Dogodek ga je navdihnil, da je napisal knjigo, odtlej pa si vedno bolj prizadeva za zaščito najranljivejših. Kot poroča Radio Vatikan, si don Antonio, župnik v cerkvi Svetega Janeza Krstnika, iskreno želi, »da bi se Luigi nekega dne prišel zahvalit Bogu v to cerkev, tudi če me ne bo več tukaj, saj je znamenje ljubezni in vstajenja za svet«.

Naslov knjige župnika Antonia je To je življenje! Zgodba o zavrženem, zapuščenem ... zaupanem otroku, izšla pa je pri založbi Jakobov studenec. Na zadnji platnici knjige je zapisana preprosta resnica: »Otroci ne delajo napak, ko pridejo na svet.« Ta resnica je včasih težka, če nimamo možnosti, da bi otroke vzgajali. Življenje ni napaka, piše don Antonio. Ni napaka stopiti korak nazaj in prihodnost svojega otroka zaupati tistim, ki ga zmorejo vzgajati. Kdo ve, se sprašuje italijanski duhovnik, ali so mater in očeta malega Luigija, otroka, ki sta ga pred letom dni v zibelki pustila v župniji Svetega Janeza Krstnika v Bariju, presunile te misli, ki se podijo po glavi skoraj kot obsedenost, ki ti ne da miru. Toda misli niso dejanja in to, kar je bilo storjeno, je Luigija rešilo.

Mali Luigi je znamenje ljubezni in vstajenja za svet.

Zgodba malega najdenčka se ni končala v Apuliji, ampak je obkrožila svet in pokazala, koliko hrupa lahko povzroči življenje. V naselje Poggiofranco je prišla celo snemalna ekipa s Švedske, ki je pripravila reportažo za tamkajšnjo televizijo. 19. julija, devet dni po Luigijevem prvem rojstnem dnevu in v spomin na dan, ko je bil najden, je don Antonio obhajal zahvalno sveto mašo. Kot pripoveduje, je bila Cerkev povsem polna, »saj je otrok sin občestva, ki ga čuti za svojega«: to spominja na pogoste papeževe besede v obdobju koronaepidemije, da se »nihče ne reši sam«.

Don Antonio in mali Luigi FOTO: Vatican Media

Občestvo, ki spremlja

Knjiga župnika Antonia je izšla v letošnjem februarju in je zbirka gradiva, ki je bilo objavljeno v medijih, tudi na spletnem portalu Vatican News, skupaj z nekaterimi pričevanji. Don Antonio pove, da o Luigiju ve zelo malo: dojenček je zapustil bolnišnico približno mesec dni po tem, ko je bil najden. Ve, da je bil zaupan družini, ki ni iz Barija, zadnjič pa ga je videl dan pred njegovim odhodom iz bolnišnice. Dal mu je križec duhovnika Tonina Bella, ki ga je nosil zjutraj, ko so ga položili v inkubator, in ga je pustil blizu njegove zibelke.

Občutek očetovstva me kar ne zapusti.

Don Antonio razmišlja o zadnjem letu in se spominja veselja karabinjerjev, ki so ga pospremili v bolnišnico v Bariju, kmalu po tem, ko je našel Luigija. Spominja se nalezljivega veselja svojega občestva in »občutka očetovstva, ki – kot pravi – me ne zapusti«. »Polna cerkev na večer zahvalne maše, leto dni po tem, ko je bil otrok najden, pomeni, da je treba sprejeti pomen življenja, ne da bi kogar koli obsojali. Smisel življenja, ta temeljna pozornost do ljubezni do najmanjših nas spodbuja k premišljevanju o težkih razmerah družin, predvsem v obdobju epidemije,« pojasnjuje župnik v Bariju.

Knjiga italijanskega duhovnika FOTO: Vatican Media

Srčni utrip, znamenje ljubezni

To je življenje! Zgodba o zavrženem, zapuščenem ... zaupanem otroku je knjiga, ki se je po besedah duhovnika napisala sama: »Bolj smo zbirali gradivo, bolj so se množili prispevki. Gospodove poti so prav tako nerazumljive; iz Barija smo prišli na Švedsko. Dopisnica nacionalne televizije v prispevku pokaže na čudež življenja in priznava, da v njeni državi ni pobud, kot so zibelke za sprejemanje otrok.« Don Antonio je prepričan, da »čudež ni le v tem, da smo rešili življenje, čudež je v tem, da je ta otrok brez besed nagovoril ves svet«.

Čudež ni le v tem, da smo rešili življenje, čudež je v tem, da je ta otrok brez besed nagovoril ves svet.

Po njegovem mnenju »je to cvet v tem nesmiselnem trenutku epidemije, ko smo videli toliko podob smrti. To je cvet za življenje, ki se rodi; to je vztrajno povabilo tistim, ki se odločijo prekiniti nosečnost, da pomislijo, da se za utripom srca skriva zgodba, ki jo moramo oblikovati«. Za duhovnika je pomembno, da na vzgojni ravni ne delujemo z vsiljevanjem, temveč z usmiljenjem, kot predlaga papež Frančišek; da v rojenem življenju vidimo »izkušnjo ljubezni, kjer nihče ne sme zatreti sladkosti otroškega joka. Pravi pomen inkubatorja je, da je znamenje vstajenja in ne znamenje smrti.«