Mogoče za začetek nekaj osebnih vtisov ob prehodu iz službe profesorja biblicistike v škofovsko službo?

Ja, ti prvi vtisi so zelo lepi. Začuda se še moj način dela niti ni toliko spremenil, kakor sem si mislil, in sem za to hvaležen. Lahko ostajam zvest raziskovanju in sledenju Božji besedi, veliko se pogovarjam, še posebej z duhovniki. Vsaka služba se delno oblikuje tudi po tistem, ki jo opravlja. Tako se bo tudi podoba škofovske službe nekoliko prilagodila meni, nekoliko pa seveda tudi jaz njej. Pri tem me opogumlja, da me je papež v to službo poklical kot biblicista, kot nekoga, ki je domač z Božjo besedo, in očitno pričakuje, da lahko na ta način nekaj naredim v tej službi. Tudi v samem dekretu ob imenovanju je posebej izpostavil moje preteklo delo na področju biblicistike in izobraževanja duhovnikov.

Ključno, ker se zdaj spreminja, pa je gotovo to, da moram od profesorja in učitelja postajati vedno bolj oče duhovnikom in vernikom. Oče pozna vsakega osebno, ga spremlja, vodi, ustvarja prostor srečevanja in razločevanja, sprejema odločitve in ščiti. 

V Dobrem pastirju imamo trajen model. Hkrati pa sem umeščen tudi v zbor škofov, ki išče pot Cerkve danes in odgovore na izzive časa. Hvala Bogu nam papež Frančišek daje jasna znamenja.

Maksimiljan Matjaž je bil v škofa posvečen v župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. FOTO: Jože Potrpin

Vas je strah, da bi vas vsakdanja rutina in administrativne obveznosti prekrile oziroma usmerile nekam, kamor ne bi želeli?

Moram reči, da imamo tu nek privilegij. Prihajam v majhno in materialno precej skromno škofijo. Nimamo nekega posebnega administrativnega aparata. Sodelavci so tu več ali manj prostovoljci, vsi so poleg dela na škofiji aktivni še na svojih župnijah. Se pa zato čuti, da smo ekipa, in zdaj smo v fazi, ko se na novo postavljamo in povezujemo, ko nastaja nekaj novega in se snuje vizija.

Nuncij vam je v pridigi ob posvečenju med drugim dejal: »ne bodi klerikalen škof, ampak mož Cerkve, ves od Boga«. Kaj pomeni biti klerikalen?

To je danes lahko zelo všečno vprašanje in lahko pride tudi všečen odgovor. Kdo pa se želi deklarirati, da je klerikalen? Grška beseda klerikus izvorno pomeni nekoga, ki ima delež pri nečem. Klerik je tisti, ki ima delež pri duhovniški službi, pri službi Cerkve. Blizu besede delež je pa beseda občestvo – koinonija. 

Klerikalizem pomeni prisvajanje oblasti, zloraba moči, zgrešeno razumevanje pastirske službe. Jezus reče svojim učencem: »varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa«.

Farizejska miselnost pomeni zloraba postave oz. religije; pomeni prepričanje, da se bom z izpolnjevanjem nekih zapovedi bližal Bogu, da mu bom postal všeč in bom pri njem nekaj dosegel. Po drugi strani pa je kvas Heroda zloraba moči in prepričanje, da bom s silo, z močjo avtoritete oblasti nekaj dosegel in izpolnil Božjo voljo. To je kvas ali miselnost, ki duši Kristusovo misel, ki se ne zgleduje po Očetovem Sinu, ki je krotak in iz srca ponižen. V nebeško kraljestvo pridemo samo po Njem, samo po sprejetju milostnega Božjega daru.

Celjski škof: »Farizejska miselnost pomeni zloraba postave oz. religije; pomeni prepričanje, da se bom z izpolnjevanjem nekih zapovedi bližal Bogu, da mu bom postal všeč in bom pri njem nekaj dosegel.« FOTO: Vid Ponikvar/SPORTIDA

Živimo v koronačasu. Marsikdo doživlja temno noč upanja in vere. Veliko je strahu, tesnobe. Kaj nam Bog sporoča v tem času? Kako najti odgovore s pomočjo Božje besede? Ali če vprašam še drugače, kako v teh časih živeti iz Besede?

Res bi si želel, da bi tudi mi duhovniki živeli iz Besede in ne iz razlag besed, iz govorjenja. Vzemimo si čas za Besedo, Beseda ima sama v sebi moč. Prva stvar je torej: zaupajmo besedi Boga, ki je zvest, dajmo prostor njegovi Besedi. Ustavimo se torej! Če bi človeku, s katerim živim, ne dali niti trenutka, ga ne bomo slišali in ne razumeli. V koroni smo se morali tudi malo na silo učiti dati si čas. Besedo je treba tudi slišati – poslušati, biti poslušen. Ena najpogostejših besed Svetega pisma v taki ali drugačni obliki je: Jaz sem z vami. Bog je z nami vedno. Mi se odklapljamo v svojo moč ali nemoč, v lastno pobožnost in predsodke … Še vedno mislimo, da znamo in zmoremo sami najbolje poskrbeti zase (smeh).

Čas korone je lahko zelo blagoslovljen čas, čas osvobajanja, čas, ko se tudi kakšne stvari čistijo, se odkrivajo nove možnosti. Odkrivam, kaj resnično potrebujem in kaj me samo obremenjuje …

Ko govorim za Cerkev, pa je to iskanje novih poti, novih možnosti, osvobajanje od preživelih struktur in modelov, od predsodkov in predstav, ki temeljijo na nekem čudnem bogu, ki nima dosti skupnega z Očetom Jezusa Kristusa. Ta čas nam je odkril veliko potrebo po bližini. Kdo nam je bližji kot Oče, ki nas je rodil za življenje? Prepričan sem, da živimo v zelo močnem času, ki bo blagoslovljen za človeka in za naše cerkveno občestvo.

Članek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (28/2021).