Med prvo svetovno vojno so ruski ujetniki zgradili cesto čez Vršič in s tem naredili veliko veselja kolesarjem, turistom in planincem, ki se danes radi vozijo po njej. Vsak pravi kolesar se mora vsaj enkrat v življenju povzpeti na Vršič, turisti lahko s prelaza od blizu občudujejo čarobno gorsko pokrajino, planincem pa cesta zelo skrajša dostop do nekaterih vrhov. Med temi posebej izstopa Mala Mojstrovka, ki spada med naše najbolj obiskane dvatisočake. Nekateri jo cenijo zaradi kratkega in lahkega dostopa čez južna pobočja, drugi zaradi drzno speljane in dobro zavarovane pot čez severno steno. Okusi so pač različni.



Lažja pot na Malo Mojstrovko se začne na najvišji točki prelaza, tik preden se začne cesta spuščati proti Trenti. Steza se že po nekaj metrih požene navkreber in zavijuga med travo, ruševjem, skrivenčenimi macesni ter grmiči cvetočega sleča. Za nekaj trenutkov se skrijemo v senco dreves, vendar se krošnje hitro znova razmaknejo. Poslej nas bo vse do vrha žgalo sonce, ki visoko v gorah tako rado razkazuje moč. Pot se vzpenja proti dobro vidnemu prehodu v skalnatem slemenu. Sprva nas obdaja gosto ruševje, nato hodimo čez melišče, na katerem se leskeče julijski mak. Njegovi snežno beli cvetovi poplesujejo v vetru, ki je iz doline prignal prve kosme megle. Čim bolj se bližamo skalovju, tem bolj strma postaja pot. Hrumenje prometa z Vršiča skoraj povsem zamre, pod našimi nogami pa čedalje glasneje škrtata drobno kamenje in pesek.

Na slemenu zagledamo množico gorskih hrbtov in vrhov južno od Vršiča. Pobočja, ki se proti nam vzpenjajo iz Zadnje Trente, so bujno zelena, vendar zgoraj že prehajajo v melišče. Pot se obrne in krene strmo navkreber. Znova nas objame ruševje, med katerim se skrivajo skalnati pragi. S pogledom ošvrknemo Veliko Mojstrovko, za robom pa se kmalu prikaže tudi njena »mala« soseda. Označena pot krene poševno proti sedlu med njima, šele pozneje se obrne desno navzgor. Nekateri planinci jo tod zaradi lahko prehodnega sveta uberejo kar naravnost ob robu. V globini lepo vidimo Vršič s Poštarskim in Tičarjevim domom ter množico avtomobilov, ki so podobni drobnim pikam.

S kamenjem in skalnatimi ploščami prekrito pobočje, po katerem hodimo, se zdi kot visokogorska puščava. A če se za trenutek ustavimo, opazimo precej sledov življenja. V drobnih razpokah med kamenjem in skalami kljubujejo majhne zaplate planinskega cvetja. Med njimi je triglavska roža z drobnimi listi in rožnatimi cvetovi. Po legendi naj bi nastala iz krvi obstreljenega zlatoroga, ki naj bi jo potem zaužil in ozdravel. Malce naprej med kamenjem vztraja alpska madronščica z drobnimi vijoličnimi cvetovi. Osupljivo je, kako se življenje v tem trdem in neprijaznem okolju oklepa vsake špranje, vsake najmanjše možnosti za obstanek. Mi pa včasih tako hitro obupamo in vržemo puško v koruzo ...



Vrh, ki ga je prej ovijala meglena tančica, se znova sveti v dopoldanskem soncu. Planinci nenehno prihajajo in odhajajo. Tisti, ki so izbrali lažjo pot, so lahkotno oblečeni, tisti, ki so se povzpeli čez severno steno, imajo na sebi večinoma čelado in vrv z vponkami. Ene vleče k žigu, ki je skupaj s kovinsko skrinjico nekaj metrov pod vrhom, drugi se fotografirajo, tretji negibno strmijo v globino. Okoliški vrhovi so večinoma v megli, le sosednja Velika Mojstrovka je brez nje. Globoko spodaj leži nekaj sto metrov nižji Ciprnik, med njega in verigo Ponc je stisnjena Planica s skakalnicami. V izteku doline počivajo Rateče, nad njimi je Peč (Tromeja) z značilno poseko, čez mejo v Avstriji se dviga Dobrač.

Ker je izlet na Malo Mojstrovko tako kratek, lahko dolg poletni dan izkoristimo še za ogled nekaterih zanimivosti v bližini. Na kranjskogorski strani precej ljudi obišče Rusko kapelico, postavljeno v spomin na približno tristo ruskih ujetnikov, ki jih je med gradnjo ceste zasul snežni plaz. Na trentarski strani pa se velja ustaviti pri spomeniku dr. Juliusu Kugyju, ob izviru Soče in v Alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Svetega Duha v Ratečah je maša vsako nedeljo ob 8. uri, v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Kranjski Gori pa ob 9.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vršič

Višinska razlika: 720 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri

Kratek opis poti: Na najvišji točki prelaza zavijemo na markirano stezo in se med ruševjem vzpnemo do melišča. Po njem nadaljujemo do širokega žleba v slemenu, ki se od vrha Mojstrovke spušča proti jugu. Na sedlu zavijemo desno navkreber, se nekaj minut spogledujemo z ruševjem, nato pa se čez ne prestrmo gruščnato pobočje povzpnemo na vrh. Izlet je kratek in lahek, zanj pa je vseeno potrebna planinska oprema in primerna telesna pripravljenost.

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000