Zavetnik: Irske, še posebej škofij Armagh, Connor in Down.

Atributi: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo v roki. Ponekod pa drži v roki jabolko, ki ga ponudi kralju.

Malahija se je po smrti dobrih in pobožnih staršev zatekel k puščavniku Eimarju, ki ga je vzgajal in ga navduševal za duhovniški poklic. Petindvajset let je imel, ko ga je nadškof Cellah posvetil v duhovnika in ga nato pošiljal v razne kraje škofije, da bi oznanjal božjo besedo in iztrebil slabe navade, ki jih je bilo v tistem času veliko. Dežela je bila namreč v popolnem neredu, ki so ga povzročili roparski vpadi Normanov in državljanska vojna. Samostani, nekoč najmočnejši steber irske Cerkve, so bili porušeni, prenehale so delovati samostanske šole, dežela je bila poleg materialne revščine pahnjena tudi v duhovno bedo. Škofije so bile šele v nastajanju, slabo izobraženi in nedisciplinirani duhovniki pa niso bili kos svojim nalogam. Tudi Malahija se je sprva čutil premalo usposobljenega za reševanje premnogih težav, zato se je odpravil v Lismore k škofu Malhusu, ki je slovel po svoji svetosti in učenosti. Nekaj časa je deloval v njegovi škofiji, dokler ga škof ni temeljito poučil o vsem, kar je bilo potrebno za službo v Cerkvi in dušnem pastirstvu. Leta 1123 je prevzel samostan v grofiji Down, ki je bil prazen in je propadal. S pomočjo Eimarjevih učencev je obnovil samostansko cerkev in modro vodil samostansko družino, dokler ni bil izvoljen za škofa v Connorju. Tudi škofija ni bila v nič boljšem stanju kakor samostan. Z menihi, ki so mu pomagali, je tri leta obiskoval ljudi kar po domovih ali na poljih in jim oznanjal evangelij. Po smrti nadškofa Cellaha, začetnika verske reforme na Irskem, bi moral prevzeti nadškofovski sedež v Armaghu, a so se temu postavili po robu Cellahovi sorodniki, ker je bila škofija v dedni lasti. Malahija jim ni nasprotoval, čeprav je veljal za zakonitega naslednika. Raje se je odpovedal škofiji in postavil za škofa opata Gilla, sam pa se vrnil v škofijo Connor. Tu je škofijo razdelil in ustanovil nov škofijski sedež v Bangorju. Na poti v Rim, kamor je šel, da bi papež potrdil reformo na Irskem (namesto keltske je uvedel rimsko liturgijo, discipliniral kler in začel z reorganizacijo cerkvene uprave), se je spoznal s svetim Bernardom iz Clairvauxa. Postal je njegov veliki občudovalec in prijatelj. Papež je v Rimu Malahijo imenoval za svojega legata za Irsko. Po vrnitvi je na Irskem vpeljal cistercijanski red in kasneje še avguštinske kanonike. Na drugem potovanju v Rim je na poti zbolel in umrl v Clairvauxu v Bernardovem naročju. Malahiji zmotno pripisujejo znana Malahijeva prerokovanja, po katerih naj bi bil zadnji od 120 papežev, po Celestinu II., Peter II.

Ime: izhaja iz hebrejščine, pomeni pa »poslan, postavljen od Boga«.

Rodil se je leta 1094 ali 1095 v Armanghu v severni Irski,

umrl pa 1. ali 2. novembra 1148 v opatiji Clairvauxu v Franciji.

Družina: Bil je sin učitelja (lektorja) v samostanski šoli Armagh.

Zavetnik: Velja za zavetnika Irske, še posebej škofij Armagh, Connor in Down.

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo v roki. Ponekod pa drži v roki jabolko, ki ga ponudi kralju.

Beatifikacija: Bil je prvi irski svetnik, ki ga je po vseh predpisih razglasil papež Klemen III. 6. julija 1190.

Goduje: 3. novembra, na Irskem pa 4. novembra