti in polnosti doživetij. Čutila sem jih z vsem telesom.

Kaj je bilo bolj naravnega kot to, da sem jih že zgodaj skušala izpovedati s plesom, z lepoto gibanja? Da, v plesu sem videla najbolj naravno pot, da bi izpovedala tisto, kar se je nabiralo v meni.

Gnala me je želja po prostosti in sproščenosti, ki sem ju v svojem življenju venomer pogrešala.«

S pomočjo številnih dokumentov, fotografij, spominov in zgodovinskih podatkov je njena hči Malina Schmidt Snoj rekonstruirala njeno predvojno, medvojno in povojno življenje.

S prepletom osebnih in zgodovinskih silnic je izrisala usodo ženske, ki se močno vtiskuje v slovenski kulturni prostor in sčasoma postaja legendarna.

Poslali so jih v hud mraz in uničenje

Avtorica je v zbiranje gradiva za knjigo vložila veliko dela. Knjiga ni le vsebinsko bogata, poklon mami, ampak je Malina Schmidt Snoj podala tudi vrsto kritičnih pripomb.

Na primer o tem, kako absurdno neodgovorno je, da je komunistično-partizansko vodstvo (Franc Rozman - Stane) poslalo 14. divizijo s 1.100 ljudmi na dolgo pot na Štajersko. Tam sta jih pričakali huda zima in nenehno zasledovanje nemških vojakov. Ti so na partizane uprizorili divji lov in ubili veliko partizanov.

Tudi kulturniška skupina, v kateri sta bila Marta Paulin - Brina in pesnik Karel Destovnik - Kajuh, je bila uničena. Destovnika so ubili, Paulinovi pa so usodno pomrznile noge.

Marta Paulin - Brina (levo) po prihodu v partizane, 3. oktobra 1943 v Babnem Polju. VIR: knjiga

Slovenski dramski junak med intimo in revolucijo

Avtorica knjige Malina Schmidt Snoj (1946) je po končani gimnaziji vzporedno študirala in diplomirala iz dramaturgije na AGRFT in slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je absolvirala tudi angleščino.

Dvakrat je dobila študentsko Prešernovo nagrado in leta 1983 doktorirala. Od začetka 70. let je v Sodobnost pisala o slovenski dramatiki in gledališču, bila že prej krajši čas dramaturginja v uredništvu radijskih iger in v Mestnem lutkovnem gledališču, leta 1971 pa postala asistentka za zgodovino drame na AGRFT.

Čez deset let je začela s cikličnimi predavanji o slovenski dramatiki, vendar zaradi političnih okoliščin ni postala docentka, pač pa bibliotekarka v tamkajšnji knjižnici.

Pozneje je izdala razširjeni doktorat v knjigi Intelektualec na preizkušnji. Slovenski dramski junak med intimo in revolucijo (1993), biografijo Josip Vošnjak za zbirko Znameniti Slovenci (2003) in obsežno dvodelno knjigo Tokovi slovenske dramatike, od začetkov k sodobnosti (2010).

Boris Pahor, Jurij Devetak: Nekropola, roman v stripu

Založba Mladinska knjiga je izdala knjigo s stripom Jurija Devetaka o Borisu Pahorju in njegovem romanu Nekropola.

Roman v stripu Nekropola je po znamenitem avtobiografskem romanu Borisa Pahorja, ene osrednjih osebnosti evropske kulture, ustvaril mladi umetnik Jurij Devetak. S svojo likovno govorico in risbo je spojil večplastnost zgodbe v atmosfersko bogato in ubrano celoto. Spremno besedo je prispeval dolgoletni urednik Pahorjevih del Zdravko Duša.

V romanu Nekropola je Boris Pahor, ki je z držo odgovornega intelektualca vedno svaril pred pozabo zgodovine in opozarjal na poskuse kratenja človekovih ter narodnih svoboščin in pravic, popisal izkušnjo življenja v koncentracijskih taboriščih.

Svarilo pred novimi totalitarizmi

S svojim pomembnim sporočilom, svarilom pred novimi vzniki totalitarizmov, je roman Nekropola močno nagovoril tudi mladega tržaškega umetnika, ilustratorja Jurija Devetaka (1997), ki mu je uspelo prepričljivo ujeti duha prozne predloge.

Ilustrator se je pri tem izognil neposrednim opisom taboriščne tematike, »v svoji zgodbi sledi predvsem avtorju, a gre do dna taboriščnega nihilizma in prevzame poslanstvo, posredovati pisateljev poklon 'ponižanim kostem',« kot je svoje vtise ob prvih skicah strnil avtor spremnega besedila k stripu Zdravko Duša.

Jurij Devetak je v svoje delo vključil večinoma nespremenjene odlomke iz integralnega besedila. V zgodbo, ki jo pripoveduje predvsem s sliko, je vključil dogodke, ki si v izvirniku mnogokrat sledijo v drugačnem vrstnem redu, na nekaj mestih pa je v skladu z naravo stripovskega medija izpustil in zgostil tudi nekatere dele posameznih povedi.

Boris Pahor, strip Nekropola. VIR: knjiga

Roman Nekropola je izšel leta 1967

Roman je izšel leta 1967, začenja pa se s pisateljevim obiskom spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, potem popisuje še svoja doživetja v drugih taboriščih (Dachau, Bergen-Belsen ...), v katera je bil poslan po aretaciji.

Roman Nekropola je doživel potem, ko so ga odkrili v Franciji in Nemčiji, velik odmev in priznanje v svetu, sčasoma pa tudi doma in v sosednjih državah.

Boris Pahor je morda prejel največje priznanje prav od Italijanov, ki so mu za ta roman podelili prestižno nagrado Premio Napoli.

Nagrada je predstavljala med drugim tudi simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo.

Ilustrator in stripovski ustvarjalec Jurij Devetak (1997) se je rodil v Trstu. Leta 2020 je zaključil šolanje na akademiji za strip Scuola Internazionale di Comics v Padovi in ustvarja za različne slovenske revije in časopise v Trstu. Živi in dela v Nabrežini.

Boris Pahor, strip Nekropola. VIR: knjiga

Iz spremne besede Zdravka Duše

Enkrat samkrat sem bil priča potapljanju v ta medčas in upam, da ni nespoštljivo, če to delim naprej. Bilo je na eni od mnogih predstavitev monografije o Pahorju Tako sem živel, ura je bila nekoliko pozna, vsekakor kasnejša, kot si je bil pisatelj zabeležil v svoj urnik, tako da je prišel na oder nerad in nejevoljen, češ da je to že njegov čas za spanec in da ne ve, ali bo sodeloval.

Med dolgimi uvodnimi predgovori je čemel na stolu, zazrt nekam kratko predse, in ni dal vedeti, ali spi ali bedi. Seveda je budno spremljal povedano, ko je dobil besedo, je bil naenkrat bister in oster kot nož, a potem je, v nasprotju z običajnimi didaktičnimi nagovori, zavil v spomine iz taborišča.

Ustavil se je pri koščku kruha. Pri tem, kaj pomeni grižljaj lačnemu človeku. Drsel je vedno globlje proti lakoti, razgaljal, kako z njo izginjajo plasti človeškega.

Običajno pripovedi na tej točki spregovorijo o človeku zveri, ki je za svojo ohranitev pripravljen prestopiti vse meje. Pahor je takrat razkril nekaj drugega: na tem sestradanem dnu je doživetje niča.

To, je rekel, je nekaj tako grozljivega, da te spremlja vse življenje. Vrača se kot depresija in te lahko, kakor je Prima Levija, potisne čez rob, v samomor. Tako je v svoji napol budnosti pisatelj izgovarjal tisto, kar presega poskuse racionalnih razlag, moralnih interpretacij, psiholoških razčlemb, aktivističnih komemoriranj.

Ne gre za krivdo niti za greh, zaman so vsi poskusi, da bi povrnjenec z nove pozicije umestil svojo izkušnjo. Enkrat taboriščnik – taboriščnik za vekomaj.