Čeprav leži Malenski vrh na sončni strani Blegoša, Koprivnika in Starega vrha, je zaradi nižje nadmorske višine večinoma v njihovi senci. Iz nje se izvije le med romarskim shodom na veliki šmaren, med tradicionalnim oktobrskim pohodom v spomin na radijskega reporterja Staneta Ureka in takrat, ko so planinske poti na sosednje vrhove pokrite s snegom. Pred razcvetom sodobnega izletništva je bilo seveda drugače. Tedaj so se množice zgrinjale le na Malenski vrh, pa še to ne na njegov vrh, ampak k cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki stoji tik pod njim.
Božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja na gori

Med romarji je bil tudi glavni junak Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni, ki ga je cerkev na Gori v otroških letih povsem očarala. V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati. Mnogo let pozneje cerkev nanj ni več napravila tako globokega vtisa, saj mu je srce gorelo le za Meto, v katero se je bil zagledal na bližnjem Jelovem brdu. Zaradi nje se je po maši tudi stepel s tremi brati, ki so se norčevali iz njiju in stegovali roke po krivcih na njegovem klobuku.

Cesta, ki nas iz Hotavelj pripelje v vas Suša, zavije tik pred potokom strmo v breg. Na tem ovinku pustimo avto in gremo čez most. Že po nekaj korakih se moramo odločiti, ali bomo do vasi Malenski vrh sledili planinskim markacijam, ki peljejo naravnost, ali asfaltni cesti, ki zavije v desno in nam jo priporoča kažipot z napisom Suša – Gora – slapovi. Čeprav je druga možnost na videz manj planinsko obarvana od prve, je vendar zanimivejša. Cesta namreč vijuga po travnatem pobočju, ki je v teh dneh podobno preprogi, stkani iz tisočev in tisočev modrikastih cvetov žafrana. Pa tudi razgled je veliko širši. Ko nad Golešnikovo domačijo zavijemo v levo na makadam, smo že tako visoko, da pod seboj lepo vidimo ovinkasto pot, ki smo jo prehodili doslej. Na drugi strani doline so prostrana gozdnata pobočja Blegoša, ko se nad naslednjo domačijo povzpnemo na rob, pa v daljavi zagledamo še pobeljene vrhove Kamniško-Savinjskih alp.

V vasi Malenski vrh se nam pri lepo poslikani kapelici znova pridruži Loška planinska pot. Če si boste nazaj grede zaželeli spremembe, se lahko do izhodišča vrnete tudi po njej. Pojdite pod hišo na desni, pred potočkom zavijte v levo, nato pa se skozi goščavje in ob robu pašnika spustite v dolino. Makadamska cesta, ki vijuga ob potoku, vas bo kmalu pripeljala med hiše v vasi Suša.

A kdo bi zdaj razmišljal o vrnitvi, saj smo komaj na polovici poti do vrha. Po cesti nadaljujemo do ovinka, za katerim stoji s slamo krita domačija, ter zavijemo v breg. Skozi ozek pas drevja, pod katerim poganjajo žafrani, trobentice in zeleni telohi, se vzpnemo na travnato planjavo. Na severozahodu se blešči pobeljeni vrh Blegoša, na jugu se razgrinja nepregledna veriga gričev tja do Snežnika. Pri preprosti vaški kapelici z Marijo, ki drži v naročju mrtvega Jezusa, stopimo znova na kolovoz. Ta se nad počitniško hišo skrije med drevje in zavijuga navkreber, naposled pa se izteče na čistino, nad katero se dviga cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori. Ob njej je samotna domačija (na najbližjem poslopju je kovinska skrinjica z vpisno knjigo in žigom) z vegastim kozolcem in sadnim drevjem, pod mogočno lipo pa je lesena klop in miza. Ampak vse te podrobnosti vidimo šele takrat, ko pridemo do cerkve.

Prva cerkev na Gori se omenja že v začetku 16. stoletja. Današnja je bila zgrajena na prehodu iz 17. v 18. stoletje in je značilen primer podeželskega baroka. Še posebej imeniten je njen glavni oltar, ki je – kot piše na tabli – tretji največji »zlati« oltar na Gorenjskem. Ko skozi nizek vhod stopimo v polmračen hodnik, nič ne kaže na posebno bleščavo in razkošje. Komaj pa naredimo nekaj korakov, presenečeni obstanemo na pragu cerkvene ladje. Celo nasprotno steno zakriva oltar, ki je – čeprav sonce še ne zahaja – tako imeniten, da od njega dolgo ne moremo odmakniti pogleda.

Najvišja točka Malenskega vrha je od cerkve oddaljena le slabih deset minut, vendar ni posebej obiskana. Tudi mi smo se nanjo povzpeli le prvič. Je že tako, da se je prijetneje sprehoditi okoli cerkve ali se še malce posončiti pod košato lipo, kot pa siliti v goščavje, kjer ni razen preproste klopi ničesar.


Božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja na gori


Nedeljska maša
V Poljanah nad Škofjo Loko je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri, v Gorenji vasi pa ob 8. in 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Suša (severovzhodno od Hotavelj v Poljanski dolini).

Višinska razlika: približno 570 metrov.

Dolžina poti: 2.30 ure (vzpon traja poldrugo uro, spust približno uro).

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in tako kratka. Od Suše do vasi Malenski vrh hodimo po cesti, ki vijuga čez travnata, z žafrani obarvana pobočja. V nadaljevanju sledimo planinskim markacijam, ki nas po dobro uhojeni stezi in kolovozu pripeljejo do božjepotne cerkve Marijinega vnebovzetja na Gori. Ta del poti in okolica cerkve sta mestoma precej razgledna, bližnji vrh pa je nezanimiv in poraščen.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000.