Če bi ob imenu našega tokratnega izletniškega cilja sklepali, da imamo opravka z »malim« hribom, bi se pošteno zmotili. Malič je namreč najvišji vrh v bližnji okolici Laškega. Njegov široki hrbet, ki zapira pokrajino na severozahodu, lepo vidimo z mostu čez Savinjo. Še zanimivejši pogled nanj pa se nam odpira z višjih predelov mesta, saj hkrati objamemo tudi slikovito cerkev sv. Mihaela na bližnjem Šmihelu, grad Tabor, skalnati Hum, zdravilišče in druge znamenitosti.

Vzpon na Malič začnemo pri gasilskem domu Laško, do katerega se pripeljemo z glavne ceste Laško-Celje (na semaforiziranem križišču za zdraviliščem v smeri proti Celju zavijemo levo skozi podvoz). Nekaj metrov nad njim stojita znamenje in kažipot, mimo katerih nadaljujemo po ravni ulici strmo v breg. Na ovinku pri zgornji vrsti hiš se po stopnicah povzpnemo na dobro uhojeno pot. Ta zavije skozi manjši gozdič, kjer se po njej razprostrejo skrivenčene korenine visokih dreves. Življenje v dolini ostaja za nami. Glasovi čedalje bolj zamirajo. Naposled ostane le še enakomerno hrumenje prometa, ki ga tu in tam rezko prekinejo zvoki drvečih vlakov.

Ko pridemo znova na plano, je vrh Maliča z dobro vidnim antenskim stolpom naravnost pred nami. Po njegovih pobočjih valovijo gozdovi in svetli travniki, vmes pa so raztresene domačije. Ker je zadnja odjuga pobrala skoraj ves sneg, ki se je obdržal le še po zatišnih legah in senčnih robovih, je imela pokrajina pred nekaj dnevi že skoraj pomladni videz. Na vejevju ob poti so se razkazovale mačice, na gozdnih tleh se je prebujal črni teloh, po drevju v daljavi so zeleneli grmiči zajedavske omele.

Kolovoz nas pripelje do asfaltne ceste, s katere se odpira lep razgled na okoliško gričevje. Ah, ko le ne bi odvračali pogleda od slikovitih vrhov, mednje zajedenih grap, raztresenih naselij in samotnih cerkva! Potem najbrž ne bi opazili odsluženih stolov in druge navlake, ki je končala v bližnji grapi. Z razcepa pri zadnji hiši nadaljujemo naravnost v gozd. Široka pot, ob kateri se bohotijo vijolični listi ciklam, se privije k pobočju in skupaj z njim vijuga navkreber. Ko se obrne čez grapo, nam nasproti prijadra živahni citronček. Nemirno se spreletava, njegova rumena krila utripajo brez prestanka: kdaj bo končno prišla pomlad?

Nad domačijama zavijemo na kolovoz, ki pelje proti zahodu, vendar kmalu prestopimo na skoraj vzporedno pot. Ta se odmika od vrha in naposled pridruži makadamski cesti proti Šmohorju. Po njej hodimo približno dvesto metrov, nato pa zavijemo na označeno stezo in krenemo odločneje navkreber. Pri večji skali na levi se proti vrhu odcepi strma in z listjem zasuta steza. V ugodnih razmerah je hoja med skrivenčenimi debli, ki nudijo zavetje številnim pticam, prav prijetna. Če so tla poledenela, pa rajši nadaljujmo do križišča pred Planinskim domom na Šmohorju in se od tam povzpnimo na vrh. Obe stezi se znova združita na slemenu, po katerem pelje tudi vijugasta makadamska cesta. Naša pot gre v nasprotju z njo bolj naravnost, vendar je zato bolj valovita.

Ker je vršni del Maliča poraščen, se med hojo naužijemo le toliko razgleda, kolikor ga »ujamemo« med golim vejevjem. Na svoj račun pridemo šele na vzletišču jadralnih padalcev, kjer se pod nami nenadoma razgrne pokrajina na jugu. Globoko spodaj vidimo Laško s Humom, dolino potoka Rečice, Rimske Toplice in druge kraje. Vzhodno od Savinje se dvigajo po vrsti Veliko Kozje, Lovrenc, Lisca in Bohor, ki jih v ozadju spremljajo razpotegnjeni Gorjanci. Na desni se nad dolino sklanja Kopitnik, obzorje na jugozahodu pa zapira mogočni Kum, pred katerim se suka dim iz nevidnega dimnika trboveljske termoelektrarne. Nekaj minut oddaljeni vrh, kjer je tudi lesena omarica z vpisno knjigo, se niti približno ne more pohvaliti s takšnim razgledom.

Če smo med vzponom »navijali« za strmejšo pot, se pri spustu rajši odločimo za položno. Z vrha se vrnemo do znanega razcepa, od koder nadaljujemo po čedalje širšem slemenu proti zahodu. Ko pridemo na plano, smo na križišču planinskih poti. Pot do Laškega pelje levo navzdol, a preden zavijemo nanjo, lahko skočimo še do bližnjega Planinskega doma na Šmohorju, ki je odprt vse dni v tednu razen v četrtek.

Zahodno od doma, do katerega pripelje več označenih planinskih poti, stoji starodavna cerkev sv. Mohorja (blizu nje je jama, v kateri naj bi se po izročilu skrival ta svetnik). Čeprav imamo nanjo in na stare lipe ob njej lepe spomine, je tokrat nismo obiskali, saj je luč na nebu počasi ugašala in napovedovala, da se bodo kmalu prižgale luči po dolinah.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Martina v Laškem je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri ter ob 10.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Laško

Višinska razlika: 700 metrov

Dolžina vzpona: dve uri

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in dobro označena. Večinoma hodimo po kolovozih in gozdnih poteh. Na prehodu v pomlad je na nekaterih krajih potrebna malce večja previdnost, saj se lahko pod suhim listjem skriva led.

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1:50.000

10/ 5. marec 2006